Jedro

Glede stvarnih pravic na nepremičnini velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V primeru, ko se pridobitelj v dobri veri zanese na zemljiškoknjižno stanje, veljavno pridobi lastninsko pravico, čeprav je v teku pravda zoper odsvojitelja glede stvarne pravice na tej nepremičnini. Tožnik se v tem primeru za učinkovito varstvo pred nevarnostjo odtujitve ne more zanesti na 190. člen ZPP, pač pa mora predlagati zaznambo spora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev, da je lastnica dela nepremičnine parc. št. 1 k. o. ... Postavila je primarni in podredni zahtevek. Sodišče prve stopnje je oba zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne (stvarne) legitimacije toženca.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen (pravilno: da bo zahtevku ugodeno, op. sodišča), podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da je odločitev nepravilna. Opozarja, da je bil toženec ob vložitvi tožbe pasivno legitimiran. Do spremembe lastništva je prišlo šele 15. 3. 2017. Sodišče je to dejstvo spregledalo in se do njega ni opredelilo. Ker je tožnica stanje zemljiške knjige preverila v času vložitve tožbe, toženec pa se je spustil v vsebinsko obravnavanje zadeve, je potreba po ponovnem preverjanju odpadla. Vztraja, da je bilo ravnanje toženca fraudulozno, saj je 20. 4. 2017 vložil odgovor na tožbo in v njem o spremembi lastništva ni obvestil nikogar, pasivno legitimacijo pa je ugovarjal šele v pripravljalni vlogi 21. 1. 2019. Zaradi takšnega ravnanja ni ovir za nadaljevanje postopka. Kot pomembno označuje še okoliščino, da je pravdni postopek le nadaljevanje nepravdnega postopka za ureditev meje in da ima tožba na podlagi 78. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) naravo izrednega pravnega sredstva. Odtujitev nepremičnine po izdaji sklepa o ureditvi meje zato ni ovira za začetek oziroma dokončanje pravde med istima strankama. Priglaša stroške.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso izpodbijane, izhaja, da toženec ni več lastnik nepremičnine, za katero tožnica trdi, da je delno njena last. Od 15. 3. 2017 je njen lastnik G. S. Ker je bila tožba tožencu vročena 21. 3.2017, je torej do prenosa lastninske pravice prišlo pred njeno vročitvijo, to je še preden je pravda začela teči (glej 189. člen ZPP v zvezi z 190. členom ZPP). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena napačna stranka, je zato že iz tega razloga pravilna, pravilna pa je tudi odločitev o zavrnitvi primarnega in podrednega zahtevka. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je bil toženec ob vložitvi tožbe še vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo, a je to dejstvo ob upoštevanju zgoraj navedenih določb ZPP pravilno štelo za nepomembno.

6. Ne glede na to, da uporaba 190. člena ZPP v tej zadevi (saj je do odtujitve nepremičnine prišlo še preden je pravda začela teči) ne pride v poštev, pa pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da tožničin položaj ne bi bil zavarovan niti v primeru, da bi do odtujitve prišlo kasneje. Glede stvarnih pravic na nepremičnini namreč velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V primeru, ko se pridobitelj v dobri veri zanese na zemljiškoknjižno stanje, veljavno pridobi lastninsko pravico, čeprav je v teku pravda zoper odsvojitelja glede stvarne pravice na tej nepremičnini. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se tožnik v tem primeru za učinkovito varstvo pred nevarnostjo odtujitve ne more zanesti na 190. člen ZPP, pač pa mora predlagati zaznambo spora1. 7. Na pravilnost odločitve ne morejo vplivati niti okoliščine, ki jih pritožnica ponovno izpostavlja v pritožbi (da se je toženec spustil v obravnavanje, na spremembo lastništva pa je opozoril šele v pripravljalni vlogi; da je tožba vložena po zaključenem nepravdnem postopku za ureditev meje). Ker pritožnica v tem pogledu ne uveljavlja nobenih novih oziroma tehtnih pravnih argumentov, na katere ne bi bilo odgovorjeno že v izpodbijani sodbi, pritožbeno sodišče teh razlogov ne ponavlja, ampak se nanje le sklicuje. Dodaja le to, da zaradi predhodno izvedenega nepravdnega postopka za ureditev meje v pravdnem postopku ne morejo veljati drugačna pravila glede trenutka, ki je relevanten za presojo, ali je tožena prava stranka. Taka izjema bi morala biti posebej predpisana. Je pa stališče tožnice tudi sicer nesprejemljivo, saj, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, morebitna sodba zoper toženca zaradi subjektivnih meja pravnomočnosti, s katero bi bila ugotovljena lastninska pravica tožnice, kupca, ki v pravdi ne sodeluje, iz razlogov, ki so že bili navedeni v zvezi z učinkovanjem 190. člena ZPP, ne bi zavezovala.

8. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo potrdilo.

9. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Ker toženec v odgovoru na pritožbo zgolj ponavlja svoja stališča, pritožbeno sodišče ocenjuje, da strošek, ki je nastal z njegovo vložitvijo, ni bil potreben. Do njegovega povračila zato toženec ni upravičen (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Glej že s strani sodišča prve stopnje izpostavljeno stališče Aleša Galiča v delu: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 232 ter odločbo VSL I Cp 1823/2015.