Jedro

V zvezi z omenjenimi stališči toženca kot revidenta revizijsko sodišče ugotavlja, da niso utemeljena. Revizijsko sodišče je v podobnih primerih že sprejelo stališče, da je pravica delavca, kateremu je nezakonito prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu, posebna pravica in ne pravica do odškodnine po predpisih ZOR.

Predpisi ZOR urejajo delavčevo pravico do odškodnine. Ti predpisi urejajo vprašanje odškodninske odgovornosti delodajalca, če ta nezakonito odloči o tem, da delavcu preneha delovno razmerje. Teh pravic, ki so kogentne narave, ni mogoče spremeniti z določili kolektivnih pogodb. Hkrati je treba upoštevati, da so kolektivne pogodbe po svoji naravi pravni viri, s katerimi lahko stranke kolektivnih pogodb urejajo ob zakonsko določenih tudi druge delavske pravice in da je mogoče s kolektivnimi pogodbami priznati zaposlenim širši obseg pravic, kot je določen s heteronormnimi normami.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

V delovnem sporu zaradi izplačila pripadajočih plač, odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in regresa za letni dopust je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku za priznanje odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 428.066,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 17.6.1994 dalje, višji tožbeni zahtevek tožnika pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi obveznost povrnitve stroškov postopka tožniku. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je kot datum začetka teka zamudnih obresti določilo 3.10.1996 namesto 17.6.1994, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, sta obe stranki pravočasno vložili revizijo.

Tožena stranka navaja, da so bile v postopku pred sodiščem druge stopnje bistveno kršene določbe postopka in napačno uporabljeno materialno pravo. Predlaga, da revizijsko sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celotnem prisojenem delu (točka I/1) zavrne ter da o stroških (točka I/3) odloči tako, da toženo stranko obsodi na plačilo stroškov toženi stranki z ustreznimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno sojenje.

Tožnik navaja, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo kot tudi pravila postopka ter predlaga spremembo pravnomočne sodbe tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in da naloži toženi stranki, da mora povrniti tožniku stroške revizijskega postopka z zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, da naj revizijsko sodišče omenjeno sodbo razveljavi in vrne zadevo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

Vsaka od revizij je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki. Nobena stranka na revizijo nasprotne stranke ni odgovorila. Reviziji sta bili vročeni tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njih ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Tožena stranka utemeljuje svoj revizijski predlog s tem, da tožniku ne bi smela biti priznana odškodnina po 23. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93), ker mu je bila povrnjena vsa dejanska škoda s priznanjem obstoja delovnega razmerja in z vrnitvijo na delo ter s plačilom plače za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo. Škodo delavcu je treba povrniti v skladu s splošnimi načeli o odškodninski odgovornosti, ki jih ureja Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89, 45/89, 57/89, 88/99). ZOR in delovnopravni predpisi ne določajo možnosti, da bi bilo mogoče določiti pavšalno odškodnino za primer škode, ki jo delavcu povzroči organizacija oziroma delodajalec, zato naj bi bilo omenjeno določilo kolektivne pogodbe v nasprotju z zakonom. Tudi v zvezi z nematerialno škodo priznanje odškodnine ni utemeljeno ker nastanek škode ni bil dokazan, odškodnina iz tega naslova pa ni bila zahtevana.

V zvezi z omenjenimi stališči toženca kot revidenta revizijsko sodišče ugotavlja, da niso utemeljena. Revizijsko sodišče je v podobnih primerih že sprejelo stališče, da je pravica delavca, kateremu je nezakonito prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu, posebna pravica in ne pravica do odškodnine po predpisih ZOR.

Predpisi ZOR urejajo delavčevo pravico do odškodnine. Ti predpisi urejajo vprašanje odškodninske odgovornosti delodajalca, če ta nezakonito odloči o tem, da delavcu preneha delovno razmerje. Teh pravic, ki so kogentne narave, ni mogoče spremeniti z določili kolektivnih pogodb. Hkrati je treba upoštevati, da so kolektivne pogodbe po svoji naravi pravni viri, s katerimi lahko stranke kolektivnih pogodb urejajo ob zakonsko določenih tudi druge delavske pravice in da je mogoče s kolektivnimi pogodbami priznati zaposlenim širši obseg pravic, kot je določen s heteronormnimi noramami. V praksi kolektivnih pogajanj so se takšne dodatne pravice uveljavile na različnih področjih. V sferi denarnih prejemkov delavcev so uveljavljeni regres in različni dodatki k plači, za katere ni neposredne podlage v zakonskih predpisih, na področju odpravljanja škodljivih posledic nezakonitosti pri odločanju delodajalcev o prenehanju delovnega razmerja delavcev pa se je uveljavila posebna odškodnina, ki prav tako nima temelja v pravilih ZOR. Gre za dodatno pravico, ki temelji na prosti volji pogodbenih strank, da takšno pravico uredijo s kolektivno pogodbo. Upravičenje strank kolektivnih pogodb do ustanavljanja ali širitve pravic zaposlenih v procesih kolektivnega dogovarjanja oziroma kolektivnih pogajanj temelji na ratifiricirani Konvenciji Menarodne organizacije dela št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic 1948 (Uradni list RS, št. Mednarodne pogodbe, št. 15/92) in ratificirane Konvencije Mednarodne organizacije dela o pravici sindikatov do prostega organizranja in kolektivnih pogajanj, 1949 (Uradni list SFRJ, št. 11/58 MP, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 15/92) kot tudi določil 76. člena Ustave Republike Slovenije.

Pri razlagi pravic, ki temeljijo na prosti volji subjektov, ki oblikujejo avtonomne pravne norme, je treba izhajati iz volje in namena pravnodajnih subjektov. Iz določil 23. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (1993) je razvidno, da je odškodnina, ki jo urejajo omenjene določbe, določena brezpogojno in brez omejitev za primere, ko se ugotovi, da je delavcu delovno razmerje nezakonito prenehalo iz razlogov, ki so na strani delodajalca. Iz omenjenih določil ni razvidno, da bi stranke kolektivne pogodbe hotele omenjeno odškodnino določiti kot alternativo odškodnini, ki pripada zaposlenim po ZOR. Takšna alternativna opredelitev ne bi imela smisla, saj se lahko že po splošni pravni ureditvi delavcem v primerih nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna polna odškodnina, zato je inštitut, opredeljen v 23. členu KPG mogoče opredeliti kot dodatno pravico, katere namen je, da odvrača delodajalce od kršitev predpisov o prenehanju delovnega razmerja delavcev, kot tudi da zadosti delavce, ki zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja utrpijo različne neprijetnosti, vendar pa zanje ni mogoče uveljaviti odškodnine po splošnih predpisih ZOR, ki za priznanje odškodnine določajo sorazmerno stroge pogoje, kar še posebej velja za vprašanje povrnitve nematerialne škode.

Tožnik v reviziji navaja, da je pritožbeno sodišče nepravilno ravnalo, ko je nadomestilo datum 17.6.1994 z datumom 3.10.1996 kot tistim, od katerega naj bi tožniku pripadale zamudne obresti od prisojene odškodnine, ker je štelo, da tožniku pripadajo zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje, namesto da bi tožniku priznalo zamudne obresti od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Po določilih 2. odstavka 324. člena ZOR pride dolžnik v zamudo, ko upnik z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Stališče revidenta, po katerem je treba tožniku priznati zamudne obresti od dneva, ko mu je prenehalo delovno razmerje, je zmotno. Odločitve delodajalca so imele za posledico nastanek delovnega spora. S sodbo, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja tožnika nezakonita, je nastala obveznost tožene stranke, da tožniku izplača odškodnino, ki jo za tak primer predvideva kolektivna pogodba, tožena stranka pa s tem še ni prišla v zamudo. Tožnik je s tožbo pred sodiščem prve stopnje 3.10.1996 začel postopek, katerega namen je bil doseči izpolnitev omenjene obveznosti. Zato mu po določilih 2. odstavka 324. člena ZOR zamudne obresti pripadajo od dneva vložitve tožbe dalje, kot je to pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje. Iz omenjenih razlogov je bilo treba zavrniti tudi revizijo tožnika.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili reviziji vloženi, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, ju je sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZOR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.