Jedro

Kot že navedeno, izvedenčeva ugotovitev o slabi prevoznosti sporne služnostne trase in obstoju drugih potnih povezav še ne more pomeniti izgube služnosti, v kolikor služnostnemu upravičencu ni obenem zagotovljena možnost uporabe teh drugih potnih tras v pravnorelevantnem smislu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku iz primarne tožbe na ugotovitev, da za potrebe gospodojočega zemljišča nepremičnine parc.

št. stanovanjska hiša in gosodarsko poslopje vl. št. k.o. v lasti tožnikov vsakega do 1/2 obstoja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičine, služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po že obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc.

št. travnik in pašnik vl. št. k.o. , last tožencev, kot tudi v smeri naložitve tožencema, da tožnikoma izstavita za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo mogoče to služnostno pravico vknjižiti v zemljiški knjigi. Obenem pa je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe tako uveljavljene v primarni obliki v smeri ugotovitve neobstoja vtoževane stvarne služnosti in v podrejeni obliki v smeri ugotovitve prenehanja te služnosti zaradi njene nepotrebnosti. Glede na neuspeh v pravdi je toženi stranki iz primarne tožbe oziroma tožeči stranki iz nasprotne tožbe naložilo v povračilo pravdne stroške druge pravdne stranke v znesku 2,076.194,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje na prvi stopnji dalje do plačila.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožujeta toženca iz primarne tožbe oziroma tožnika iz nasprotne tožbe in po svoji pooblaščenki, smiselno ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka tožnikov iz primarne tožbe oziroma ugoditve tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe ali podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in odredi ponovljeno sojenje pred sodiščem prve stopnje.

Druga pravdna stranka pritožbenega odgovora ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče tokrat napadeno sodbo sprejema kot materialno pravno sprejemljivo, saj je sodišče prve stopnje ob tretjem sojenju v zadevi in ob upoštevanju napotkov in že izraženih stališč pritožbenega sodišča ter po izvedbi obširnega dokaznega postopka po mnenju pritožbenega sodišča odločilo tako, da sloni izpodbijana odločitev na dovolj razjasnjenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava. Tudi procesnih kršitev, na katere nakazuje pritožba, sodišču prve stopnje ni moč očitati, prav tako pa pritožbeno sodišče le ni našlo tudi nekih uradno upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi vodile k razveljavitvi napadene sodbe iz procesnih razlogov. Pritožbeno sodišče tako v določeni meri povzema sprejemljive razloge prvostopenjske sodbe in se sklicuje nanje, da ne bo nepotrebnega ponavljanja, sicer pa v zvezi s pritožbo še dodaja:

Sodišče prve stopnje je oprlo odločitev o ugotovitvi obstoja vtoževane stvarne služnosti na pridobitni naslov priposestvovanja in v dejanskem oziru sledilo tožeči stranki v njenem prikazu, da je do nastanka spora med pravdnima strankama, ko je tožena stranka pričela tožeči stranki braniti prevoze po sporni služnostni trasi, poteklo dvajset let kot priposestvovalna doba za pridobitev stvarne služnosti. V množici izvedenih dokazov, predvsem izpovedb zaslišanih prič, je v skladu z uvodnim 8. členom ZPP izvršilo dokazno oceno, ob izvršeni presoji dokaznih rezultatov celotnega dokaznega postopka, kar je bilo sicer ob takšnem številu izvedenih dokazov zahtevno procesno dejanje. Izvršena dokazna ocena, ko sodišče prve stopnje verjame tožeči stranki, da je sporno stvarno služnost pridobila s priposestvovanjem glede na dolgotrajno uporabo sporne trase brez vsakokratne posebne privolitve tožencev kot lastnikov služečega zemljišča, s čimer je ovrglo smiselni ugovor pritožnikov, da je šlo zgolj za prekaristično razmerje, je sprejemljiva in korektna.

Izpovedbe vseh zaslišanih prič oziroma pravdnih strank res niso v celoti skladne, vendar pa sodišče prve stopnje predvsem povzema izpovedbe prič, ki so potrdile prikaz tožeče stranke iz primarne tožbe, iz česar smiselno izhaja, da je svoje dokazne in dejanske zaključke v prid tožeče stranke oprlo na izpovedbe teh prič, kar je v dokaznem in dejanskem oziru procesno pravilno. V dejanskem oziru je tudi ugotovilo, da sporna potna povezava v naravi obstoja in da imata tožnika že dogovorjeno služnost po preostalem delu potne trase, ki poteka po zemljišču in , kar pravgotovo tudi govori v prid prikazu tožeče stranke iz primarne tožbe, kot je to smiselno razumelo tudi sodišče prve stopnje. Sicer pa sodišče prve stopnje tudi ni obšlo izpovedb prič, ki prikaza tožeče stranke iz primarne tožbe niso potrdile, vendar pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so določene od teh prič mogle svoj prikaz podati le za časovno bolj odmaknjeno obdobje, tudi sicer pa celotni pregled dokaznega postopka pokaže, da je teh izpovedb manj v primerjavi z izpovedbami prič, ki prikaz tožeče stranke potrjujejo, bodisi direktno ali v določenem delu oziroma posredno.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo potek priposestvovalne dobe in tedaj nastop priposestvovanja sporne stvarne služnosti, je utemeljeno ugodilo tudi dajatvenemu delu tožbenega zahtevka z odrejeno vknjižbo te služnosti v zemljiški knjigi. Obenem pa pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti prvostopenjske odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, saj je ugotovitveni zahtevek le negativna inačica ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka iz primarne tožbe (za postavitev takšnega tožbenega zahtevka v bistvu pritožnika niti nista imela pravnega interesa). V podrejeni obliki tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe uveljavljana zahteva po prenehanju stvarne služnosti zaradi njene nepotrebnosti pa ne more biti utemeljena ob dejstvu, da tožeča stranka iz nasprotne tožbe ni izkazala in dokazala, da imata toženca iz nasprotne tožbe zagotovljeno pravno varstvo pri možnosti uporabe druge potne povezave do svoje domačije, bodisi da gre za pot javnega značaja ali potno traso, potekajočo po zemljišču drugega lastnika, kjer imata na pravnorelevantni način zagotovljeno možnost uporabe te potne povezave (bodisi dogovor o služnostni pravici, ugotovitev te s sodno odločbo ali vsaj s priznanjem te služnosti v teku te pravde s strani prizadetega lastnika služečega zemljišča). V danem primeru pritožnika za drugo pravdno stranko tega nikakor nista dokazala, zato tudi ni mogoče govoriti o nepotrebnosti sporne stvarne služnosti (če tudi objektivno gledano obstoja še druga potna povezava z nepremičnino služnostnih upravičencev) niti ne o posledičnem prenehanju te stvarne služnosti.

Pritožba s svojimi izvajanji na pravilnost izpodbijane odločitve ne more imeti vpliva. Pritožbeni očitek, da gre za pomanjkljiv izrek izpodbijane sodbe, ker da v njem ni natančno določena trasa služnostne poti, po mnenju pritožbenega sodišča v danem primeru le ni utemeljen (čeprav je praviloma treba traso služnosti natačno označiti), saj se izrek sodbe sklicuje na "že obstoječo pot", iz ugotovljenega dejanskega stanja na prvi stopnji pa izhaja, da dejansko sporna služnost poteka po na zunaj vidni potni trasi. Na prvi stopnji izvedena dokazna ocena (kar pritožba prav tako izrecno napada) je po mnenju pritožbenega sodišča tokrat le na ravni sprejemljivosti, kot je že navedeno, govoriti pa tudi ni mogoče o neki nejasnosti razlogov in neskladnosti z dejanskimi izpovedbami zaslišanih prič, saj se iz obrazložitve sodbe le vidi, na katere dokaze je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev in zakaj.

Ko sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotavlja, da so ostale priče, na katerih sodišče prve stopnje ne gradi svoje odločitve, "delno skladne z izpostavljenimi izjavami", kar mu pritožba prav tako očita, ker da v bistvu gre za popolno neskladnost izpovedb določenih prič z drugimi izpovedbami odločilnega pomena po stališču sodišča prve stopnje, prezre, da je v bistvu sodišče prve stopnje v kratkem povzelo tudi izpovedbe teh drugih prič.

Pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje poklonilo vero le tistim pričam, ki so s tožnikoma v sorodu na eni strani ali v sporu s tožencema, ni z ničemer podprta, saj to ni v celoti res. Prav tako nima relevantnega pomena sklicevanje pritožbe na izvajanje prevozov s strani tožnikov iz primarne tožbe po potni povezavi, potekajoči po zemljišču v dovolj dolgem časovnem obdobju, da je moglo priti tam do priposestvovanja služnosti, saj ne sloni na zanesljivo ugotovljenih dejstvih, posebno, ko sam kot priča ni potrdil izvajanja prevozov oziroma potnih povezav po njegovem zemljišču brez pridržka (šlo naj bi le za prevoze na posebno prošnjo). Tudi iz dejstva, da je sporna potna trasa slaba in težko prevozna, ni mogoče sklepati na neizvajanje prevozov po njej s strani tožeče stranke iz primarne tožbe, na kar pritožba nakazuje, posebno ker tudi ostale potne trase, ki jih je sodišče prve stopnje imelo v vidu, niso brezhibne glede možnosti prevozov, sicer pa gre v primerih vseh potnih povezav za variabilno stanje, pač odvisno od vremena, trenutne trdnosti terena in podobno. Na pravilnost izpodbijane odločitve pa tudi ne more vplivati v pritožbi zatrjevano nedokazano dejstvo, da naj bi se, ker da to potrjujejo izpovedbe več prič, moglo voziti le na posebno prošnjo, prav tako pa ne more biti odločilnega pomena sklicevanje na služnostni spor med tožnikoma in. Na drugačni dokazni rezultat tudi ni mogoče sklepati iz obstoja služnostnih pogodb med tožnikoma ter in. Tudi sklicevanje na vlogo zbiralnice mleka, zgrajene šele leta 1979, kar po stališču pritožbe kaže na potek krajšega časovnega obdobja kot priposestvovalne dobe do nastanka sporov med pravdnima strankama, je neutemeljeno, ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo potek priposestvovanja z uporabo sporne potne trase za različne namene v zvezi z domačijo tožeče stranke iz primarne tožbe, pač odvisno od vsakokratnih potreb in načina koriščenja te služnosti. Predvidoma bo enaka potreba po vrsti in številu prevozov za gospodujočo nepremičnino ostajala tudi vnaprej, saj o kakršnikoli spremembi namembnosti gospodujoče nepremičnine ni govora, zato tudi ne vzdrži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti po sporni služnosti trasi prevozov s vsemi vozili. S takšno odločitvijo sodišča prve stopnje ni prišlo do "neupravičene širitve služnosti" kot to trdi pritožba.

Pritožba tudi neutemeljeno oponira oceni sodišča prve stopnje, da je poklonilo vero izvedencu, kar da ni res.

Kot že navedeno, izvedenčeva ugotovitev o slabi prevoznosti sporne služnostne trase in obstoju drugih potnih povezav še ne more pomeniti izgube služnosti, v kolikor služnostnemu upravičencu ni obenem zagotovljena možnost uporabe teh drugih potnih tras v pravnorelevantnem smislu.

Ko pritožbeno sodišče tudi uradno upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava pri delu in odločitvi sodišča prve stopnje glede na navedeno ni našlo, iz vseh navedenih razlogov pa pritožbi ni moglo priznati uspeha (pri vsem tem pa gre za dolgotrajni spor), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Stroškovna odmera ni bila predmet pritožbene graje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku člena 165 ZPP v zvezi s prvim odstavkom člena 154 ZPP. Stroške neuspele pritožbe nosi pritožnik sam.