Jedro

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode (enomesečen neutemeljen pripor) in strah v višini 1.877,81 EUR (prej 450.000,00 SIT) so bile upoštevane vse okoliščine primera, zlasti to, da je tožnik v času trajanja pripora trpel predvsem zaradi tega, ker ni mogel biti s svojim sinom, da je bilo porušeno njegovo ravnovesje, da je bil že v priporu in zaprt, ter da se je zaradi požara v zaporu zbal za življenje.

Kazenske sodbe, ki so postale pravnomočne, in kazenski postopek, ki je v teku, ter vložene ovadbe ne morejo biti upošteven razlog za odklonitev plačila odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo 450.000,00 SIT (zdaj 1.877,81 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2004 dalje do plačila, zavrnilo tožbeni zahtevek za nadaljnjih 231.810,00 SIT (zdaj 967,32 EUR) s pp in za zakonske zamudne obresti od zneska 450.000,00 SIT za čas od 17.8.2001 do 7.9.2004 ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Proti takšni odločitvi se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zaradi odmerjenih stroškov pritožuje tožeča stranka, ki predlaga spremembo sodbe tako, da sodišče prizna tožeči stranki celotno vtoževano odškodnino skupaj z vsemi stroški postopka. Navaja, da je sodišče v premajhni meri upoštevalo toženčeve duševne bolečine v času pripora. Odškodnine za neupravičen odvzem prostosti so prenizke v primerjavi z odškodninami za druge oblike neupravičenega posega v človekove pravice. Sodišče bi moralo določiti višjo odškodnino, saj tožnik zaradi pripora ni mogel na načrtovani dopust, psihično je bil zelo na tleh, ni imel stika s svojim sinom, na katerega je navezan, v času njegovega neupravičenega pripora je bil v zaporih požar, zaradi česar je bil v strahu pred zastrupitvijo in zadušitvijo. Sodišče je prisodilo prenizke stroške postopka. Tožnik bi bil v vsakem primeru upravičen do povrnitve stroškov v višini 300 točk, stroški postopka pa zaradi višine tožbenega zahtevka niso bili v ničemer večji.

Odgovor na pritožbo ni bil podan.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in za strah je določena v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), na podlagi katerega sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen te odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (200. člen ZOR).

Sodišče prve stopnje je za psihične bolečine zaradi strahu in okrnitve osebne svobode prisodilo pravično denarno odškodnino v višini 450.000,00 SIT (zdaj 1.877,81 EUR). Sodišče je upoštevalo tudi, da je prišlo v času tožnikovega pripora do požiga, zaradi česar je bil tudi tožnik razvrščen drugam, uprava zapora pa mu je omogočila pa tudi laboratorijske preiskave. Pri določitvi višine odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da je tožnik v času enomesečnega pripora oziroma zaprtja v manjši prostor z omejitvami trpel, da je bilo porušeno njegovo ravnovesje, da je predvsem trpel zaradi tega, ker ni mogel biti s svojim sinom, na katerega je bil zelo navezan. Sodišče je pri prisoji denarne odškodnine upoštevalo tudi dejstvo, da je bil tožnik že v priporu in zaprt in so mu bile razmere znane.

Uradni preizkus sodbe sodišča prve stopnje po 350. členu ZPP ni pokazal absolutnih bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo in sicer 30. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), da ima vsakdo, ki mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost, pravico do odškodnine, ter 27. člen URS o domnevi nedolžnosti, dokler krivda ni ugotovljena s pravnomočno kazensko sodbo. Pravilna je tudi uporaba 1. odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) o tem, da ima pravico do povrnitve škode tisti, kdor je bil v priporu, zoper njega pa je bil postopek ustavljen. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, da kazenske sodbe, ki so postale pravnomočne, in kazenski postopek, ki je v teku ter vložene ovadbe ne morejo biti upošteven razlog za odklonitev plačila odškodnine v skladu s 3. odstavkom 542. člena ZKP oziroma izključitveni razlog za plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je glede zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo tudi določbi 324. in 277. člena ZOR in jih prisodilo od vložitve tožbe, s katero je tožena stranka prišla v zamudo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede plačila stroškov postopka. Sodišče je pravilno upoštevalo uspeh tožeče stranke po temelju, s katerim je tožeča stranka uspela v višini 100 %, in višini, s katero je glede na tožbeni zahtevek v višini 1.000.001,00 SIT in prisojen znesek v višini 450.000,00 SIT uspela tožeča stranka v višini 45 %. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo izid tožeče stranke v višini 72,5 % in uspeh tožene stranke v višini 27,5 %. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tako tožena stranka dolžna plačati, kot je razvidno iz izreka.

Zaradi navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini, kot izhaja iz izreka.

Pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila stroškov v zvezi z njo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).