Jedro

Če direktiva državam članicam nalaga obveznost določenega ravnanja, bi bil njen polni učinek (effet utile) oslabljen, če se posamezniki ne bi mogli sklicevati nanjo pred nacionalnimi sodišči. SEU je dovolilo neposredni učinek v primerih, ko je določba direktive nepogojna, ne predvideva nobene izjeme in je take narave, da ne zahteva sprejetja nobenega akta skupnosti ali države članice. Sodišče sodi, da člen 5 Direktive 2016/1919 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje (2016) te pogoje, glede na to, da je bil ZBPP v katerem je predpisan postopek in materialni pogoji za pridobitev BPP že sprejet, izpolnjuje. Drugačna razlaga bi pomenila, da se zahtevana oseba, četudi je šibkega socialnega položaja, lahko znajde v položaju, ko bo morala stroške zagovornika plačati sama.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 390/2021 z dne 17. 12. 2021 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP).

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik zaprosil za BPP za zastopanje v postopku izročitve tuji državi, ki teče na podlagi evropskega naloga za prijetje, ki ga je izdalo sodišče v Romuniji. Ugotavlja, da je tožnik priprt v Zavodih za prestajanje kazni zapora, da je državljan Romunije in da v Sloveniji nima stalnega prebivališča, dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje niti ni oseba brez državljanstva, ki bi zakonito prebivala v Republiki Sloveniji. Tožnik bi bil zato upoštevaje 10. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) lahko upravičen do BPP le pod pogojem vzajemnosti in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.

3. Navaja še, da je preko Ministrstva za pravosodje pristojne organe v Romuniji zaprosila za pojasnilo o pravu glede vzajemnosti pri dodelitvi BPP. Kot je mogoče razumeti pojasnilo Ministrstva za pravosodje Romunije, bi bila tujcu v Romuniji, če bi šlo za priporno kazensko zadevo, zagotovljena obvezna obramba z zagovornikom. To pomeni, da mora tudi Republika Slovenija državljanu Romunije zagotoviti obvezno obrambo z zagovornikom. Iz prepisa relevantnih zakonskih določb romunskega organa pa ne izhaja, da bi bili tujci v Romuniji upravičeni do BPP. Tožnik je imel v Republiki Sloveniji možnost obvezne obrambe v kazenski priporni zadevi, kot bi jo imel slovenski državljan v Romuniji, če bi se v njihovi kazenski priporni zadevi znašel slovenski državljan. Obvezna obramba po 70. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je po svoji vsebini ista kot BPP. Ker se BPP lahko uveljavlja po ZKP, tožnik v predmetni zadevi iste oblike BPP ne more uveljavljati po ZBPP. Glede na to zaključuje, da ni izpolnjen pogoj iz 3. in niti iz 5. točke 10. člena ZBPP, zaradi česar je bilo treba prošnjo zavrniti.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je postopek izročitve potekal nerazumno dolgo, saj je odločbo prejel šele po koncu postopka, čeprav ga Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) opredeljuje kot prednostnega in hitrega. Tožniku so bile kršene pravice po tem zakonu, saj je bil ves čas postopka v negotovosti, ali mu bo BPP sploh odobrena, sredstev za plačilo odvetnika pa ni imel, s čimer je bil kršen 22. in 23. člen Ustave.

5. Poleg tega, da je bila odločba izdana prepozno, je tudi materialnopravno napačna, saj ne upošteva Direktive (EU) 2016/2019 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 10. 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje (v nadaljevanju Direktiva 2016/1919), ki jo je implementiral tudi ZSKZDČEU-1. Namen Direktive 2016/1919 je namreč ta, da se državljanom EU, ki jim je na podlagi naloga odvzeta prostost v tuji državi, omogoči ustrezna obramba, saj zahtevane osebe, pridržane v tujih državah, običajno ne znajo jezika te države in je bistveno, da se jim zagotovi ustrezna obramba in varstvo človekovih pravic. V skladu s členom 5 Direktive 2016/1919 imajo zahtevane osebe pravico do BPP od prijetja na podlagi evropskega naloga za prijetje do njihove predaje ali dokler odločitev, da se jih preda, ne postane pravnomočna. Tudi po 43. a členu ZSKZDČEU-1 ima prijeta zahtevana oseba pravico do pravne pomoči odvetnika, ki ga zastopa v državi izvršitve pod pogoji ter v postopku, ki jih določa zakon, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Ker pravico do BPP daje že zakon, se pogoj vzajemnosti ne ugotavlja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo kot neutemeljene zavrača tožbene trditve o zamudi pri izdaji odločbe, saj je čakala na odgovor glede vzajemnosti. Poleg tega je tožnik predložil listine v tujem jeziku. Postopek bi trajal tudi, če bi se takoj spustila v meritorno obravnavanje, saj bi morala preverjati njegovo dohodkovno in premoženjsko stanje v Romuniji in Nemčiji. Vztraja, da je odločba materialnopravno pravilna, saj bi bila tujcu v Romuniji, če bi šlo za priporno kazensko zadevo, zagotovljena obvezna obramba, iz prepisa relevantnih zakonskih določb pa ne izhaja, da bi mu bila zagotovljena tudi BPP.

7. Ne strinja se s tožnikom, da bi bilo treba uporabiti Direktivo 2016/1919, saj so direktive za države zavezujoče le glede rezultatov, ki jih je treba doseči, ne pa glede izbire načinov. Nacionalni zakonodajalec mora sprejeti akt o prenosu oziroma „nacionalni izvedbeni ukrep“. Državljanu EU so torej pravice dodeljene in dolžnosti naložene šele, ko je sprejet akt o prenosu. Direktiva 2016/1919 se v našem pravnem redu ne uporablja neposredno, saj je bila implementirana z ZSKZDČEU-1C, in sicer s spremembo 17. člena in dodatkom 43. a člena, pri čemer je iz zakonodajnega gradiva razvidno, da gre le za tehnične spremembe. Novela ni prinesla vsebinskih sprememb, saj je že pred njenim sprejetjem veljalo, da mora sodišče osebi v kazenskem postopku zagotoviti zagovornika po uradni dolžnosti. To je v skladu z opredelitvijo pojma „brezplačna pravna pomoč“, po 3. členu Direktive 2016/1919, po katerem gre za vsako finančno pomoč s strani države, ki je v slovenskem pravnem redu osebi v kazenskem postopku zagotovljena že po določbah 70. člena ZKP in 17. člena ZSKZDČEU-1, tj. v okviru zagovornika po uradni dolžnosti. Tožnik ne zatrjuje, da mu ta možnost ni bila zagotovljena, toženka pa je z vpogledom v kazenski vpisnik ugotovila, da je tožnika v tem postopku ves čas zastopal odvetnik iz odvetniške pisarne A., o.p., d.o.o. Če bi tožnik v kazenskem postopku povedal, da si pravne pomoči ne more privoščiti, bi mu kazensko sodišče izbralo odvetnika po uradni dolžnosti in to istega, kot ga je že zastopal v obravnavanem postopku. Vztraja, da je obvezna obramba po teh določbah isto kot BPP po Direktivi 2016/2019, ki sta jo obe državi implementirali v svoj pravni red. Po 43. a členu ZSKZDČEU-1 pa bi imel tožnik pravico do BPP v Sloveniji le, če bi že imel zagovornika v državi izvršitve (tujini), pri čemer je ZSKZDČEU-1 v razmerju do ZBPP lex specialis. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

8. Tožba je utemeljena.

9. Med strankama ni sporno, da je sodišče v Romuniji izdalo evropski nalog za prijetje in predajo tožnika. Gre za odločbo, ki jo izda pravosodni organ države članice z namenom, da bi druga država članica prijela in ji predala osebo zaradi izvedbe kazenskega postopka ali izvršitve kazni zapora oziroma varnostnega ali drugega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti (10. točka prvega odstavka 8. člena ZSKZDČEU-1), ki se šteje za prošnjo za odreditev pripora in izvedbo postopka predaje (prvi odstavek 24. člena ZSKZDČEU-1). Prav tako ni sporno, da je bil tožnik v času, ko je vložil prošnjo za BPP, na podlagi tega naloga priprt. 10. Sodišče se strinja s toženko, da tožnik glede na tako dejansko stanje ni upravičen do BPP na podlagi 43. a člena ZSKZDČEU-1, vendar pa iz drugih razlogov, kot jih v odgovoru na tožbo navaja toženka. Ta določba sodi v 6. poglajve zakona, ki ureja postopek in pogoje za odreditev naloga. Gre za situacijo, ki ureja pravico zahtevane osebe zahtevati pomoč odvetnika v „državi odreditve“, tj. državi, katere pristojni organ je izdal odločbo ali ukrep, ki se izvršuje v drugi državi članici (3. točka prvega odstavka 8. člena ZSKZDČEU-1), in ki pomaga zagovorniku, ki zahtevano osebo zastopa v državi izvršitve. Če tako zahtevo postavi, ima pravico do brezplačne pravne pomoči odvetnika pod pogoji in po postopku, ki jih določi zakon, ki ureja brezplačno pravno pomoč (prvi odstavek 43.a člena ZSKZDČEU-1). Domače sodišče, ki je odredilo nalog, pa je dolžno po obvestilu pristojnega organa, da želi prijeta zahtevana oseba uveljavljati pravico iz prejšnjega odstavka, posredovati informacije, ki ji olajšajo izbiro odvetnika, vključno z informacijami glede brezplačne pravne pomoči (drugi odstavek 43.a člena ZSKZDČEU-1). Ker v obravnavanem primeru naloga ni izdalo domače sodišče, ampak sodišče v Romuniji, ta določba ni pravno relevantna.

11. Po členu 5 Direktive 2016/1919 mora izvršitvena država članica zagotoviti, da imajo zahtevane osebe pravico do brezplačne pravne pomoči od prijetja na podlagi evropskega naloga za prijetje do njihove predaje ali dokler odločitev, da se jih ne preda, ne postane pravnomočna (prvi odstavek). Odreditvena država članica zagotovi, da imajo zahtevane osebe, ki so v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje zaradi uvedbe kazenskega postopka in ki uveljavljajo svojo pravico do izbire odvetnika v odreditveni državi članici, ki bo pomagal odvetniku v izvršitveni državi članici v skladu s členom 10(4) in (5) Direktive 2013/48/EU, pravico do brezplačne pravne pomoči v odreditveni državi članici za namene takšnih postopkov v izvršitveni državi članici, v kolikor je ta potrebna za zagotovitev učinkovitega dostopa do sodnega varstva (drugi odstavek). Pravica brezplačne pravne pomoči iz odstavkov 1 in 2 je lahko pogojena z oceno materialnega položaja v skladu s členom 4 (3), ki se uporablja smiselno.

12. Toženka meni, da je Republika Slovenija to določbo direktive implementirala s 17. členom ZSKZDČEU-1, ki določa, da mora imeti zahtevana oseba zagovornika ves čas postopka za predajo od privedbe k preiskovalnemu sodniku oziroma od prvega naroka o odločanju o predaji do izvršitve predaje. Če si zahtevana oseba ne vzame zagovornika, ji ga preiskovalni sodnik postavi po uradni dolžnosti. Nadalje je glede na člen 3 Direktive 201672019, ki določa, da v tej direktivi BPP pomeni financiranje pomoči odvetnika s strani države članice, ki omogoča izvajanje pravice do dostopa do odvetnika, prepričana, da je BPP zagotovljena tudi s 70. členom ZKP, ki v drugem odstavku določa, da mora imeti obdolženec, zoper katerega je odrejen pripor, zagovornika. Če si obdolženec v primerih obvezne obrambe iz prejšnjih odstavkov ne vzame zagovornika sam, mu ga predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti za nadaljnji potek kazenskega postopka do pravnomočnosti sodbe (četrti odstavek 70. člena ZKP).

13. Sodišče ugotavlja, da določba 17. člena ZSKZDČEU-1 ni bila uvedena v zakon s spremembo ZSKZDČEU-1C, saj je v zakonu že od njegovega sprejema1 oziroma je edina sprememba ta, da je bilo prvotno določeno, da zagovornika postavi predsednik sodišča. Drži pa stališče toženke, da je po tej določbi zahtevana oseba upravičena do zagovornika po uradni dolžnosti, če si ga sama ne vzame. Zakon ne določa, katero osebo preiskovalni sodnik postavi za zagovornika oziroma da si lahko zahtevana oseba „izbere zagovornika po uradni dolžnosti“. Toženka z navedbami v odgovoru na tožbo, da bi sodišče tožniku, če bi povedal, da si zagovornika ne more plačati, itak postavilo istega zagovornika, ker je to v korist ekonomičnosti poteka kazenskega postopka, ne more dopolnjevati obrazložitve odločbe. Poleg tega te njene trditve ne temeljijo na predpisu, zato za odločanje v upravnem postopku ne zadostujejo. Po drugi strani pa prvi odstavek 30. člena ZBPP izrecno določa, da si prosilec lahko sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje BPP, česar v primeru, ko gre za postavitev po uradni dolžnosti, zakon ne zagotavlja. Tudi Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 251/2015 že odločilo, da ima v kazenskem postopku obdolženi pravico, da si izbere zagovornika po določbah ZBPP in se v tem primeru vprašanje, ali bo stroške kril proračun, rešuje po ZBPP.

14. Ureditev torej ni enaka, kar pa še ne pomeni, da Republika Slovenija z določbo 17. člena ZSKZDCEU-1 ni zadostila zahtevam Direktive 2016/1919. Relevantno pri tem je, ali ta določba zagotavlja, da je zagovornik brezplačen, tj. da njegove stroške plača država.

15. Toženka se smiselno sklicuje na določbe ZKP o stroških kazenskega postopka, ki naj bi se po njenem mnenju uporabljale tudi za stroške postopka predaje zahtevane osebe državi izdaje naloga. Po ZKP so namreč nagrada in izdatki zagovornika, tudi tistega, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti, stroški kazenskega postopka ( 7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP). Potrebni izdatki in nagrada za postavljenega zagovornika se izplačajo najprej iz sredstev organa, ki vodi kazenski postopek (tretji odstavek 92. člena ZKP). O tem, kolikšni so stroški in kdo jih plača, pa sodišče odloči v sodbi oziroma sklepu, s katerim se postopek ustavi ali zavrže obtožnica (prvi odstavek 93. člena ZKP). Po 97. členu ZKP mora nagrado in potrebne izdatke zagovornika in pooblaščenca zasebnega tožilca ali oškodovanca plačati zastopani ne glede na to, kdo je po odločbi sodišča dolžan plačati stroške kazenskega postopka, razen v primerih, ko obremenjujejo po določbah tega zakona nagrada in potrebni izdatki zagovornika proračun. Če je bil obdolžencu zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral plačati zagovorniku nagrado in potrebne izdatke, se ti izplačajo iz proračunskih sredstev. Po določbah ZKP obremenjujeta nagrada in potrebni izdatki zagovornika proračun v primeru, če se kazenski postopek ustavi ali če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali se z njo obtožba zavrne, ali če se izda sklep s katerim se obtožnica zavrže, (prvi odstavek 96. člena ZKP). Če pa sodišče spozna obdolženca za krivega, izreče v sodbi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP).

16. Analogno tem pravilom bi bila torej v primeru, ko bi bilo odločeno, da se zahtevana oseba preda državi, ki je izdala nalog, stroške uradoma postavljenega zagovornika dolžna plačati zahtevana oseba, razen če bi bila zahtevana oseba zaradi tega, ker bi bilo ogroženo njeno vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžna vzdrževati, tega oproščena. Taka ureditev sicer po presoji sodišča ne bi bila v nasprotju s členom 5(3) Direktive 2016/1919, po katerem je pravica do BPP lahko pogojena z oceno materialnega položaja zahtevane osebe. Vendar pa ZSKZDČEU-1 sploh nima določb o plačilu stroškov postopka niti ne določa, da se v tem delu uporablja ZKP, saj se na ta zakon sklicuje le pri pritožbi zoper sklep o pridržanju (tretji odstavek 20. člena ZSKZDČEU-1), zaslišanju o možnih razlogih za zavrnitev predaje (drugi odstavek 23. člena ZSKZDČEU-1), odreditvi pripora (drugi odstavek 24. člena ZSKZDČEU-1) in zaslišanju zahtevane osebe o kaznivem dejanju (tretji odstavek 27. člena ZSKZDČEU-1).

17. Ob pomanjkanju izrecne določbe o tem, da je pravna pomoč po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika brezplačna oziroma o oprostitvi plačila stroškov v primeru slabega premoženjskega stanja zahtevane osebe, po presoji sodišča zgolj z ZSKZDČEU-1 ni dano zagotovilo, da bodo stroški zagovornika v vsakem primeru, tj. ne glede na uspeh postopka, plačani iz proračuna. Zato zahtevani osebi, za katero veljajo določbe Direktive 2016/1919, ni mogoče vnaprej odrekati BPP na podlagi določb ZBPP. Po ZBPP so namreč pravila o tem, kdaj je nekdo upravičen do BPP (zagovornika, ki si ga lahko sam izbere), jasna in znana, še preden je znan izid postopka za katerega je dana. Drži, da 10. člen ZBPP določa, da so tujci upravičeni do BPP le pod pogojem vzajemnosti, vendar pa je Slovenija članica EU in je zavezana spoštovati določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije ter sodbe Sodišča evropske unije (v nadaljevanju SEU) in s tem pravilo, da imajo direktive pod določenimi pogoji neposredni vertikalni učinek, ko se lahko posameznik na direktivo sklicuje v sporu proti državi članici. Če direktiva državam članicam nalaga obveznost določenega ravnanja, bi bil namreč njen polni učinek (effet utile) oslabljen, če se posamezniki ne bi mogli sklicevati nanjo pred nacionalnimi sodišči.2 SEU je dovolilo neposredni učinek v primerih, ko je določba direktive nepogojna, ne predvideva nobene izjeme in je take narave, da ne zahteva sprejetja nobenega akta skupnosti ali države članice. Sodišče sodi, da člen 5 Direktive 2016/1919 te pogoje, glede na to, da je bil ZBPP v katerem je predpisan postopek in materialni pogoji za pridobitev BPP že sprejet, izpolnjuje. Drugačna razlaga bi pomenila, da se zahtevana oseba, četudi je šibkega socialnega položaja, lahko znajde v položaju, ko bo morala stroške zagovornika plačati sama. To pa bi pomenilo, da Republika Slovenija krši obveznosti iz Direktive 2016/1919. 18. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. Ker tožnik v tožbi navaja, da je postopek predaje končan, pa mora toženka v nadaljevanju to trditev preveriti in ugotoviti, kako je bilo v tem postopku odločeno o stroških zastopanja tožnika. Šele, če bi bilo pravnomočno odločeno, da tožnik teh stroškov ni dolžan plačati, ampak gredo v breme proračuna, bi se postavilo vprašanje, ali ima tožnik pravni interes, da vztraja pri zahtevi za dodelitev BPP.

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, saj je tožnika v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Glej Ur.l. 48/2013 z dne 4. 6. 2013. 2 Glej C-41/74 Van Duyn, C-148/78 Ratti in druge.