Jedro

Iz pogodbe o zaposlitvi, s katero je bil tožnik razporejen na uradniško delovno mesto gradbeni inšpektor v nazivu V. stopnje - inšpektor II, izhaja, da bo tožnik opravljal delo na OE B. in na terenu. Glede na to, da bi tožnik kljub novemu področju inšpekcijskega nadzora svoje delo še vedno opravljal v OE B., ki je bila kot kraj opravljanja dela opredeljena v njegovi pogodbi o zaposlitvi, tožena stranka ni bila dolžna z njim skleniti nove pogodbe o zaposlitvi.

Pri sporni pisni odredbi ni šlo za premestitev tožnika na podlagi določb od 147. do 152.b člena ZJU, temveč za odreditev delovnih nalog v skladu s 94. členom ZJU, zato tožena stranka pisne odredbe ni bila dolžna obrazložiti (prvi odstavek 24. člena ZJU).

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za odpravo prvostopenjskega sklepa tožene stranke z dne 28. 6. 2012, za odpravo drugostopenjskega sklepa tožene stranke z dne 29. 8. 2012, zavrnilo pa je tudi njegovo zahtevo za odpravo pisne odredbe tožene stranke z dne 14. 11. 2011. V II. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 417,50 EUR v 8 dneh, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oz. podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sporna pisna odredba ni potrebovala obrazložitve. Ta odredba je bila izdana v nasprotju s 94. členom ZJU. Ker je bilo tožniku odrejeno delo v drugem kraju (v A. namesto v B.), bi bilo treba tožniku ponuditi aneks k pogodbi o zaposlitvi. Tožnik bi se moral v A. dnevno voziti najmanj 90 km, zato se s sporno odredbo nikakor ni povečala učinkovitost dela inšpekcije, saj so bili ti ukrepi popolnoma neučinkoviti. Razlog odredbe je bil v tem, da je želela tožena stranka tožnika odstraniti iz B. iz osebnih razlogov. Tožnik je bil eno leto v bolniškem staležu, v tem času pa v A. dela ni opravljal nihče. O razlogih za določitev drugega območja tožniku, še manj pa o posledicah tega ukrepa, ki naj bi se odrazil v učinkovitosti, ni vedela priča C.C. povedati ničesar, enako pa velja tudi za pričo D.D.. Iz izpovedbe priče E.E. izhaja, da je on predlagal tožnikovo premestitev zaradi njegove domnevne konfliktnosti, kar pa ni bil zakoniti razlog za dodelitev drugega območja tožniku. Iz izpovedb prič F.F. in G.G. izhaja, da je šlo za osebno odločitev glavne inšpektorice, za osebne zamere in osebni spor, saj pred tem ni prihajalo do predodelitve območij. Ukrep tožnikovih predpostavljenih ni bil namenjen večji učinkovitosti dela organa. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo izpovedbi prič F.F. in G.G. (ki sta potrjevali tožnikove navedbe), saj nista imeli nobenega interesa za izid spora, medtem ko so ta interes prav gotovo imele priče C.C., D.D. in E.E., ki sicer niso vedele ničesar povedati o zagotovitvi učinkovitosti, kateri naj bi bil namenjen sporni ukrep. Neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je glavna inšpektorica s sporno odredbo zgolj izvrševala svoja pooblastila iz 10. člena ZIN, saj te predodelitve pred prihodom C.C. niso bile pogoste, sploh pa ne brez soglasja javnega uslužbenca. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, v čem bi bilo po odreditvi drugega območja tožniku delo bolj učinkovito. Za pisno odredbo ni obstajal noben razlog. Ker je napačna odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, je nepravilno odločeno tudi o pravdnih stroških. Tožnik je pravočasno podal še dopolnitev pritožbe, v kateri navaja, da ustnih navodil ni dobil, pisne odredbe pa ni zahteval, zato je že iz tega razloga ta odredba nezakonita.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi uveljavlja le pavšalno in ne konkretizirano), ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu izpodbijal odločbi tožene stranke (prvostopenjski sklep z dne 28. 6. 2012 - A13 in drugostopenjski sklep z dne 29. 8. 2012 - A15, s katerimi je bila delno odpravljena, delno pa potrjena pisna odredba z dne 14. 11. 2011 - A1) in pisno odredbo z dne 14. 11. 2011, na podlagi katerih mu je bilo naloženo opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora na območju Občin H., I., J. in A. in da ima pravico, da v kolikor oceni, da je to potrebno zaradi učinkovitejše izvedbe nalog, delo opravljati tudi v pisarni v A.. Poleg tega mu je bilo v pisni odredbi naloženo, da prvi dan odhoda v A. opravi z vodjem Območne enote primopredajo zadev, ki jih je vodil na dosedanjem območju nadzora in da mu isti dan vodja OE preda vse zadeve, ki jih je na območju Občine H., I., J. in A. vodil prejšnji inšpektor, pri čemer naj bi bila o obeh primopredajah ločeno vodena zapisnika. Iz listinske dokumentacije in iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je bila sporna pisna odredba preklicana 2. 7. 2013 (B19) in da tožnik v času, ko bi moral opravljati delo v drugem območju nadzora, tega zaradi bolniškega staleža ni opravljal. 7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da pri sporni pisni odredbi ni šlo za premestitev tožnika na podlagi določb od 147. do 152.b člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), temveč za odreditev delovnih nalog v skladu s 94. členom ZJU in da zato tožena stranka pisne odredbe ni bila dolžna obrazložiti (prvi odstavek 24. člena ZJU). Po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka s tožnikom tudi ni bila dolžna skleniti nove pogodbe o zaposlitvi, saj se kraj tožnikovega dela ni spremenil, ker bi tožnik tudi po izdaji sporne pisne odredbe še vedno opravljal delo v OE B. (z možnostjo uporabe inšpekcijske pisarne v A., ki spada pod OE B.). Poleg tega je na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo tudi, da je glavna inšpektorica za izdajo sporne odredbe imela pooblastilo iz 10. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), saj je tožniku odredila novo območje nadzora (torej območje A.), zato ker je bilo inšpektorju K.K., ki je do tedaj izvajal nadzor na območju A., odrejeno drugo območje nadzora (območje L., M., N., O., P. in R.). S tem ukrepom je torej glavna inšpektorica izvajala dolžnost organiziranja in koordiniranja dela inšpektorjev, saj je bila v okviru svojih pooblastil odgovorna za zakonitost, kakovost in učinkovitost dela inšpekcije. Zaključilo je tudi, da sporna odreditev drugega območja nadzora ni bila posledica osebnih zamer in osebnega spora med glavno inšpektorico in tožnikom, kot tudi, da tega ukrepa ni mogoče šteti kot trpinčenje oz. šikaniranje tožnika.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da bi mu morala tožena stranka namesto pisne odredbe ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela v A. (oziroma na območju drugih občin, ki izhajajo iz pisne odredbe). Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 8. 2005 (A19), s katero je bil tožnik razporejen na uradniško delovno mesto gradbeni inšpektor v nazivu V. stopnje - inšpektor II, izhaja, da bo tožnik opravljal delo na OE B. in na terenu. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da bi tožnik kljub novemu področju inšpekcijskega nadzora svoje delo še vedno opravljal v OE B., ki je bila kot kraj opravljanja dela opredeljena v njegovi pogodbi o zaposlitvi, tožena stranka ni bila dolžna z njim skleniti nove pogodbe o zaposlitvi, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno zaključilo, da odreditev drugih nalog tožniku ne pomeni njegove premestitve po določbah XX. poglavja ZJU, saj tožnik s to odredbo ni bil premeščen na drugo delovno mesto oziroma v drug organ, kot pa je bilo že ugotovljeno, se s sporno odredbo ni spremenil niti kraj opravljanja dela glede na določbe njegove pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je glavna inšpektorica s sporno odredbo izvrševala svoja pooblastila iz 10. točke ZIN (glede na ugotovitev, da je pogosto prihajalo do predodelitev območij nadzora zaradi premajhnega števila inšpektorjev; tožniku je bilo odrejeno novo območje nadzora zato, ker je bilo inšpektorju, ki je pred tem opravljal svoje delo na tem območju, dodeljeno drugo območje nadzora).

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika o tem, da je izpodbijana sodba nezakonita zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da sporna odredba ni zagotovila učinkovitejšega dela organa. Dejstvo, kakšno učinkovitost dela je tožena stranka s to odredbo dejansko dosegla, ne vpliva na zakonitosti odredbe. Glede na to pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožnika, s katerimi zatrjuje, da je izpodbijana pisna odredba ni pripomogla k večji učinkovitosti organa tožene stranke (npr. glede oddaljenosti med B. in A., glede sprememb v dodelitvah območij inšpekcijskega nadzora, glede zatrjevane neracionalnosti te odločitve, glede različnega števila predodelitev območij nadzora v obdobju glavne inšpektorice C.C. v primerjavi s prejšnjimi obdobji,...) ne odgovarja, saj za odločitev o utemeljenosti tožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo niso bistvenega pomena.

10. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile tožniku s sporno pisno odredbo odrejene delovne naloge po 94. členu ZJU, se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema, da je ta odredba nezakonita zato, ker ni obrazložena. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila sicer o zakonitosti te odredbe v zvezi s tožnikovo zahtevo za varstvo pravic iz delovnega razmerja s strani tožene stranke izdana sklepa z dne 28. 6. 2012 (A13) in z dne 29. 8. 2012 (A15), ki sta podrobno obrazložena in ki vsebujeta razloge za dodelitev drugega območja, v okviru katerega bi moral tožnik vršiti inšpekcijski nadzor. Glede na navedeno je neutemeljena tudi ta pritožbena navedba, s katero tožnik smiselno zatrjuje onemogočanje pravice do učinkovitega sodnega varstva.

11. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča na zakonitost spornih odločitev ne vpliva niti dejstvo, da tožniku pred pisno odredbo s strani tožene stranke ni bila predhodno podana še posebna ustna odredba za opravljanje spornega dela, saj za takšen zaključek v določbah ZJU ni podlage.

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo, ki ga je podala tožena stranka, ni odločalo, ker niso bili priglašeni.