Jedro

Glede na dejstvo, da je toženec kot naročnik že uveljavljal znižanje plačila, ki mu je bilo pod 1. točko tudi ugodeno, ne more zahtevati z nasprotnim zahtevkom še drugi jamčevalni zahtevek v zvezi z odpravo napak, saj so jamčevalni zahtevki določeni alternativno in se ne smejo kumulirati.

2. odst. 635. člena OZ, na katerega se sklicuje prvostopno sodišče, torej, da je možno uveljavljati zahtevek tudi po izteku roka, se namreč nanaša zgolj za zahtevek na plačilo znižanja plačila in na povrnitev škode, ne pa na zahtevek o odpravi napak.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke glede 1. točke izreka se zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

2. Pritožbi tožeče stranke glede 2. točke izreka (nasprotne tožbe) se delno ugodi in se nasprotna tožba za znesek 16.064,26 EUR zavrže, odločitev prvostopnega sodišča za ta del pa razveljavi; v preostalem delu odločitve 2. točke izreka se pritožba tožeče stranke zavrne in odločitev glede plačila 666,16 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve nasprotne tožbe (23.5.2006) do plačila, v roku petnajstih dni, potrdi.

3. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka potrdi.

4. Pritožbi tožeče stranke glede povrnitve stroškov se ugodi in se 4. toka izreka prvostopne sodbe spremeni tako, da je dolžna tožena stranka G. L. povrniti tožeči stranki L. d.o.o. pravdne stroške v višini 4.735,96 EUR v roku petnajstih dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteka paricijskega roka do plačila.

5. Tožena stranka sama krije pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške pritožbe v višini 665,53 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

: V navedeni zadevi je odločalo Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-10, z dne 9.2.2010, s katerim je bila navedena zadeva s strani Višjega sodišča v Mariboru prenešena na Višje sodišče v Ljubljani na podlagi 105.a člena in 1. odst. 60. člena Zakona o sodiščih - ZS.

V navedeni zadevi je prvostopno sodišče že enkrat odločalo z delno sodbo pod opr. št. Pg 207/2004 dne 10.4.2007 in takrat prisodilo tožeči stranki celotni vtoževani znesek 44.143,43 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški. Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo. Navedena prvostopna sodba je bila s strani Višjega sodišča v Mariboru pod opr. št. I Cpg 211/207 dne 1.10.2007 delno razveljavljena in sicer za znesek 6.661,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2004 dalje ter za izvršilne stroške v višini 107,75 EUR s pripadki in v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje. V preostalem izpodbijanem delu, to je glede glavnice v višini 37.482,19 EUR s pripadki in glede izvršilnih stroškov v višini 599,95 EUR s pripadki, pa je bila prvostopna sodba potrjena.

Prvostopno sodišče je tako v izpodbijani sodbi odločalo le še o razveljavljenem tožbenem zahtevku v višini 6.661,16 EUR s pripadki in o sorazmernem delu izvršilnih stroškov. Pri ponovnem odločanju je ta zahtevek zavrnilo, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Lendavi pa v tem delu razveljavilo, tako glede glavnice, kot glede izvršilnih stroškov (1. točka izreka).

O nasprotni tožbi v višini 31.102,73 EUR, je odločalo v 2. in 3. točki izreka, pri čemer je ugodilo toženi stranki kot tožeči stranki iz nasprotne tožbe za znesek v višini 16.730,42 EUR v 2. točki izreka, presežek v višini 14.372,31 EUR, pa je v 3. točki izreka zavrnilo. V 4. točki izreka je odločalo še o povrnitvi pravdnih stroškov in naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.164,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper 1., 2. in v posledici tega zoper 4. točko izreka, ki se nanaša na povrnitev pravdnih stroškov. Odločitev pod 1. točko izreka, s katero je bil njen zahtevek za znesek 6.661,16 EUR zavrnjen, je po njeni oceni napačna zato, ker so bila opravljena vsa dela tako, kot je bilo dogovorjeno. Zoper ugodilni del 2. točke izreka po nasprotni tožbi tožene stranke pa se pritožuje zato, ker prvostopno sodišče ni upoštevalo, da je tožba tožene stranke po nasprotni tožbi vložena prepozno glede na 1. odst. 635. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (OZ). Poleg tega pa je toženec komuliral dva jamčevalna zahtevka, kar ni dopustno. Ni tudi nobenih razlogov glede ugoditve plačila pogodbene kazni v višini 666,16 EUR. Ker pa je napačno odločeno o višini zahtevka, ugovarja tudi odločitvi o povrnitvi stroškov v 4. točki izreka.

Tožena stranka, ki je obenem tožeča stranka po nasprotni tožbi, pa se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper zavrnilni del zahtevka po nasprotni tožbi, torej zoper 3. točko izreka, saj ocenjuje, da je bil v tem delu njen zahtevek zavrnjen neutemeljeno.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, ni pa utemeljena pritožba tožene stranke.

O pritožbi tožeče stranke

1. Glede ponovne odločitve razveljavljenega dela zahtevka po tožbi tožeče stranke v višini 6.661,16 EUR (s sorazmernim delom izvršilnih stroškov) - 1. točka izreka prvostopne sodbe Pritožba tožeče stranke glede navedene odločitve prvostopnega sodišča ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem delu prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, ni pa podana tudi nobena kršitev postopka.

Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da se navedeni del zahtevka nanaša na izdelavo dvojnega poda, iz postavk 4 in 5 ponudbe izvajalca (št. 1-03139), ki je bila podlaga za sklenitev podizvajalske pogodbe pravdnih strank z dne 12.9.2003. S ponudbo se je tožnik kot izvajalec zavezal izvršiti dvojni pod po vzorcu I., višino pa naj bi določila projektant in proizvajalec na že pripravljeno podlago. Številni faksi dopisov v spisu potrjujejo, da je naročnik del kvaliteto teh izvedenih del grajal, ker dvojni pod ni ustrezal dogovorjenemu in sicer pod postavko 5 ni ustrezal kvaliteti, pod 4 pa ni bil ognjevaren in razbremenjen statične elektrike ter je pri hoji škripal. Iz vseh priloženih dopisov je tudi razvidno, da tožnik kot izvajalec kljub pozivu toženca grajanih napak ni odpravil, zaradi česar je naročnik sporni pod demontiral in ga dal položiti drugemu izvajalcu. Glavni ugovor tožnika kot izvajalca je bil, da za takšno ceno, kot je bila določena, kvalitetnejšega dvojnega poda ni mogel izdelati. Glede na določeno ceno v aneksu, je lahko izvedel le tak dvojni pod, kot je bil dejansko izveden. Navedene trditve ponavlja tožeča stranka tudi v pritožbi.

Pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijano sodbo, da je kvaliteta dvojnega poda jasno napisana že v popisu del. Zato ni mogoče upoštevati ugovora tožnika, da so bila ta dela dogovorjena šele z aneksom št. 1. Prav tako se strinja z ugotovitvijo, da izvedeni dvojni pod ni ustrezal pogojem iz ponudbe oziroma ni imel potrebne kvalitete. To je razvidno tudi iz zapisnika komisije za tehnični pregled z dne 17.3.2004. Predvsem navedeno dejstvo potrjuje mnenje sodnega izvedenca iz gradbene stroke V. Š.. Omenjeni je ugotovil, da ta dela niso bila opravljena v skladu z medsebojno podizvajalsko pogodbo, niti v skladu z aneksom št. 1 in ponudbo. Zato je zaključek izpodbijane sodbe, da ta dela tožeča stranka kot izvajalec ni izvedla tako kot je bilo dogovorjeno z medsebojno pogodbo in aneksem pravilen. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev, da je naročnik o napakah pravočasno obvestil podjemnika, zaradi česar ima tudi pravico do znižanja plačila. Navedbe tožnika v pritožbi, da je bil to delo izvedeno ustrezno, nima v spisu prav nobene opore. V tem delu pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in 1. točko izreka v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

Nasprotna tožba.

2. Glede ugodilnega dela po nasprotni tožbi v višini 16.730,42 EUR - 2. točka izreka Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tekom postopka dne 23.5.2006 vložila še nasprotno tožbo v višini 31.102,73 EUR s pripadki, ki je obsegala več zahtevkov iz različnih podlag.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena le glede pogodbene kazni v višini 666,16 EUR, je pa utemeljena glede preostalega ugodilnega dela v višini 16.064,26 EUR.

Pravdni stranki sta se v 9. členu medsebojne podizvajalske pogodbe dogovorili za pogodbeno kazen v primeru, če tožeča stranka kot izvajalec po svoji krivdi ne dokonča pogodbenih del iz te pogodbe in da ta znaša 1 % za vsak dan zamude oziroma ne več kot 10 % vrednosti. Prvostopno sodišče je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da niso bila opravljena (zaradi nekvalitete) dela izdelave dvojnih podov v višini 6.661,16 EUR. Zato je utemeljeno priznalo toženi stranki kot naročniku 10 % vrednosti tega nekvalitetno opravljenega dela, torej 666,16 EUR. Pravna podlaga je tako 9. člen medsebojne pogodbe. Tožeča stranka kot pritožnik se sicer zoper navedeno višino pogodbene kazni pritožuje, vendar utemeljenih razlogov v zvezi s tem ne navaja. V tem delu je bilo tako njeno pritožbo potrebno zavrniti kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v tej višini v 2. točki izreka potrditi.

Pač pa je utemeljena pritožba glede preostalega ugodenega zneska v višini 16.064,26 EUR. Pretežni del tega zahtevka in sicer 13.188,20 EUR se nanaša na plačilo dvojnega poda drugemu izvajalcu T. d.o.o., M., ki mu ga je plačala tožena stranka, ker tožeča stranka napake ni odpravila. Tudi preostali zneski se nanašajo na dvojni pod in sicer demontažo podu - 1.029,54 EUR, na skladiščenje demontiranega dvojnega poda - 1.752,63 EUR in na ponovno pleskanje podu - 93,89 EUR, torej skupaj 16.064,26 EUR. Glede navedenega zahtevka tožeča stranka utemeljeno opozarja, da gre za kumulacijo sicer alternativno določenih jamčevalnih zahtevkov v zvezi z napakami izvršenega dela. Kljub temu, da je prvostopno sodišče toženi stranki že priznalo zahtevek za znižanje plačila (6.661,16 EUR s pripadki), kot enega izmed v zakonu določenih možnih jamčevalnih zahtevkov naročnika, tožena stranka z nasprotno tožbo uveljavlja še drugi jamčevalni zahtevek in sicer v zvezi z odpravo napak izvršenega dela. Kakšne so naročnikove pravice glede napak izvršenega dela, je določeno v 639. in 640. členih OZ-a. Vsekakor pa glede na dejstvo, da je toženec kot naročnik že uveljavljal znižanje plačila, ki mu je bilo pod 1. točko tudi priznano, ne more zahtevati z nasprotnim zahtevkom še drugi jamčevalni zahtevek v zvezi z odpravo napak, saj so jamčevalni zahtevki določeni alternativno in se ne smejo kumulirati.

Poleg tega ima pritožba prav, da bi morala tožena stranka kot naročnik navedeni zahtevek v skladu s 1. odst. 635. člena OZ postaviti v roku enega leta od pravočasnega obvestila o napakah. Ker tako ni ravnala, je svojo pravico za postavitev takšnega zahtevka po sodni poti izgubila. 2. odst. 635. člena OZ, na katerega se sklicuje prvostopno sodišče, torej, da je možno uveljavljati zahtevek tudi po izteku roka, se namreč nanaša zgolj za zahtevek na plačilo znižanja plačila in na povrnitev škode, ne pa na zahtevek o odpravi napak. Navedeni tožnikov zahtevek ima namreč naravo jamčevalnega zahtevka, saj se v celoti nanaša na odpravo napak, zaradi česar ne gre za zahtevek za povračilo škode, torej za drugo škodo.

Prvostopno sodišče je v tem delu nepravilno uporabilo določbe materialnega prava, predvsem 1. in 2. odst. 635. člena OZ, ko je tožeči stranki prisodilo zahtevek, ki se nanaša na odpravo napak. Ker ta del zahtevka po 1. odst. 635. člena OZ tožena stranka kot tožeča stranka po nasprotni tožbi ne more več uveljavljati, saj ga je podala po preteku enoletnega roka od obvestila napak, bi moralo prvostopno sodišče v tem delu tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi zavreči kot nedovoljenega, ne pa o njem odločati. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožeče stranke ugodilo in tožbo tožene stranke po nasprotni tožbi v višini 16.064,26 EUR zavrglo (2. odst. 274 čl. ZPP). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika ugodilo in smiselno po 2. odst. 354. člena ZPP v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, potem, ko je tožbo zavrglo.

O pritožbi tožene stranke in obenem tožeče stranke po nasprotni tožbi

3. Odločitev o zavrnitvi presežka nasprotne tožbe - 3. točka izreka Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v 3. točki izreka utemeljeno zavrnilo zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi v višini 14.372,31 EUR.

Toženi stranki po nasprotni tožbi je pravilno priznalo zgolj pogodbeno kazen zgolj v višini 6.166,16 EUR, torej 10 % vrednosti nekvalitetno opravljenega dela v višini 6.661,16 EUR. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je nastala nepravilna izpolnitev le glede del, ki se nanašajo na dvojne pode v višini 6.661,16 EUR, glede ostalih del pa tudi s strani tožene stranke kot tožnika po nasprotni tožbi ni bilo trditev, da niso bila dokončana oziroma, da so izvršena z zamudo, je prvostopno sodišče pravilno priznalo pogodbeno kazen v višini 10 %, zgolj od nekvalitetno opravljenih del, ne pa od celotnih del. Zato pritožniku celotna pogodbena kazen v višini 3.407,26 EUR, ne pripada. Pritožnik je uveljavljal zakonske zamudne obresti od celotnega vtoževanega zneska po nasprotni tožbi od vložitve dalje. Zato je nerazumljiva njegova pritožbena navedba, zakaj mu prvostopno sodišče ni priznalo zamudnih obresti od dneva obračuna. Prvostopno sodišče je odločalo v okviru zahtevka.

Prvostopno sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe na plačilo škode v višini 10.612,82 EUR, ki naj bi ji nastala kot škoda, ker jo je morala plačati investitorju (Javni zavod RTV) zaradi zamude pri izvajanju del, kot tudi na račun nekvalitetno opravljenih del. Pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijano sodbo, da ta škoda s strani pritožnika ni izkazana. Navedbe so dejansko premalo obrazložene, prepavšalne in jih tudi ni mogoče preveriti. Razen dokaza končne situacije pritožnik ustreznih drugih relevantnih dokazov ni predložil. Zapis v končni situaciji z dne 20.4.2004 (priloga B 38), je dejansko zapisan enostransko. Niso razvidne nobene povezave med delom tožeče stranke in med dejstvom, da naj bi tožena stranka plačala glavnemu naročniku škodo v omenjeni višini. Premalo je bilo torej trditev tožene stranke v nasprotni tožbi, da bi lahko prvostopno sodišče ugotovilo vzročno zvezo med zatrjevano nastalo škodo in med ravnanjem tožeče stranke. Pritožnik se tako neutemeljeno sklicuje na napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj so že njegove trditve v nasprotni tožbi pomanjkljive. Pritožbene navedbe tožene stranke so tako neutemeljene. V tem delu je prvostopno sodišče glede na razpoložljive dokaze pravilno ugotovilo dejansko stanje in zahtevek v 3. točki izreka v višini 14.372,31 EUR pravilno zavrnilo. Odločitev pritožbenega sodišča glede tega dela temelji na 353. členu ZPP.

O povrnitvi pravdnih stroškov postopka - 4. točka izreka prvostopne sodbe Glede na spremenjeno odločitev nasprotne tožbe v 2. točki izreka prvostopne sodbe, je moralo pritožbeno sodišče odločati še o povrnitvi pravdnih stroškov. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, vsi priznani stroški tožeče stranke znašajo 5.751,91 EUR. Ker je tožeča stranka uspela 84,19 %, ji torej gredo stroški v višini 4.883,95 EUR. Priznani stroški tožene stranke kot tožeče stranke iz nasprotne tožbe, pa znašajo kot izhaja iz izpodbijane sodbe 6.915,49 EUR. Ob upoštevanju, da je tožena stranka z nasprotno tožbo uspela le za 2,14 % (vtoževala je 31.102,73 EUR, prisojeno pa ji je bilo 666,16 EUR), gredo po uspehu stroški tožene stranke kot tožeči stranki iz nasprotne tožbe stroški v višini 147,99 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tako dolžna povrniti tožena stranka tožeči stranki 4.735,96 EUR pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je tako v 3. točki izreka te odločbe odločitev o pravdnih stroških v 4. točki izreka prvostopne sodbe spremenilo tako, kot je razvidno zgoraj. Odločitev o stroških temelji na 2. odst. 154. člena in 1. odst. 155. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške pritožbe po uspehu (16.064,26 EUR), ki znašajo za sestavo odločbe z odmerjenim DDV, 344,25 EUR in za takso za pritožbo 321,28 EUR, torej skupaj 665,53 EUR. Odločitev temelji na 2. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. in 2. odst. 165. člena ZPP.