Jedro

Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje prejelo subsidiarni obtožni predlog oškodovanke kot tožilke,še v času veljavnosti starega ZKP (torej pred 23.1.2000) je, zaradi umika subsidiarnega obtožnega predloga in posledične ustavitve kazenskega postopka, nastale stroške kazenskega postopka dolžna nositi oškodovanka kot tožilka v skladu z noveliranim III. odst. 96. čl. ZKP. Določila ZKP, ki urejajo tek kazenskega postopka, se namreč uporabljajo takšna, kot veljajo v času njihove uporabe (izdaja sodbe, sklepa).

Izrek

Pritožbo oškodovanke kot tožilke E. P. po pooblaščenki se z a v r n e kot neutemeljeno. Oškodovanka kot tožilka E. P. je dolžna plačati 40.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodoma navedenim sklepom je bil na podlagi II. odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi umika obtožnega predloga oškodovanke kot tožilke ustavljen kazenski postopek. Odločeno je še bilo, da mora oškodovanka kot tožilka E. P. plačati stroške kazenskega postopka v višini 25.000,00 SIT, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika in plačati na 35.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Proti takšni odločitvi (sklep izpodbija v stroškovnem delu) se je pritožila oškodovanka kot tožilka po svoji pooblaščenki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da vsi stroški kazenskega postopka bremenijo proračun. Pritožba ni utemeljena. Ne držijo navedbe pritožnice, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je oškodovanki kot tožilki kljub temu, da je prevzela pregon v času, ko je še veljal nenovelirani ZKP (14. 11. 1996), naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka po noveli ZKP, ki je začela veljati 23. januarja 1999, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Določila ZKP, ki urejajo tek kazenskega postopka, se namreč uporabljajo takšna, kot veljajo v času njihove uporabe, v konkretnem primeru izdaje izpodbijanega sklepa, torej ne glede na to,kdaj je oškodovanka kot tožilka prevzela subsidiarni pregon. Ker je bil torej izpodbijani sklep izdan več kot leto dni po uveljavitvi novele ZKP, je sodišče prve stopnje povsem pravilno in zakonito v skladu s III. odstavkom 96. člena ZKP naložilo vse nastale stroške kazenskega postopka v plačilo oškodovanki kot tožilki. Kar zadeva samo višino stroškov je potrebno pritožnico opozoriti, da se je ne glede na to, da je bilo izvedensko mnenje medicinske stroke dr. Š. narejeno za potrebe tožilstva, po tistem, ko je tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo, v subsidiarnem obtožnem predlogu, tako prvotnem, vloženem dne 14. 11. 1996, kot popravljenem, vloženem dne 9. januarja 1999, izrecno sklicevala na to mnenje in bi ga po trdnem prepričanju pritožbenega sodišča v primeru, da bi ne prišlo do izvensodne poravnave z zavarovalnico in posledično temu do oškodovankinega umika subisidiarnega obtožnega predloga, v dokaznem postopku tudi zagotovo uporabila. Pritožbena navedba, da oškodovanka kot tožilka pregona ne bi prevzela, če bi stroške morala nositi sama, pa kažejo na zlorabo instituta subsidiarnega pregona, saj je oškodovanka kot tožilka kljub prepričanju tožilstva, da ni podlage za nadaljevanje kazenskega pregona, očitno ravno iz razloga neplačila stroškov postopka po starem ZKP, (kar izhaja tudi iz pritožbe), vztrajala pri subsidiarni obtožbi, čeprav je vedela, da le-ta ni utemeljena. Na to kaže prav dejstvo, da je oškodovanka kot tožilka vodila pogajanja in se na koncu izvensodno poravnala z zavarovalnico, ne pa z domnevnim povzročiteljem nesreče. Nadalje zatrjevana nepravičnost pri naložitvi plačila stroškov in trditev, da je do odstopa od pregona prišlo zaradi strahu pred stroški po noveli ZKP-eja, pa je izpodbita z dejstvom, da je imela oškodovanka kot tožilka 90 dni časa, da bi lahko umaknila subsidiarni obtožni predlog (od dne, ko je bila novela ZKP sprejeta in objavljena v Ur. listu, do dne, ko je začela veljati, torej od 23. 10. 1998 do 23. januarja 1999, v času takoimenovanega vacatia legis), pa tega ni storila in je z umikom čakala vse do 17. 2. 2000 (do dne razpisane glavne obravnave), očitno ne zaradi zatrjevanega strahu pred stroški, ampak kot se je izkazalo, zaradi dogovora z zavarovalnico. Na koncu je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da oškodovanka kot tožilka ni z ničemer povzročila stroškov kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je "delalo" na zadevi tudi po tistem, ko je tožilstvo zavrglo ovadbo. Dne 14. 11. 1996 vložen subsidiarni obtožni predlog je bil pomanjkljiv, zato ga je moralo sodišče prve stopnje vrniti oškodovanki kot tožilki v popravo, sodišče pa je v tej zadevi tudi dvakrat kontaktiralo (si "dopisovalo") z zavarovalnico Tilia, očitno zaradi dogovarjanja v zvezi z odškodnino med oškodovanko kot tožilko in zavarovalnico, nenazadnje pa je bila razpisana tudi glavna obravnava, zaradi katere se je morala razpravljajoča sodnica z zadevo popolnoma seznati in spis preučiti. Iz tega razloga je določitev povprečnine povsem utemeljena, odmerjena pa je tako in tako v najnižjem znesku. Zaradi povedanega je bilo potrebno pritožbo oškodovanke kot tožilke zavrniti kot neutemeljeno in odločiti kot izhaja iz izreka tega sklepa. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna plačati tudi povprečnino kot edini strošek pritožbenega postopka, ki je odmerjena glede na kratkotrajnost in sorazmerno nezapletenost pritožbenega postopka in glede na premoženjske razmere oškodovanke kot tožilke, ugotovljene pred sodiščem prve stopnje.