Jedro

S tem, ko je bila izpodbijana odločba v drugem upravnem sporu skupaj z njenimi pravnimi posledicami odpravljena, ta odločba ne more več vplivati na pravni položaj nikogar, torej tudi na pravni položaj tožnikov v obravnavani zadevi ne. To pa pomeni, da si tožnika z vloženo tožbo ne moreta več v ničemer izboljšati svojega pravnega položaja.

Ob vložitvi njune tožbe pa so bile izpolnjene vse procesne predpostavke. Položaj tožnikov v obravnavani zadevi je torej v bistvenem neprimerljiv z običajnim položajem tožnika, katerega tožba je bila zavržena ali zavrnjena, torej s položajem, ki ga ureja četrti odstavek 25. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorju A. d.o.o. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo kabinske žičnice Bohinjska Bistrica – žičniški sistem gondol G1 in G2 na tam navedenih zemljiščih in pod tam navedenimi pogoji.

Tožnika sta zoper to odločbo vložila pravočasno tožbo, v kateri med drugim navajata, da gradnja posega v njuna zemljišča, ob tem pa investitor ne izkazuje pravice graditi na teh zemljiščih, in da gradnja ni v skladu z veljavnimi prostorskimi akti. Zoper izpodbijano odločbo je bilo vloženih tudi več tožb drugih tožnikov.

V enem od upravnih sporov, ki so potekali na podlagi teh tožb, opr. št. I U 1519/2014, je sodišče odločilo o zakonitosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja, ga s sodbo z dne 12. 2. 2015 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Po prvem odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) so bile s tem odpravljene tudi pravne posledice odločbe, po tretjem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa je bila zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila odpravljena odločba izdana.

Z odpravo izpodbijane odločbe je torej nastal položaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana, kar ima smiselno lahko posledice le za vse udeležence v upravnem postopku in ne le za udeležence upravnega spora, v katerem je bila odločba odpravljena. Povedano drugače: s tem, ko je bila izpodbijana odločba skupaj z njenimi pravnimi posledicami odpravljena, ta odločba ne more več vplivati na pravni položaj nikogar, torej tudi na pravni položaj tožnikov v obravnavani zadevi00 ne. To pa pomeni, da si tožnika z vloženo tožbo ne moreta več v ničemer izboljšati svojega pravnega položaja.

Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji, predpisani v prvem odstavku 36. člena ZUS-1, oziroma tako imenovane procesne predpostavke. Eden izmed teh pogojev je, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka). Na obstoj procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena), če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek 36. člena). Kot je bilo obrazloženo, izpodbijana odločba po odpravi nima več nikakršnih pravnih posledic, torej ne posega v pravno korist tožnikov, zato je sodišče v skladu z navedenimi zakonskimi določbami njuno tožbo zavrlo.

Če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Vendar pa po presoji sodišča ta zakonska določba ne ureja procesne situacije, do katere je prišlo v obravnavani zadevi. Zavrženje namreč pomeni, da sodišče tožbe ne obravnava po vsebini, zaradi česar izpodbijani upravni akt praviloma ostane v veljavi.

Upravni akt, ki je bil izpodbijan v tej zadevi, pa je bil odpravljen, kar sta v svoji tožbi zahtevala tudi tožnika, in to zaradi nezakonitosti, na kar sta se sklicevala tudi tožnika. Ob vložitvi njune tožbe so bile izpolnjene tudi vse procesne predpostavke. Položaj tožnikov v obravnavani zadevi je torej v bistvenem neprimerljiv z običajnim položajem tožnika, katerega tožba je bila zavržena ali zavrnjena, torej s položajem, ki ga ureja četrti odstavek 25. člena ZUS-1. Izdaja prej navedene sodbe, s katero je bila izpodbijana odločba odpravljena, je sicer preprečila vsebinsko obravnavanje tožbe v obravnavani zadevi, vendar je po povedanem rezultat za tožnika enak, kot če bi s tožbo uspela. V tem primeru bi jima šla povrnitev stroškov, ta možnost pa je bila odvisna od tega, katera zadeva je bila obravnavana prej. To je odvisno od vrste okoliščin (npr. čas vložitve tožbe, število zadev v reševanju pri sodniku, ki mu je bila zadeva dodeljena), s katerimi tožnika vnaprej nista bila seznanjena, še manj pa sta imela nanje kakršenkoli vpliv. Njun pravni položaj glede možnosti povračila stroškov upravnega spora bi bil torej v primeru uporabe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odvisen od naključja, kar pomeni, da bi zakon dopuščal možnost, da sta dva v bistvenem enaka pravna položaja urejena različno.

Iz navedenih razlogov po presoji sodišča ni mogoče uporabiti četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, temveč je kot okoliščino, bistveno za odločitev o povračilu stroškov, treba upoštevati, da sta se tožnika znašla v pravnem položaju, ki je v bistvenem enak, kot če bi s tožbo uspela. Zato je treba uporabiti tretji odstavek 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik v takem primeru glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povračilu stroškov v upravnem sporu. Posledično je investitor, ki je v postopku zastopal nasprotna stališča, neutemeljeno zahteval povračilo stroškov za odgovor na tožbo.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopal odvetnik, se jima na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot v obravnavanem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (smiselna uporaba opombe 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).