Jedro

Toženec je v letu 1979 odkupil zemljišča, po katerih ima sedaj neposreden dostop do vseh parcel, v korist katerih je bila služnost ustanovljena, ne da bi bilo potrebno za vožnjo z goseničarjem uporabljati asfaltirane javne poti. Pozneje je dokupil še dva traktorja z gumastimi kolesi, za katerih vožnjo po asfaltiranih poteh ni zadržkov. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje pri zadnjem ogledu na kraju samem, je imel toženec tedaj z javne poti do svojih zemljišč tudi že urejen dostop. Pri takih ugotovitvah revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da pomenijo ugotovljene okoliščine podlago za ukinitev služnosti po 2.odst. 58.čl. ZTLR, saj zanjo ni več gospodarske potrebe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstaja potreba po služnosti vožnje in hoje vzdolž južne strani tožnikove parcele št. 1235 k.o. K. v korist toženčevih parcel št. 29, 30, 31, 32, 33, 34 in 35 k.o. V. in da se zato služnost ukine. Tožencu in njegovim družinskim članom je naložilo, da se v bodoče vzdržijo hoje in vožnje preko tožnikove parcele št. 1235 k.o. K. Toženčevo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do toženčevih pritožbenih navedb glede zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči sta potrebnost sporne poti nepravilno presojali po kriterijih za ustanovitev nujne poti namesto po kriterijih za odločanje o nadaljnjem obstoju služnostne poti. Sporno pot so si uredili trije sosedje kot najkrajšo in sicer najugodnejšo povezavo s svojimi zemljišči. Gospodarska smotrnost te poti še vedno obstaja. Toženec bi si moral na novo pridobljenih zemljiščih pot šele napraviti in to po rodovitnem zemljišču. Zato ni pogojev za ukinitev služnosti po 2.odst. 58.čl. zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji ni pojasnil, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja kot revizijski razlog. Kolikor s svojim ugovorom, da pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča glede uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, meri na kršitev 1.odst. 375.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP, je stališče revizijskega sodišča, da taka kršitev ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o presoji utemeljenosti vseh pritožbenih navedb, ki so za sojenje odločilnega pomena. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP, vendar je ugotovilo, da tudi ta kršitev ni podana.

Revizijskih navedb, s katerimi izpodbija revident dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, revizijsko sodišče ne more upoštevati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče je torej vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri svoji odločitvi o ukinitvi služnostne pravice vožnje in hoje tudi pravilno uporabili materialno pravo. Kot sta ugotovili, je po nastanku služnostne pravice vožnje in hoje preko tožnikove parcele št. 1235 k.o. K. v korist določenega kompleksa toženčevih parcel v k.o. V. prišlo do spremenjenih okoliščin, od katerih je odvisna toženčeva potreba za nadaljnji obstoj služnosti. Toženec je v letu 1979 odkupil zemljišča, po katerih ima sedaj neposreden dostop do vseh parcel, v korist katerih je bila služnost ustanovljena, ne da bi bilo potrebno za vožnjo z goseničarjem uporabljati asfaltirane javne poti. Pozneje je dokupil še dva traktorja z gumastimi kolesi, za katerih vožnjo po asfaltiranih poteh ni zadržkov. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje pri zadnjem ogledu na kraju samem, je imel toženec tedaj z javne poti do svojih zemljišč tudi že urejen dostop. Pri takih ugotovitvah revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da pomenijo ugotovljene okoliščine podlago za ukinitev služnosti po 2.odst. 58.čl. ZTLR, saj zanjo ni več gospodarske potrebe. Toženec ne more uspešno ugovarjati, da je služnostna pot krajša in ugodnejša, saj razlike v razdaljah, ugotovljene na prvi stopnji, niso tolikšne, da opravičevale gospodarsko potrebo služnostne poti.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).