Jedro

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno podlago, da je pri tožnici ugotovilo lastnost zavarovanke od 1. 1. 2016 dalje. Tožnica je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imela dvojni status, in sicer uživalke pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladila svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnica od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanke za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... (št. dosjeja ...) z dne 7. 4. 2016 in odločba št. ... (št. dosjeja ...) z dne 26. 2. 2016. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da s pritožbo izpodbija sodbo, ker meni, da odločitev temelji na določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki niso v skladu z Ustavo RS. Meni, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da z izpodbijanima odločbama ni poseglo po njeni pravici do starostne pokojnine. Formalno z izpodbijanima odločbama res ni znižala njene pokojnine, vendar sta izključno in samo izpodbijani odločbi podlaga za kasnejšo odločitev, da se ji zniža pokojnina, ker je vključena v obvezno zavarovanje. Če bi izpodbijala odločbo, s katero ji je bila znižana pokojnina, bi se ob takem stališču ugotovilo, da je znižanje pokojnine posledica dejstva, da se je ponovno vključila v zavarovanje, kar je novo dejstvo in zato znižanje pokojnine ne pomeni zmanjšanja že pridobljene pravice, ampak je znižanje pokojnine posledica novega dejstva, to je vključitve v zavarovanje. Prav zato izpodbija odločitev toženca, da jo ponovno vključi v zavarovanje. Z odpravo te odločbe sploh ne bi bili podani pogoji za odločitev o znižanju pokojnine, tožnica pa tudi ne bi bila dolžna plačevati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prav tako meni, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko ni sledilo njenemu predlogu, da z odločitvijo v tem sporu počaka do odločitve Ustavnega sodišča RS. Meni, da je tudi izvzem iz zavarovanja pridobljena pravica, ker je na podlagi te pravice pridobila pravico do starostne pokojnine v odmerjeni višini. Na njeni strani se ni nič spremenilo. Sprememba je nastala v predpisih, ki ne dopuščajo več izvzema iz zavarovanja, kar pa ne pomeni, da to velja tudi za tiste zavarovance, ki so na podlagi pravice do izvzema iz zavarovanja že pridobili pravico do starostne pokojnine. Naknadna obvezna vključitev v zavarovanje na podlagi odločbe toženca nedvomno posega v njeno pravico do starostne pokojnine. Dodatno opozarja na dejstvo, da bo v primeru, da bo Ustavno sodišče RS ugotovilo, da so določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) v neskladju z ustavo, sodba sodišča prve stopnje pa bo medtem postala pravnomočna, svojo pravico lahko uveljavljala le za naprej, ne pa tudi za nazaj.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V tej zadevi se spor nanaša na ugotovitev lastnosti zavarovanca. Gre za presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca št. ... (št. dosjeja ...) z dne 7. 4. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... (št. dosjeja ...) z dne 26. 2. 2016. S slednjo je toženec odločil, da ima tožnica uživalka pokojnine od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po določbi 15. člena ZPIZ-2, za 10 ur na teden.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v določbah ZPIZ-2 in Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ-1). Po prvem odstavku 116. člena ZPIZ-2 uživalec starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost, znova pridobi lastnost zavarovanca iz 14., 15., 16. in 17. člena tega zakona in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Po tretjem odstavku 116. člena ZPIZ-2 pa je dovoljen sočasen status uživalca pokojnine in zavarovanca, če zavarovanec dela oziroma opravlja dejavnost v sorazmernem delu polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa. Po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-2 se obvezno zavarujejo osebe, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost. 7. Uskladitev lastnosti zavarovanca ZPIZ-2 je urejena v prehodni določbi 406. člena ZPIZ-2. Ta ureja tako imenovane dvojne statuse, ko gre za uživalce pokojnine, ki opravljajo delo oziroma dejavnost, na podlagi katere bi morali biti zavarovani. Takšen dvojni status je namreč v nasprotju s tem, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje obveznega zavarovanja, kot je določeno v prvem odstavku 108. člena ZPIZ-2. V četrtem odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15., in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Uživalcu pokojnine, ki v roku iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2 ne uskladi svojega statusa, se od prvega dne naslednjega meseca po preteku roka preneha izplačevati pokojnina, zavod pa na način, določen v tretjem odstavku 406. člena ZPIZ-2, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej (peti odstavek 406. člena ZPIZ-2. Rok iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2 je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 spremenjen tako, da je bilo prehodno obdobje podaljšano in uskladitev statusa zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Kasneje je bil ta rok s 7. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 97/2014, v nadaljevanju ZMEPIZ-1 A) podaljšan do 31. 12. 2015, zavodu pa dana pristojnost ugotovitve lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti in prenehanje izplačevanja pokojnine od 1. 1. 2016 naprej. Še kasneje pa je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 102/2015, v nadaljevanju ZPIZ-2 B), ki je začel veljati 1. 1. 2016, v prvem odstavku 37. člena določil, da z delom ali dejavnostjo lahko nadaljujejo tudi uživalci pokojnin iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2 pod pogojem, da v roku 30 dni po uveljavitvi tega zakona ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s spremenjenim tretjim odstavkom 116. člena zakona, za najmanj 2 uri dnevno ali za 10 ur tedensko, od uveljavitve tega zakona dalje.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ima tožnica na podlagi odločbe toženca z dne 17. 8. 2007 pravico do starostne pokojnine od 21. 5. 2007 dalje. Od tedaj dalje tožnica ni bila vključena v obvezno zavarovanje in se ji je starostna pokojnina ob izpolnjevanju 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) tudi izplačevala. Kot je razvidno iz izpisa Poslovnega registra Slovenije, je bila tožnica v vsem tem obdobju vpisana v tem registru kot samostojni podjetnik posameznik s firmo A.A. s. p., z datumom vpisa 6. 7. 1994 in kar je sama potrdila v tožbi, to dejavnost še vedno izvaja in tudi izbris tožnice kot s. p. iz registra, ni razviden. Toženec je po uradni dolžnosti 26. 2. 2016 izdal odločbo, da ima tožnica uživalka pokojnine, od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po določbi 15. člena ZPIZ-2 za 10 ur na teden. Takšno odločitev je toženec pravilno potrdil z dokončno odločbo z dne 15. 4. 2016 z obrazložitvijo, da tožnica do 31. 1. 2016, torej v roku določenem v prvem odstavku 37. člena ZPIZ-2 B, ni uskladila svojega statusa z določbami 116. člena ZPIZ-2, zaradi česar je bila po uradni dolžnosti od uveljavitve ZPIZ-2 B dalje ugotovljena lastnost zavarovanke po 15. členu ZPIZ-2. 9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno podlago, da je pri tožnici ugotovilo lastnost zavarovanke od 1. 1. 2016 dalje. Tožnica je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imela dvojni status, in sicer uživalke pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladila svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnica od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanke za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.

10. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje in enako toženec z izpodbijanima odločbama, ni posegel v pravico do starostne pokojnine in tudi za pritožbeno rešitev zadeve ni odločilno, kakšne posledice ima odločitev z izpodbijanima odločbama na pravico do starostne pokojnine. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbi, da so določbe ZPIZ-2 v nasprotju z Ustavo RS. ZPIZ-2 je ravno z namenom, da so vsi samozaposleni enako obravnavani, določil prehodno obdobje, v katerem so morali tudi upokojenci, ki so ohranili samostojno dejavnost ob hkratnem prejemanju celotne pokojnine, priznano na podlagi predhodno veljavnega ZPIZ-1, uskladiti svoj status z novo zakonodajo. S tem je ZPIZ-2 le enako uredil enake oziroma primerljive položaje. Pritožbeno sodišče prav tako ni sledilo pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje poseglo v tožničine pridobljene pravice. Sodišče prve stopnje in enako toženec z izpodbijanima odločbama, ni poseglo v pravico do starostne pokojnine, niti ni izdalo odločb z učinkovanjem za nazaj. Zmotno pa je tudi stališče pritožbe, da spremenjen predpis glede izvzema iz zavarovanja ne velja za tiste zavarovance, ki so na podlagi pravice do izvzema iz zavarovanja že pridobili pravico do starostne pokojnine. V tej zadevi tudi niso upoštevne pritožbene navedbe ob eventuelno ugodni odločitvi Ustavnega sodišča RS v zvezi z vplivom na konkreten primer glede uveljavljanja pravice do starostne pokojnine za nazaj.

11. Glede na vse obrazloženo, ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi toženca z dne 7. 4. 2016 iz z dne 26. 2. 2016 pravilni in zakoniti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.