Jedro

Sklicevanje na listinski dokaz kot del trditvene podlage je mogoče v primeru, kot je obravnavani, ko bi bilo povzemanje vsebine potnih nalogov neracionalno zaradi njegove obsežnosti. Predloženi potni nalogi in druge listine kot tudi postavitev sodnega izvedenca niso informativni (poizvedovalni) dokazi, ki bi bili nedopustni, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, saj ne gre za dokaze, na podlagi katerih bi stranka šele, ko bi bili izvedeni, podala trditveno podlago.

Trditve, ki jih je tožnik podal, zadoščajo za obravnavo zahtevka iz naslova nadur. Tožnik je navedel število nadur za posamezne mesece, ponazoril izračun in za svoje navedbe predlagal dokaze (listine, izvedenci). Za ugovore (npr. da se določen čas, ki ga je tožnik upošteval, ne šteje v delovni čas) bi dejstva in dokaze kvečjemu morala podati nasprotna, torej tožena stranka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v točkah I/1, I/3 in III izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (točka I/2 izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo nadur v ustreznih neto zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (točka I/1 izreka) ter za plačilo iz naslova neizplačanega poklicnega zavarovanja v zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (točka I/2 izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na odvod in plačilo davkov in prispevkov od plačila iz naslova nadur (točka II izreka). Zavrnilo je tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (točka I/3 izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 931,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je v tožbi navedel, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas ter da so vse ure, opravljene nad mesečno kvoto delovnih ur, nadure. Za polni delovni čas je vzel mesečno obveznost 176 delovnih ur, kar je za toženo stranko celo bolj ugodno. Glede konkretizacije odločilnih dejstev za vtoževane nadure meni, da je že v pisnih vlogah zadevo pojasnil do te mere, da je tožba sklepčna. Na glavni obravnavi je sodišču prve stopnje dodatno pojasnil, da listine, ki jih je predložil v spis, predstavljajo potne naloge ter da v svoj izračun ni vštel dneve svoje odsotnosti. Nato je na primeru potnega naloga za dan 14. 4. 2020 pojasnil, kako je prišel do števila ur, navedenih v tožbi. Dnevne kvote ur je na tak način izračunal tudi za ostale dni v mesecu, seštel vse opravljene ure na mesečnem nivoju in prišel do mesečne kvote delovnih ur. Če je ta presegala 176 delovnih ur, razliko predstavljajo nadure. Dodatno je predlagal še izvedenca prometne stroke, ki bi na podlagi predloženih listin in izpovedi lahko potrdil njegov izračun ali pa ga ovrgel. Tudi če se ugotovitve izvedenca ne bi skladale z njegovimi navedbami, to ne pomeni, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Opozarja, da je tožena stranka na glavni obravnavi vložila v spis okoli 50 listov, do katerih se tožnik ni mogel opredeliti, saj mu sodišče prve stopnje ni dodelilo roka, čeprav je zanj zaprosil, ker je zaključilo, da je tožba nesklepčna. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako se ne strinja z ugotovljeno nesklepčnostjo tožbe za plačilo poklicnega zavarovanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča o nesklepčnosti tožbe najmanj preuranjeno zavrnilo zahtevek za plačilo nadur. Razen v tem delu in posledično glede stroškov postopka ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti ni zmotno uporabilo materialnega prava.

6. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožba z zahtevkom za plačilo nadur nesklepčna, ker tožnik ni navedel dejstev, ki bi jo utemeljevala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi trdil, da je po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto voznik v mednarodni špediciji polni delovni čas znašal 40 ur tedensko, da pa je vsak dan delal po 10, 11 in več ur. Navedel je, da se v delovni čas ne šteje zgolj čas vožnje, temveč tudi čas, ki se porabi za naklad in razklad tovora, urejanje carinskih formalnosti, čiščenje vozila, manjša popravila na vozilu. Za vsak posamezen mesec je navedel, koliko nadur je opravil. Po njegovih trditvah izpisi tahografa niso realni, saj tožnik na njem zaradi navodil delodajalca ni označeval vsega dela. Vozniki so v času naklada oziroma razklada in drugega dela morali pritisniti na pavzo, da so imeli potem proste ure za opravo vsega naročenega dela. Ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje se je skliceval na lastno evidenco, ki jo predstavljajo potni nalogi in prikazuje delovni čas. S prvo pripravljalno vlogo je tožnik potne naloge sam vložil v spis, dodatno je zaradi preverjanja skladnosti zahteval, da potne naloge predloži tožena stranka. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 10. 3. 2022 je tožnik način izračuna ponazoril na primeru potnega naloga z dne 14. 4. 2020 in pojasnil, da je število nadur izračunal tako, da je za vsak delovni dan vse ure, ki so navedene v potnih nalogih, seštel ter upošteval povprečni mesečni fond ur (176). Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130 % urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Tožnik je poleg potnih nalogov za dokazovanje svojih trditev predlagal, da se zaslišita obe stranki, predlagal je izvedbo dokaza s sodnima izvedencema finančne in prometne stroke, predložil je določene listine (pogodbo o zaposlitvi in plačilne liste).

7. Vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme: navesti mora dejstva, na katera opira svoje zahtevke in ugovore, ter predlagati dokaze, s katerimi se dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Sklicevanje na listinski dokaz kot del trditvene podlage je mogoče v primeru, kot je obravnavani, ko bi bilo povzemanje vsebine potnih nalogov neracionalno zaradi njegove obsežnosti. Predloženi potni nalogi in druge listine kot tudi postavitev sodnega izvedenca niso informativni (poizvedovalni) dokazi, ki bi bili nedopustni, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, saj ne gre za dokaze, na podlagi katerih bi stranka šele, ko bi bili izvedeni, podala trditveno podlago.

8. Trditve, ki jih je tožnik podal, zadoščajo za obravnavo zahtevka iz naslova nadur. Tožnik je navedel število nadur za posamezne mesece, ponazoril izračun in za svoje navedbe predlagal dokaze (listine, izvedenci). Za ugovore (npr. da se določen čas, ki ga je tožnik upošteval, ne šteje v delovni čas) bi dejstva in dokaze kvečjemu morala podati nasprotna, torej tožena stranka.

9. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo v točki I/1 izreka ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ocenilo je, da samo ne more dopolniti postopka, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje, da gre za nesklepčno tožbo, ni izvajalo dokazov. Ni namen instančnega odločanja prenos ugotavljanja dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Razveljavitev odločitve glede stroškov postopka v točkah I/3 in III izreka sodbe je posledica razveljavitve točke I/1 izreka.

10. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izvesti dokazni postopek tako, da bo v okviru podanih navedb ugotovilo število ur, ki jih je tožnik opravil in se v skladu z Zakonom o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 45/2016 s spremembami) štejejo v delovni čas, ter na tej podlagi ugotoviti število nadur, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti zahtevka za njihovo plačilo.

11. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo prispevkov poklicnega zavarovanja, kateri pritožba le pavšalno nasprotuje. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje. Ker pritožbeno sodišče v tem delu (točka I/2 izreka sodbe) ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija, in tudi ne razlogov, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.