Jedro

Če bi bil odmor zaradi prihoda vozila ali nekega izrednega dogodka (npr. kaznivega dejanja ali prekrška), do katerih je prihajalo redko, prekinjen, bi ga tožnica lahko koristila kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje in s tem mejne kontrole (kot tudi ostalih del) ni bila takšna, da odmora ne bi mogla koristiti. Tega ji ni preprečevala niti naloga opazovanja in varovanja okolice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policija št. ... z dne 12. 9. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 27. 11. 2019 ter obračun mesečnih bruto zneskov v skupni višini 980,32 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 721,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je morala biti kot policist kontrolor v času odmora ves čas prisotna na mejnem prehodu ter opazovati in nadzirati okolico in takoj opraviti kontrolo, ko je kdo želel prečkati mejo, spremljati radijsko zvezo in biti na razpolago toženki, zato odmora ni imela, če ni imela menjave. Iz sodne prakse Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU), in sicer sodbe C-107/19 izhaja, da število intervencij ni pomembno, če mora biti delavec fizično navzoč na delovnem mestu, na razpolago delodajalcu in se vrniti na delo v nekaj minutah. Dodaten omejevalni učinek je tudi nepredvidljivost morebitnih prekinitev. Ko se SEU sklicuje na delovni čas, to glede na slovensko zakonodajo pomeni efektivni delovni čas. Odmor se šteje v delovni čas, ne pa tudi v efektivni delovni čas. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Dor 74/2022, kjer se je enačil pojem odmora s počitkom po Direktivi 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva), ter na stališče, zavzeto v odločbi Pdp 200/2022. Delavec mora imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo) enači s počitkom in ne z delovnim časom. Iz stališč SEU in Razlagalnega sporočila izhaja, da sta to pojma prava skupnosti, ki ju je v vseh državah članicah potrebno tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba. Odstopanja od ureditve počitka in delovnega časa niso dopustna, oba pojma se med seboj izključujeta. Čeprav se odmor po ZDR-1 všteva v delovni čas in je plačan, delodajalec ne more delavcu narekovati drugačnega načina koriščenja odmora, ki delavcu ne omogoča regeneracije. Stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, je v nasprotju z določbami in namenom Direktive ter stališči SEU. Sodišča morajo upoštevati primarnost prava EU in v primeru dvoma postaviti predhodno vprašanje SEU. Za pravico do odmora mora poskrbeti delodajalec in delovni proces organizirati tako, da delavcu omogoči odmor, zato ni pravilno stališče, da je imela tožnica na podlagi določb kolektivne pogodbe diskrecijsko pravico, da si sama izbere čas odmora med delom. Zaključki sodišča prve stopnje, da tožnici ni bila kršena pravica do odmora, so nepravilni. Tožnica ni smela pustiti potnikov čakati na mejno kontrolo, ker ji tega niso dovoljevali predpisi. Po zakonu je bila dolžna tudi ves čas opazovati in nadzirati okolico, kar so potrdile tudi priče. Brez stalnega opazovanja ne more opravljati nadzora. Sodišče prve stopnje je odločitev, da ji je bil odmor omogočen, oprlo le na število mejnih kontrol, ni pa upoštevalo, da je morala ves čas opazovati in nadzirati okolico, biti na razpolago in takoj reagirati. Mejnega prehoda A. niso večinoma uporabljali obmejni prebivalci, kar pomeni, da temeljna kontrola ni trajala le nekaj sekund, ampak praviloma minuto, opravljene pa so bile tudi temeljite kontrole. V eni uri je povprečno porabila 78,07 minute za izvedbo mejnih kontrol. Ostali mejni prehodi so imeli manj prehodov, vendar je bilo potrebno ves čas opazovati in nadzorovati okolico, kar je onemogočalo odmor. Opozarja še na navodilo komandirja iz 2010 o izvajanju menjav in novo ureditev od konca leta 2018, kar vse potrjuje, da odmor brez menjave ni mogoč. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela izkazati nastanka premoženjske škode, saj morebitno delo v času odmora ne pomeni dodatno opravljenega dela. Tožnica bi glede na zagotovljen 45 minutni odmor morala delati le 11 ur in 15 minut, dejansko pa je efektivno delala 12 ur, kar pomeni, da je opravila več dela. Toženka ji odmora ni zagotovila, tožnica pa je delala več, saj je delala tudi v času, ko bi morala koristiti plačan odmor med delom. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, in priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnice za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega odmora v obdobju od avgusta 2014 do decembra 2016 na Postaji mejne policije B., kjer je opravljala dela in naloge mejne kontrole na mejnih prehodih A., C., D., E. in F. Pri tem je izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ki ureja delovni čas, in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 s spremembami), ki v petem odstavku policistu omogoča, da v primeru, če mu delodajalec ne določi časa koriščenja odmora, sam izbere čas odmora med delom, vendar ne na začetku ali koncu delovnega časa. Na to pravico oziroma možnost delavca ne vpliva okoliščina, da je za zagotavljanje odmora sicer dolžan poskrbeti delodajalec. Način zagotavljanja oziroma koriščenja odmora je namreč odvisen od narave in intenzivnosti delovnega procesa. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila narava in intenzivnost tožničinega dela (mejne kontrole in ostale tožničine naloge) ter frekvenca delovne obremenitve takšna, da ji je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom, zato toženki ni bilo potrebno določiti časa odmora. Dokazna ocena je pri tem oblikovana v skladu z določbo 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dosledno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, pri čemer ni spregledalo pravno pomembnih navedb in dokazov ter je ustrezno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo svoje dokazne zaključke in zakaj določenim dokazom ni sledilo.

7. Pritožba nasprotuje stališču, zavzetem v sklepu VIII Ips 54/2021, in očita, da Vrhovno sodišče RS ni postavilo predhodnega vprašanja SEU, kar ni predmet tega spora. Zmotno zatrjuje, da je Vrhovno sodišče odmor umestilo v "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom. Kot je to dodatno pojasnilo v sklepu VIII DoR 74/2022, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora. V sklepu VIII Ips 54/2021 je poudarjeno, da je namen odmora regeneracija ter da ni nujno, da se mora odmor koristiti v enem kosu, saj se lahko tudi v več delih, ki pa ne smejo biti prekratki, ampak morajo omogočati regeneracijo.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevi SEU C-107/2019 in C-344/19, saj stališča iz navedenih zadev niso uporabljiva v konkretnem primeru. V zadevi C‑107/2019 je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo, v zadevi C-344/19 pa za vprašanje, ali se pripravljenost oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas. V obravnavanem primeru je moralo sodišče presoditi, ali je tožnica glede na naravo in intenzivnost dela imela možnost koristiti odmor in se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali se je čas odmora štel v delovni čas (to določa že prvi odstavek 142. člena ZDR-1) ali z vprašanjem pripravljenosti za delo.

9. Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na samem delovnem mestu oziroma ker tožnica mejnega prehoda ni smela zapustiti. Ključno je, kakšna je narava in intenzivnost dela, ali ima delavec med delovnim časom, tudi če je na mejnem prehodu sam oziroma nima zamenjave, dejansko možnost koristiti odmor. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da izdano navodilo komandirja policijske postaje iz leta 2010 o tem, da vodja izmene z organiziranjem dela v posamezni izmeni zagotavlja tudi počitek med delovnim časom, potrjuje, da bi tožnica lahko odmor koristila le, če bi ji vodja izmene zagotovil zamenjavo. Enako velja glede pritožbenih navedb, da je v letu 2018 toženka uvedla sistem zagotavljanja menjav za čas odmora. Ali je tožnica lahko koristila odmor, je stvar materialnopravne presoje sodišča v posameznem primeru in ni odvisno od navodil glede izvajanja menjav.

10. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 200/2022, ki temelji na povsem drugačnem dejanskem stanju, saj delo tožnice v tej zadevi (opravljanje videonadzora objekta na tajni lokaciji) ni bilo primerljivo z delom tožnice pri opravljanju mejne kontrole na mejnih prehodih. Poleg tega se mora v vsakem posameznem primeru ugotoviti, kakšna je bila narava in intenzivnost dela in se ni mogoče sklicevati na okoliščine drugega primera.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica lahko koristila pripadajoči odmor med delovnim časom, ob čemer je treba izpostaviti njeno izpoved, da je lahko jedla na delovnem mestu, če si je prinesla malico s seboj. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bilo na mejnih prehodih D., E. in F. manj prometa kot na A. in C., saj niso bili odprti ves čas, poleg tega pa so te maloobmejne prehode prehajali večinoma lokalni prebivalci, ki so imeli zaposlitev ali zemljišče na drugi strani meje in so jim dokumente pogledali le enkrat. Mejna kontrola potnikov je trajala kratek čas, od par sekund do minute ali dve, temeljite kontrole pa so bile izvedene izjemoma, tudi na mejnem prehodu A., kjer je bilo največ prometa, je bilo število temeljitih kontrol na izmeno manjše, tj. 15 do 20, poleg tega so se zanje policisti odločali sami.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kakšni naj bi bili statistični podatki toženke, ki jim verjame. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje (v 11. točki obrazložitve sodbe) namreč jasno izhaja, da sodišče kot verodostojnejše ocenjuje toženkine statistike prometa potnikov, iz katerih je razvidno število potnikov po mesecih v letih 2014 do 2016, ker so natančnejše in vsebujejo več podatkov (za vse mejne prehode in za celo leto). Razlogi, zakaj tožničinim statističnim podatkom ni sledilo, so glede na navedeno utemeljitev tožnici znani oziroma posredno razvidni, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj jim ni verjelo. Tudi v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojih podatkih o povprečnem številu prestopov potnikov na uro na A. in številu temeljitih in temeljnih mejnih kontrol. Dejstvo, da je bilo v povprečju na tem mejnem prehodu v eni uri 46,83 potnikov pri vstopu in 45,72 potnikov pri izstopu, še ne pomeni velike obremenitve, saj prehajanje meje ni moglo biti ves čas konstantno oziroma enako. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na podatke o prehodu meje na MP A. za mesece februar 2014, 2017 in 2018, ki sploh niso predmet tožbe, glede na to, da je vtoževano obdobje od avgusta 2014 do decembra 2016. Poleg tega povprečno število prehodov ne pomeni, da je bilo vsak dan v posameznem mesecu enako število prehodov vsako uro. Da takšen pristop ni ustrezen, je razvidno iz tožničinega izračuna, na podlagi katerega trdi, da je glede na povprečno število potnikov imela v eni uri (60 minutah) za 78,07 minut dela z mejnimi kontrolami. Iz statističnih podatkov, upoštevajoč ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo tudi veliko prehodov lokalnih prebivalcev, ki so večkrat dnevno prehajali mejo, kontrola pa je bila opravljena le enkrat, ne izhaja, da bi morala tožnica ves čas izvajati mejno kontrolo. Prehodov ni bilo toliko, da bi bili policisti konstantno obremenjeni s kontrolo, saj je na podlagi izpovedi prič in tožnice sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bile med mejnimi kontrolami vmesne prekinitve, ko ni bilo prehodov po 15 minut, ter da je bila intenzivnost prehodov ponoči nižja kot čez dan.

13. Intenzivnost tožničinega dela na relevantnih mejnih prehodih je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje nizka, zato ni posegala v možnost tožnice, da koristi odmor. V to pravico niso posegle niti ostale naloge. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da se je morala tožnica seznaniti s podatki o pomembnejših varnostnih dogodkih, vendar obvestil o tem v programu G.ni bila dolžna spremljati neprestano, enako pa je bilo tudi z UKV zvezo (18. točka obrazložitve sodbe). Tožnica ugotovitvam o nizki intenzivnosti dela niti ne ugovarja, meni le, da je narava dela onemogočala koriščenje odmora, ker se je zahtevalo, da neprestano opazuje in varuje okolico mejnega prehoda, zaradi česar ni mogla prenehati z delom in si organizirati odmora z namenom regeneracije. Sodišče prve stopnje se je v 17. točki obrazložitve sicer skromno, vendar glede na siceršnjo skromno trditveno podlago zadostno opredelilo tudi do nalog, povezanih z varovanjem in opazovanjem okolice, in pravilno zaključilo, da niso bile tako obsežne, da bi tožnici onemogočale koriščenje odmora. Na podlagi izpovedi H. H. je ugotovilo, da v vtoževanem obdobju niso zaznali ali obravnavali nelegalnih prehodov meje. Ob upoštevanju, da konkretni poskusi nezakonitega prehoda državne meje ali ostalih kaznivih dejanj in prekrškov niso bili niti zatrjevani,1 je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi tožnice, da je morala toliko bolj opazovati okolico, kontrolirati mreže, če niso uničene ali poškodovane, ko so se v letu 2015 začeli ilegalni prestopi meje. Pritožba se glede na navedeno neutemeljeno sklicuje na izvajanje nalog iz 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 s spremembami), ki zahteva nenehno nadzorovanje celotnega območja mejnega prehoda in takojšnje reagiranje zaradi zavarovanja življenja in zdravja ljudi in preprečevanje ilegalnih prehodov na območju mejnega prehoda.

14. Ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da tožnica ni imela pravice do odmora, ker se je od nje terjala stalna pozornost, zato bi si lahko vzela čas za malico le pod pritiskom, pri tem pa je morala nadzorovati prehod ter v primeru prihoda potnika oziroma vozila takoj odreagirati in opraviti mejno kontrolo, kar kaže na to, da ji odmor ni bil omogočen. Upoštevajoč ugotovljeno naravo dela tožnice oziroma njeno obremenitev z nalogami, ni odločilnega pomena, da se je lahko zgodilo, da je ravno v času odmora oziroma malice na mejni prehod prišel potnik oziroma se je pripeljalo vozilo,2 kar velja ne glede na to, da po pritožbenih navedbah tožnica vozila ni smela pustiti čakati. Glede na navedeno pritožba tudi s sklicevanjem na Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES ter na odločitvi SEU v zadevah C-107/19 in C-344/19 neutemeljeno uveljavlja, da je bila tožnica ves čas na razpolago toženki na način, ki ji je onemogočal koriščenje odmora. Če bi bil namreč odmor zaradi prihoda vozila ali nekega izrednega dogodka (npr. kaznivega dejanja ali prekrška), do katerih je prihajalo redko, prekinjen, bi ga tožnica lahko koristila kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje in s tem mejne kontrole (kot tudi ostalih del) ni bila takšna, da odmora ne bi mogla koristiti. Tega ji ni preprečevala niti naloga opazovanja in varovanja okolice. Upoštevajoč vse navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi bil tožnici odmor zagotovljen le v primeru zamenjave, saj je odmor lahko koristila tudi brez menjave. Posledično je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala protipravnosti ravnanja toženke in da ji premoženjska škoda ni nastala, zato je že iz tega razloga utemeljeno zavrnilo njen zahtevek.

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi toženka, saj njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Trditve so bile podane le v smeri, da je morala vseskozi nadzorovati mejni prehod in njegovo okolico z namenom, da ne bi ljudje nezakonito prehajali mejo ali z avtomobilom ali drugim vozilom ali peš, in da je lahko ustrezno in nemudoma odreagirala, če je prišlo do nastopa katerekoli od možnih situacij (prihod vozila na mejno kontrolo ali katerikoli način izogibanja kontroli ali morebiten pobeg vozila). 2 Prim. 22. točko odločbe VIII Ips 54/2021.