Jedro

Vzgojnih dejavnosti oziroma vsebine razmerja med nadrejeno osebo in otrokom ni mogoče interpretirati le z uporabo predpisov v družinskopravni zakonodaji, zato je lahko tudi očim druga oseba v smislu tretjega odstavka 183. člena KZ.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 29. 6. 2009 B. N. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe obsojenca, obsojenčevega zagovornika in okrožne državne tožilke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo obsojenčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagajo razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje pred spremenjenim senatom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki v izjavi z dne 23. 4. 2010 vztrajajo pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Obsojenčevi zagovorniki prvostopenjskemu sodišču očitajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi četrtim odstavkom 397. člena ZKP, ker v novem sojenju ni sledilo napotkom drugostopenjskega sodišča in se ni argumentirano opredelilo do mnenja kliničnega psihologa Z. Z., temveč je zapisalo le pavšalno oceno o njegovi nevrednosti v primerjavi z drugimi izvedenimi dokazi. Ker v zahtevi ne pojasnijo, kako naj bi očitana procesna kršitev, ki jo je mogoče presojati le v okviru razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, vplivala na zakonitost sodbe, Vrhovno sodišče navedenega očitka ni moglo preizkusiti. Iz enakega razloga Vrhovno sodišče tudi ni presojalo utemeljenosti očitka, da je prvostopenjsko sodišče v novem sojenju ignoriralo napotke drugostopenjskega sodišča in ni izvedlo in ocenilo vseh predlaganih dokazov (zaslišanja prič H. C. in N. K.), ter ni odredilo psihiatričnega pregleda obsojenca. Vložniki zahteve namreč ne obrazložijo vpliva zatrjevane procesne kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe. Kolikor pa zagovorniki izpostavljajo zmotno presojo verodostojnosti mnenja kliničnega psihologa, izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse,(1) je standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje drugačen od tistega, ki velja za odločbe sodišč prve stopnje. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje izrecno opredeli do vsake pritožbene navedbe. Prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazloženosti drugostopenjske sodbe zadosti tudi v primeru, če iz obrazložitve izhaja, da se je s pritožbenimi očitki seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. S tem, ko se je višje sodišče pri presoji primernosti razlogov za zavrnitev posameznih dokaznih predlogov, pri presoji verodostojnosti mnenja kliničnega psihologa Z. Z. in pri presoji zlorabe obsojenčeve avtoritete pridružilo razlogom prvostopenjskega sodišča (str. 3 in 5 sodbe višjega sodišča), ne da bi jih ponovno povzemalo, tako ni storilo očitane procesne kršitve. S pritožbenimi razlogi se je namreč seznanilo in se do njih opredelilo.

7. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe med drugim izhaja, da je obsojenec B. N. od 4. 12. 2002 do 8. 2. 2004 v stanovanju na naslovu M., kot očim z zlorabo svojega položaja najmanj štirikrat na mesec izvrševal spolna dejanja s pastorko A. A., ki še ni bila stara petnajst let in mu je bila zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo, in na ta način zadovoljeval svoje spolne potrebe.

8. Obsojenčevi zagovorniki opozarjajo na kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ker naj bi sodišči napačno uporabili blanketno normo 183. člena KZ. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki se po prepričanju zagovornikov edini lahko uporabi, namreč ne pozna termina očim, poleg tega tovrstno razmerje ne ustvarja nobenih pravnih posledic za partnerjevega otroka, kot je npr. funkcija oziroma status učitelja, vzgojitelja, skrbnika, posvojitelja, roditelja, duhovnika ali zdravnika. Glede na sklenjen starševski dogovor med oškodovankinima staršema (sostarševstvo) je po presoji zagovornikov očitno, da sta bila lahko le starša tista, ki sta izvrševala starševske obveznosti. Ob obiskih oškodovanke na materinem domu je bila oškodovanka torej zaupana le materi, ne pa tudi obsojencu.

9. Takšna razlaga določbe tretjega odstavka 183. člena KZ je zmotna. Storilec tega kaznivega dejanja je poleg izrecno naštetih oseb (učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik ali zdravnik) lahko tudi druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, mlajšo od petnajst let, ki ji je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo. Pri odraščanju in zagotavljanju nemotenega razvoja otroci namreč niso zaupani le staršem, ampak tudi številnim drugim osebam, pri čemer je potrebno zaradi razmerja nadrejenosti oziroma podrejenosti otroka zavarovati pred samovoljnimi spolnimi posegi oseb z avtoriteto, oziroma ločiti socialne funkcije takšnih oseb od seksualnih kontaktov.(2) Ker so razmerja, iz katerih izhaja odnos nadrejenosti nad otrokom, raznovrstna, in ker se kazenski zakon ne omejuje le na razmerja, ki ustvarjajo posledice na družinskopravnem področju, je jasno, da v zakonu naštetih vzgojnih dejavnosti oziroma vsebine razmerja med nadrejeno osebo in otrokom, ni mogoče interpretirati le z uporabo predpisov v družinskopravni zakonodaji. Tako je lahko tudi očim druga oseba v smislu tretjega odstavka 183. člena KZ, če mu je dejansko prepuščena skrb za učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo otroka. Pri tem ni potrebno, da je prenos omenjenih dejavnosti izrecen - zadošča konkludenten ali celo molčeč prenos, ki pa mora imeti podlago v konkretnih ravnanjih.

10. Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišč, da sklenitev dogovora med oškodovankinima staršema, da bosta oškodovanka in njen brat B. preživljala izmenično en teden pri očetu in en teden pri materi (dogovor o sostarševstvu z dne 4. 12. 2002), ne preprečuje zaključka, da je bila oškodovanka v času, ki ga je preživljala pri svoji materi, zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo ne le svoji materi, temveč tudi obsojencu (materinemu novemu partnerju). Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, so v tem času bivali skupaj, pri čemer je obsojenec kot materin mož tudi funkcioniral kot eden od staršev oziroma kot starejši član družine. Poleg delovanja v okviru skupnega gospodinjstva je posegal tudi v oškodovankino vzgojo (vmešavanje v prepir med oškodovanko in njeno materjo) ter oškodovanki občasno pomagal pri domači nalogi. Obsojenec je tako v času, ki ga je oškodovanka preživljala pri svoji materi, glede določenih opravil dejansko prevzemal roditeljsko vlogo, zato je očitek, da razmerje obsojenca in oškodovanke ne dopušča pravne kvalifikacije po tretjem odstavku 183. člena KZ, zmoten.

11. Bistvo tega kaznivega dejanja je v izkoriščanju storilčevega avtoritativnega položaja, tako da oseba, ki je storilcu zaupana v eni od navedenih oblik vzgojnih dejavnosti, dopusti spolno občevanje ali druga spolna dejanja, česar brez vpliva storilčevega položaja ne bi storila. Ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji Vrhovnega sodišča omogoča zaključek, da je obsojenec nadrejeni položaj zlorabil za izvršitev spolnih dejanj nad oškodovanko in da je oškodovanka ravno zaradi njegove avtoritete in vloge v družini (materin mož) ta dejanja trpela. Oškodovanka, ki je v preteklosti že doživela podobno spolno izkušnjo, je bila v času spolne zlorabe stara med sedem in devet let. Materi, s katero se nista dobro razumeli, svoje izkušnje ni mogla zaupati. Kot izhaja iz oškodovankine izpovedbe, na katero sta se sodišči v celoti oprli, je zvečer, ko so drugi že spali in jo je obsojenec začel otipavati, otrpnila od strahu, tako da iz sebe ni spravila zvoka. Skušala se je stisniti navzdol k postelji, da obsojenec ne bi mogel priti do njenega spolovila, večkrat pa je tudi stiskala noge skupaj in se premetavala po postelji. Tudi, če je obsojenec z otipavanjem prenehal, ko je opazil, da je oškodovanka zbujena, kar ponovno izpostavljajo vložniki v zahtevi, to ne preprečuje zaključka, da je oškodovanka ravno zaradi njegove avtoritete in strahu ta dejanja trpela. Očitek zagovornikov, da ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča sklepanja, da je obsojenec za svoje ravnanje izkoriščal avtoriteto nad oškodovanko, tako ni utemeljen.

C.

12. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS I Ips 176/2009 z dne 17. 6. 2010, I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007 in I Ips 22/2009 z dne 16. 4. 2009. Op. št. (2): Prim. sodbi VS RS I Ips 287/2000 z dne 23. 12. 2005 in I Ips 90/2010 z dne 14. 10. 2010.