Jedro

Tožnica ne more pridobiti statusa zapornice, ker je preživela v zaporu le obdobje od 1.1.1944 do 15.2.1944; pri tem se velika stopnja nasilja ne more šteti v dvojnem trajanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1629/98-11 z dne 6.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.5.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote K. z dne 30.5.1997, s katero je bil zavrnjen tožničin zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - zapornice. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je v tem upravnem sporu sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoja za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja, glede na to, da je v upravnem postopku nesporno bilo ugotovljeno in da tega tožnica s tožbo niti ne izpodbija, da je bila v zaporu od 1.1.1944 do 15.3.1944. Sodišče prve stopnje je sledilo odločitvi tožene stranke in tudi samo presodilo, da tožnica ne izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, določenega v 3. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN), ki določa, da je moral prisilni ukrep okupatorja trajati najmanj tri mesece. Tožnica je v zmoti, ko meni, da se ji čas trajanja prisilnega ukrepa, to je zapora, lahko šteje v dvojnem trajanju, ker se ji tako že všteva v pokojninsko dobo po odločbi S.o. K. z dne 25.5.1965, saj je navedena odločba bila izdana na podlagi Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju, ki je urejal pogoje za upokojitev in pridobitev pokojnine. Navedeni zakon je določal, kdaj se je lahko čas sodelovanja v narodno osvobodilnem gibanju štelo v pokojninsko dobo v dvojnem štetju. ZZVN pa določa posebne pogoje, med katerimi tudi pogoj časa trajanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja, to je najmanj tri mesece, ki pa se lahko šteje le v dejanskem trajanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja.

V svoji pritožbi tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi ter naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Nerazumljivo je, da je glede posebne pokojninske dobe čas trajanja zapora priznan v dvojnem štetju, za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja pa se dvojna doba ne priznava. S tem, ko pri tožnici ni bila upoštevana visoka stopnja nasilja, je bila postavljena v neenakopraven položaj glede na druge žrtve vojnega nasilja. Zaradi hudega nasilja je imela zdravstvene težave, ki so verjetno imele za posledico pogojno izpustitev iz zapora. Z izpustitvijo iz zapora pa prisilni ukrep ni prenehal, saj je bila še vedno pod strogim nadzorstvom Gestapa. Glede tega, da je prisilni ukrep trajal dlje in ne samo dva meseca in pol, ki jih je prestala v zaporu v B., se sodišče ni izjasnilo. Dejstvo, da je bila po izpustitvi pod nadzorom Gestapa in pod pritiskom, da bo ponovno odpeljana v zapor, bi moralo sodišče upoštevati kot prisilni ukrep, ki je dejansko trajal do konca vojne. Pri tem se je že sklicevala na izjave prič in priložene listine, ki pa niso bile upoštevane. To je imelo za posledico napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in temelji na pravilni pravni in dejanski podlagi. Sodišče prve stopnje je sodbo pravilno oprlo na določbi 2. in 3. člena ZZVN, po katerih se za žrtev vojnega nasilja šteje oseba, pri kateri je prisilni ukrep ali nasilno dejanje okupatorja trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece. Pravilno je tudi stališče sotišča prve stopnje, da se ji čas trajanja prisilnega ukrepa - zapora ne more šteti v dvojnem trajanju, ker se ji tako dvojno štetje lahko upošteva le pri določanju pokojninske dobe. Dvojno štetje dobe sodelovanja v NOB ji je bilo priznano na podlagi predpisa, ki je urejal pogoje za upokojitev, pogoje za priznaje statusa žrtve vojnega nasilja pa ureja poseben zakon, to je ZZVN, ki pa čas trajanja prisilnega ukrepa šteje le v dejanskem trajanju tega ukrepa. Na podlagi podatkov v upravnih spisih je zato sodišče prve stopnje pravilno sledilo odločitvi tožene stranke, da tožnica ni uspela dokazati, da izpolnjuje kumulativni pogoj treh mesecev neprekinjenega prisilnega ukrepa kot pogoja za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Tožnica je sama navedla, da je prisilni ukrep trajal od 1.1.1944 do 15.3.1944, torej dva meseca in pol. Ni dvoma o tem, da je tožnica v zaporu v B. preživela težko življensko obdobje. Vendar pa ZZVN določa objektivni pogoj neprekinjenega trajanja treh mesecev, ki pa ga tožnica ni uspela dokazati.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni presojalo stopnje nasilja okupatorja v zaporu v B. Ob zakonskem pooblastilu iz 2. odstavka 67. člena ZUS, po katerem sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi, je po presoji pritožbenega sodišča potrebno šteti, da je sodišče prve stopnje presojalo tudi navedene tožbene ugovore, s to presojo pa se pritožbeno sodišče strinja.

Tožbeni ugovor o nadzorstvu Gestapa, o katerem se sodišče prve stopnje sicer ni opredelilo, prav tako ne more vplivati na odločitev pritožbenega sodišča, saj ZZVN med pogoji za pridobitev statusa zapornika ne vključuje morebitnega policijskega nadzorstva, v konkretnem primeru nadzorstva Gestapa. Prisilni ukrep okupatorja je v konkretnem primeru z izpustitvijo tožnice iz zapora v B. prenehal. Zaradi navedenega je sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.