Jedro

Strah je pravno priznana oblika nepremoženjske škode le, če je intenziven in traja dalj časa. Sodna praksa loči primarni strah, ki ga oškodovanec utrpi ob samem škodnem dogodku (intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi in traja nekaj ur, izjemoma nekaj dni). Kot podlago za prisojo odškodnine iz naslova strahu pa sodna praksa priznava tudi sekundarni strah, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka, in se opredeljuje kot zaskrbljenost ali bojazen za izid zdravljenja, v taki obliki pa lahko traja nekaj mesecev. Pravno priznana nepremoženjska škoda v obliki sekundarnega strahu - zaskrbljenosti za izid zdravljenja - ne zajema tudi zaskrbljenosti in strahu pred morebitnimi ponovnimi poškodbami. Lahko pa bi ta okoliščina, v kolikor tožnika omejuje v vsakodnevnem funkcioniranju predstavljala kakšno drugo obliko nepremoženjske škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu, to je v točki II. izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženkama naložilo, da sta nerazdelno dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 13.680,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2004 dalje do plačila ter mu v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.444,82 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

Zoper zavrnilni del prvostopne odločitve v znesku 9.229,36 EUR se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje tožnik. Izpodbijanemu delu prvostopne sodbe očita zagrešitev pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ob sicer pravilnem upoštevanju 90% odgovornosti toženk za škodni dogodek naj bi namreč sodišče prve stopnje tožnikovo škodo po vseh odškodninskih postavkah podcenilo. Tako naj bi bil tožnik upravičen do odškodnine za prestane telesne bolečine in neugodja tudi v zavrnjeni višini (zmanjšano za tožnikov 10% soprispevek), saj sodišče prve stopnje pri njeni odmeri ni upoštevalo, da bo tožnik občasne telesne bolečine pri daljši hoji po neravnem terenu, pri vožnji z avtomobilom ter pri nošnji in dvigovanju težjih bremen trpel doživljenjsko, glede na starost ob nezgodi (manj kot 18 let) torej še okoli 60 let. Enako po prepričanju pritožnika velja tudi za odškodnino za strah. Strah zaradi posledic se je pri tožniku objektiviziral v trajnem zmanjšanju življenjske aktivnosti, tožnik pa je neprestano v strahu ter zaskrbljenosti, da ne bo prišlo do ponovne poškodbe desnega kolenskega sklepa. Še posebej je po prepričanju pritožnika sodišče prve stopnje podcenilo pripadajočo mu odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti. Zaradi trajne nestabilnosti medialne bočne in prednje križne vezi desnega kolenskega sklepa je namreč tožnik izrazito omejen pri tekanju in daljši hoji, močno je oviran pri hoji po neravnem terenu, zlasti pri dolgotrajnejšem fizičnem delu, združenim s prenašanjem in dvigovanjem težjih bremen, povsem nesposoben pa je za opravljanje del v klečečem in čepečem položaju. Tudi te poškodbene posledice bo tožnik trpel več desetletij. Še posebej pomembna pa je po prepričanju pritožnika njegova prizadetost zaradi nesposobnosti za udejstvovanje in tekmovanje v kick boks športu, v katerem bi lahko tožnik tekmoval še vsaj 15 let in dosegel vidne rezultate na mednarodnem področju, vendar je zaradi poškodbe v celoti prikrajšan za tovrstne dosežke in užitke ter družbeno afirmacijo. Vse navedeno tožnika po njegovem prepričanju opravičuje do celotne zahtevane odškodnine za duševne bolečine, ki jih v posledici opisanih življenjskih omejitev trpi, zmanjšane za njegov 10% soprispevek. V opisani smeri predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

Toženki na pritožbo tožnika nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Na podlagi na prvi stopnji ugotovljenega (in v pritožbi neizpodbijanega) dejanskega stanja je prvostopno sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ob nesporni 90% odgovornosti toženk za škodni dogodek tožniku za utrpelo nepremoženjsko škodo prisodilo odškodnino v skupni višini 15.200,00 EUR, zmanjšano za tožnikov 10% soprispevek. Za v posledici poškodbe desnega kolena (natrganja prednje križne vezi, medialne bočne vezi ter zunanjega meniskusa desnega kolenskega sklepa) utrpele telesne bolečine in neugodnosti je prvostopno sodišče tožniku od zahtevanih 7.511,26 EUR odmerilo denarno odškodnino v višini 6.200,00 EUR. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo po izvedencu ugotovljeno obdobje trajanja tožnikovih telesnih bolečin različne intenzitete (5 dni hude telesne bolečine, 7 dni srednje hude telesne bolečine ter srednje močne občasne in lažje telesne bolečine v pojenjajoči obliki 40 dni). Spregledalo tudi ni, da se pri tožniku po tem obdobju pojavljajo občasne telesne bolečine pri daljši hoji po neravnem terenu, pri vožnji z avtomobilom ter pri nošnji in dvigovanju težjih bremen. Upoštevaje, da izvedenec konca občasnih telesnih bolečin v opisanih specifičnih življenjskih situacijah ni opredelil, je sicer utemeljena pritožbena navedba, da bo te telesne bolečine tožnik trpel doživljenjsko, torej glede na starost ob nezgodi manj kot 18 let še skoraj 60 let. V pritožbi prvič izpostavljeno, da se bodo namreč pri tožniku z leti te občasne bolečine intenzivirale, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Vse opisane pravočasno zatrjevane in dokazane pravno relevantne okoliščine za odmero denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ko je mladoletnemu tožniku (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 4) iz naslova telesnih bolečin ter neugodnosti (kot so bile slednje podrobneje opisane v prvostopni sodbi na straneh 3 in 4) odmerilo denarno odškodnino v povsem primerni višini 6.200,00 EUR. Le-ta po prepričanju sodišča druge stopnje upošteva kriterije, ki jih za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo predpisuje 179. člen Obligacijskega zakonika – OZ (tako subjektivna kriterija: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, kakor tudi pomen prizadete dobrine, satisfakcijski namen odškodnine in pravilo, da denarna odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom). Prisojena odškodnina je tudi primerljiva s sodno prakso v podobnih primerih.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja zavrnjenega dela zahtevka za denarno odškodnino iz naslova strahu, ki ga je tožnik pretrpel v posledici obravnavanega škodnega dogodka. Strah je pravno priznana oblika nepremoženjske škode le, če je intenziven in traja dalj časa. Sodna praksa loči primarni strah, ki ga oškodovanec utrpi ob samem škodnem dogodku (intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi in traja nekaj ur, izjemoma nekaj dni). Ta kategorija strahu v obravnavani zadevi zajema kratek in intenziven strah, ki ga je tožnik občutil ob poškodbi, ko mu je koleno takoj zateklo in ni mogel stopiti in hoditi, kot je to obliko strahu pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 4). Sodna praksa pa kot podlago za prisojo odškodnine iz naslova strahu priznava tudi sekundarni strah, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka, in se opredeljuje kot zaskrbljenost ali bojazen za izid zdravljenja, v taki obliki pa lahko traja nekaj mesecev. V slednjo podvrsto strahu je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uvrstilo tožnikovo zaskrbljenost, ko mu je bila ugotovljena stopnja poškodbe, ko je bil podvržen operativnemu posegu ter v času zdravljenja, ko je nastopil zaplet v obliki vnetja, kakor tudi njegovo lažjo obliko zaskrbljenosti v obdobju rehabilitacije (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 4). Glede na opisano opredelitev strahu kot oblike pravno priznane nepremoženjske škode pa v okviru strahu, za katerega se priznava denarna odškodnina, ni mogoče upoštevati tožnikove „pazljivosti ter neprestanega strahu in zaskrbljenosti, da ne bo prišlo do ponovne poškodbe desnega kolenskega sklepa“, z izpostavljanjem česar se pritožnik v svoji pritožbi zavzema za prisojo višje denarne odškodnine iz tega naslova. Pravno priznana nepremoženjska škoda v obliki sekundarnega strahu - zaskrbljenosti za izid zdravljenja namreč ne zajema tudi zaskrbljenosti in strahu pred morebitnimi ponovnimi poškodbami. Lahko pa bi ta okoliščina, v kolikor tožnika omejuje v vsakodnevnem funkcioniranju (in bi bila tudi pravočasno zatrjevana in dokazana – 286. člen ZPP) predstavljala kakšno drugo obliko nepremoženjske škode. Po vsem obrazloženem sodišče druge stopnje tožniku odmerjeno denarno odškodnino iz naslova strahu (1.000,00 EUR od zahtevanih 1.251,88 EUR) sprejema kot povsem primerno (179. člen OZ).

Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 16.691,70 EUR odmerilo denarno odškodnino v višini 8.000,00 EUR. Pri tem je prvostopno sodišče upoštevalo, da se je v času škodnega dogodka mladoletni tožnik aktivno ukvarjal s kick boksom. Po poškodbi so mu ostale težave v obliki lažje nestabilnosti medialne bočne in prednje križne vezi, ki sta bili obe kirurško zdravljeni, kar pri tožniku povzroča občasne občutke nestabilnosti desnega kolenskega sklepa, predvsem pri tekanju ali pri daljši hoji, ko se mu pojavljajo tudi bolečine. Ob ugotovljenem, da tožnik ne more klečati in čepeti ter posledično tudi ne opravljati del v takih neugodnih položajih, da je zmanjšana njegova možnost daljše hoje po neravnem terenu in dolgotrajnejšega fizičnega dela s prenašanjem in dvigovanjem težjih bremen ter glede na tožnikove težave pri daljši vožnji z avtomobilom (obrazložitev prvostopne sodbe na straneh 4 in 5) je sodišče prve stopnje za duševne bolečine zaradi takih življenjskih omejitev tožniku prisodilo denarno odškodnino v zgoraj navedeni višini. Pri njeni odmeri sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo tožnikove nesposobnosti za nadaljnje udejstvovanje in tekmovanje v kick boks športu, v katerem je tožnik pred poškodbo dosegal tekmovalne uspehe, bil registriran pri Kick boks zvezi Slovenije ter imel status športnika mladinskega razreda po kriterijih Olimpijskega komiteja (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 5). Neutemeljena je zato pritožbena graja, da naj sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine iz tega naslova ne bi v zadostni meri upoštevalo tožnikove oviranosti pri zgoraj opisanih vsakodnevnih aktivnostih. Slednja pa sama po sebi ne bi opravičevala prisoje tako visokega zneska denarne odškodnine, v kolikor sodišče prve stopnje ne bi nadalje pravilno upoštevalo tudi tožnikove nezmožnosti udejstvovanja v športu, v katerem se je pred poškodbo že uveljavil. Prvostopno sodišče tudi ni spregledalo tožnikove mladosti v času nezgode in posledično dolgega življenjskega obdobja, v katerem bo še moral trpeti duševne bolečine zaradi opisanih življenjskih omejitev. Iz tega naslova odmerjena denarna odškodnina v višini 8.000,00 EUR po prepričanju sodišča druge stopnje predstavlja pravično denarno satisfakcijo tako za duševne bolečine zaradi zgoraj opisanih omejitev v vsakodnevnem življenju kakor tudi zaradi omejitev v specifičnem športnem udejstvovanju, upošteva kriterije za odmero denarne odškodnine iz 179. člena OZ, v skladu z načelom objektivne pogojenosti odškodnine pa je primerljiva tudi s sodno prakso v podobnih primerih.

Po vsem obrazloženem sodišče druge stopnje tožniku na prvi stopnji prisojeno denarno odškodnino v višini 13.680,00 EUR (15.200,00 EUR, zmanjšano za 10% soprispevek tožnika) sprejema kot povsem primerno denarno satisfakcijo za na prvi stopnji ugotovljeno tožnikovo nepremoženjsko škodo, zaradi česar pritožbenemu zavzemanju po prisoji višje odškodnine po vseh postavkah nepremoženjske škode ni bilo mogoče slediti. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka.

V smislu prvega odstavka 130. člena ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9.5.2008) je bil v postopku uporabljen ZPP, ki vključuje novelo ZPP-D.