Jedro

Toženka je sporno stanovanje kupila z denarjem, ki ji ga je namensko za kupnino podaril sin. Čeprav ga je kupila še v času trajanja zakonske zveze z zapustnikom, sporno stanovanje ni postalo njuno skupno premoženje, ker njej podarjeni denar ni predstavljal skupnih, z delom pridobljenih sredstev obeh zakoncev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da spada ena idealna polovica stanovanja v L., T., ki ga je s pogodbo z dne 3.2.1993 kupila toženka, v zapuščino po pokojnem K. M., umrlem 1.10.1994. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga tako spremembo sodb obeh nižjih sodišč, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obe sodbi temeljita na zmotnem stališču, da stanovanje, pridobljeno po Stanovanjskem zakonu (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ), vedno predstavlja premoženje tistega zakonca, ki ga je kupil, ker pravica do odkupa ni pravica, pridobljena z delom in zato ne more spadati v skupno premoženje. Stanovanjska pravica je bila pridobljena na podlagi delovnega razmerja. Predhodni pogoj za odkup po SZ je stanovanjska pravica, to pa je tudi toženka pridobila z delom. Zato sadovi te pravice spadajo v skupno premoženje, podarjeni denar, ki je nakup omogočil, pa v ločeno premoženje zakonca. Ugotovitev sodb, da je sporno stanovanje posebno toženkino premoženje, je sad nekritične pravne presoje pričanja, saj potrdilo ne govori o darilnem namenu. Ni v skladu s pričanjem ugotovitev, da je edina zaposlitev darovalca delo na družinski kmetiji in je torej njegov prihranek le od tu. Ni pravilno stališče, da poreklo denarja vpliva na pravno naravo lastnine. Tržna cena stanovanja je 10 krat večja od pogodbene cene. Po načinu sklepanja obeh sodišč bi prišli do stališča, da je posojilodajalec denarja za nakup stanovanja pridobil stvarnopravno pravico na takem stanovanju oziroma da je darovalec denarja postal lastnik stanovanja, kar pa v obravnavanem primeru očitno ni bil namen. Tudi v času veljavnosti prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih je bila dodelitev stanovanjske pravice eden od ključnih kamnov spotike pri razdelitvi skupnega premoženja. Zato pravne narave stanovanjske pravice in iz nje izhajajoče derivativne pravice do odkupa v sodni praksi ni mogoče spreminjati.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločitvi obeh nižjih sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka in zavrnitvi tožničine pritožbe temeljita na naslednjih dejanskih ugotovitvah, ki glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP vežejo revizijsko sodišče in tudi same stranke. Sporno stanovanje, za katerega polovico tožnica zahteva ugotovitev, da spada v zapuščino njenega očeta, je toženka kupila v času trajanja zakonske zveze s toženkinim očetom, vendar ne z delom in skupnimi sredstvi obeh zakoncev. Ves za kupnino potreben denar ji je podaril njen sin. V stanovanju živijo toženka in sinova družina, zapustnik pa v tem stanovanju ne pred nakupom ne po njem ni nikoli živel. Tožničine revizijske trditve so delno nerazumljive, delno neupoštevne in delno neutemeljene. Nerazumljive ali vsaj težko razumljive so njene trditve v zadnjem delu revizije o tem, do kakih zaključkov naj bi pripeljal način sklepanja obeh nižjih sodišč. Takih izpeljav iz materialnopravnih razlogov v sodbah obeh nižjih sodišč ni mogoče izvajati. Neupoštevne so tožničine revizijske trditve, ki merijo na nedovoljeno izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja. Gre za trditvi, da naj bi toženkin sin ne bil zaposlen samo na domači kmetiji in da je do izpodbijanih odločitev prišlo na podlagi nekritične pravne presoje pričanja in potrdila. V zvezi s prvo tudi v pritožbi uveljavljano trditvijo je sodišče druge stopnje pravilno opozorilo, da tožnica v pritožbi ni uveljavljala pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. K temu razlogu zaradi revizijskega vztrajanja revizijsko sodišče še dodaja, da okoliščina, kako je darovalec prihranil denar, ki ga je podaril toženki, ni pravno pomembna. Druga trditev o nekritični presoji pričanja in listine kljub v reviziji poudarjeni (in napačni) oznaki, da gre za pravno presojo, predstavlja nedovoljen poskus izpodbijanja dokazne ocene nižjih sodišč, da je toženka sporno stanovanje kupila le s podarjenim denarjem svojega sina. Res iz potrdila izhaja le dejstvo izročitve denarja, ne pa tudi namen, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi tega dejstva in skladne izpovedi dveh prič in toženke dokazno ocenilo, da je šlo za darilo. Dokazna ocena se nanaša na ugotavljanje dejstev. Drugačno vrednotenje dejstev pomeni drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Prav to pa skuša doseči tožnica z oznako o nekritični pravni presoji listine in pričanja.

Revizija neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V začetku revizije uveljavljana trditev o zmotnem stališču sodišč, da stanovanje, pridobljeno po SZ, vedno predstavlja posebno premoženje tistega zakonca, ki ga je kupil, je neutemeljena zato, ker v nobeni od sodb nižjih sodišč ni zavzeto očitano stališče. Revizija sama pa pravno zmotno ocenjuje, da je bistvena zatrjevana okoliščina, da zapustnik za tožnico kot svojega nezakonskega otroka ni skrbel. Pravno pomembna bi ta okoliščina morebiti bila le v primeru, če bi lahko vplivala na višino zapustnikovega deleža na skupnem premoženju, sporno stanovanje pa po ugotovitvah obeh nižjih sodišč nima značaja skupnega premoženja.

Tožnica je svoj tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v zapuščino spada ena idealna polovica stanovanja, utemeljevala s trditvijo, da gre za skupno premoženje pokojnega očeta in toženke. Pravna podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi je zato v drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89 p.b., Ul. RS št. 13/94, 82/94; v nadaljevanju ZZZDR), po katerem je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Pri tem ni pomembno, ali na primer posamezne predmete pridobita po tržni, druge pa po kakšni drugačni ceni. Ne glede na podcenjeno ali precenjeno višino kupnine gre za skupno premoženje. Tudi okoliščine o večjem ali manjšem popustu zaradi takojšnjega plačila ne vplivajo na značaj tako pridobljenega premoženja.

V sporu o tem, ali ima določeno premoženje značaj skupnega premoženja, je pomemben čas pridobitve in način pridobitve oziroma vir sredstev, s katerimi je bilo premoženje pridobljeno. V tej pravdni zadevi je bilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovljeno, da je toženka sporno stanovanje kupila z denarjem, ki ji ga je namensko za kupnino podaril sin. Čeprav ga je kupila še v času trajanja zakonske zveze z zapustnikom, sporno stanovanje ni postalo njuno skupno premoženje, ker njej podarjeni denar ni predstavljal skupnih, z delom pridobljenih sredstev obeh zakoncev. Zato je bilo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in z zavrnitvijo tožničine pritožbe materialno pravo pravilno uporabljeno.

Po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo.

Odločitev o njenih priglašenih revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku te revizijske odločbe.