Jedro

Tožnica v reviziji zatrjuje, da jo je tožena stranka umaknila s projektov oziroma premestila na drugo delovno mesto zaradi njene bolezni, medtem ko iz dejanske podlage sodbe izhaja, da razlog za odreditev delovnih nalog tožnice drugim delavcem ni bila njena odsotnost zaradi bolezni (ali drugih razlogov), pač pa dejstvo, da je bilo treba delo na projektih dokončati v predvidenih časovnih okvirih, razlog za premestitev tožnice pa je bil v tem, da delo na njenem dotedanjem delovnem mestu ni bilo več potrebno in je bilo to delovno mesto ukinjeno. Takšnih revizijskih navedb, ki so torej usmerjene le v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene sodišča, ni mogoče upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepov tožene stranke, št. 0112-0212/04/30 z dne 14. 9. 2006 in št. 10051-827/2006 z dne 18. 10. 2006, ter tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 100.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2006 do plačila. Izpodbijana sklepa se nanašata na zahtevo tožnice za ugotovitev, da jo nadrejena uslužbenka grobo šikanira, ji grozi in o njej širi neresnice ter na njeno nadaljnjo zahtevo, da ugotovljeno ravnanje preneha, vtoževani znesek pa predstavlja odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo tožnica zahteva zaradi mobbinga, šikaniranja in diskriminacije na delovnem mestu v obdobju od oktobra 2005 do septembra 2006. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči druge in prve stopnje nista uporabili določb Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (Ur. l. RS št. 50/04 in nadaljnji), materialno pravo pa sta zmotno uporabili tudi glede vprašanja, kaj predstavlja mobbing. Ne gre za kakšno malenkostno vprašanje, saj je obravnavano ravnanje tožene stranke tožnici popolnoma spremenilo življenje, in sicer bistveno na slabše, posledice pa so zanjo hujše od npr. kakšne hude telesne poškodbe. Sodišči ravnanja tožene stranke nista ocenjevali kot celoto, ampak sta se ukvarjali zgolj s posamičnimi dogodki. Nadalje zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, s katerimi je tožnica grajala dokazno oceno sodišča prve stopnje, ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnici ni bilo omogočeno, da bi se opredelila do novih dejstev, ki jih je v svojem zaslišanju navedla priča K. B..

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

7. Tožnica kot revizijski razlog izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa to formalno zatrjevano kršitev utemeljuje predvsem s podajanjem svojega videnja dokazne ocene. Tudi sicer sodba sodišča prve stopnje in izpodbijana sodba nista formalno pomanjkljivi. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, iz obrazložitve pa jasno izhajajo razlogi za zavrnitev obeh tožbenih zahtevkov. Tudi iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je sodišče druge stopnje s tožničinimi obširnimi pritožbenimi ugovori seznanilo in jih v okviru preizkusa dokazne ocene tudi obravnavalo. Razlogi izpodbijane sodbe kažejo, da je pritožbeno sodišče preizkus pravilnosti ugotovitve vseh odločilnih dejstev korektno opravilo. Iz njih je namreč jasno razvidno, katera stališča sodišča prve stopnje je tožnica izpodbijala, jasni pa so tudi odgovori sodišča druge stopnje na njeno kritiko. Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da je dokazna ocena v prvi vrsti pridržana sodišču prve stopnje, ki se lahko o verodostojnosti posameznih dokazov prepriča tudi z neposrednim vtisom.

8. Revizijske navedbe, s katerimi revidentka utemeljuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, so nelogične in jim iz razlogov, ki jih je tožnici pojasnilo že sodišče druge stopnje, ni mogoče slediti. Iz teh revizijskih navedb je namreč razbrati le to, da revidentka ne ločuje med strankinimi navedbami, ki so predmet dokazovanja, in izpovedbo priče kot dokaznim sredstvom.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Revizijsko sodišče je pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnica v reviziji med drugim zatrjuje, da jo je tožena stranka umaknila s projektov oziroma premestila na drugo delovno mesto zaradi njene bolezni, medtem ko iz dejanske podlage sodbe izhaja, da razlog za odreditev delovnih nalog tožnice drugim delavcem ni bila njena odsotnost zaradi bolezni (ali drugih razlogov), pač pa dejstvo, da je bilo treba delo na projektih dokončati v predvidenih časovnih okvirih, razlog za premestitev tožnice pa je bil v tem, da delo na njenem dotedanjem delovnem mestu ni bilo več potrebno in je bilo to delovno mesto ukinjeno. Takšnih revizijskih navedb, ki so torej usmerjene le v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene sodišča, ni mogoče upoštevati.

11. Navedbe, da bi moralo sodišče uporabiti določbe Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (Ur. l. RS št. 50/04 in nadaljnji), tožnica v reviziji ne obrazloži, revizijsko sodišče pa na pravilno uporabo materialnega prava ne pazi (več) po uradni dolžnosti. Revidentka bi morala konkretizirati, katere določbe zakona, na katerega se sklicuje, sodišče ni uporabilo, pa bi jo moralo. Ker tega ni storila, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo preizkusiti.

12. Neutemeljeni so revizijski očitki o tem, da sodišči druge in prve stopnje ravnanja tožene stranke nista ocenjevali kot celoto, ampak sta se ukvarjali zgolj s posamičnimi dogodki. Sodišči sta obravnavali vsa dejanja, ki jih je tožnica označila kot mobbing, šikaniranje in diskriminacijo na delovnem mestu, in sicer najprej posamično, nato pa tudi kot celoto, ter na podlagi vseh izvedenih dokazov, tudi na podlagi zaslišanja tožnice, zaključili, da tožnica na delovnem mestu mobbingu, šikaniranju oziroma diskriminaciji ni bila izpostavljena. Ugotovili sta, da sta imeli tožnici nadrejeni uslužbenki (K. B. in I. V.) do tožnice korekten odnos in da sta jo kot kvalificirano uslužbenko cenili, da pa nista mogli tolerirati tega, da nekaterih odrejenih nalog ni opravila do konca, in sta morali zaradi potrebe, da se delo na projektih dokonča v predvidenih časovnih okvirih, te naloge odrediti drugim delavcem. Tudi glede premestitve tožnice sta sodišči ocenili, da ta ni bila izvedena z namenom, da se tožnici povzročijo nevšečnosti, pač pa iz razloga, ker delo na tožničinem dotedanjem delovnem mestu v Sektorju za ... ni bilo več potrebno, dodatnega uslužbenca pa je tožena stranka potrebovala v Direktoratu za .... Pri tem tožnica tudi ni bila prikrajšana pri plači. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah ter ustrezno utemeljeni dokazni oceni revizijsko sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, da se oba tožbena zahtevka zavrneta.

13. Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.