Jedro

Po določbi 3. člena ZDCOPMD se v delovni čas ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj citirani člen med drugim določa, da "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd.. Zato ni mogoče samo na podlagi potnih nalogov oziroma evidence tožene stranke sklepati o tem, da vtoževane nadure niso bile opravljene, temveč je treba pri ugotavljanju delovnega časa upoštevati določbo 3. člena ZDCOPMD. Bistveno je, da je mogoče število ur, ki jih je tožnik opravil, ugotoviti na podlagi tahografov, saj potni nalog ne izkazuje vseh postankov ter počitkov, ki so obligatorni pri vožnji in se ne štejejo v delovni čas. Za odločitev o plačilu nadur je torej bistveno, da se na podlagi podatkov iz tahografa ugotovi ure vožnje, ki jih je tožnik opravil, prav tako tudi ure natovarjanja in raztovarjanja, eventualni servisi oziroma tehnično vzdrževanje ipd.. Le na podlagi tako ugotovljenih dejstev lahko sodišče ugotovi, koliko ur je tožnik dejansko delal v posameznem mesecu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v točkah I/1, I/2, I/5, I/7 in II izreka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna: plačati tožniku iz naslova neizplačanih nadur za obdobje od aprila 2008 do junija 2011 bruto oziroma neto zneske, kot so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu za pretekli mesec (I/1 tč. izreka); od bruto zneskov iz prejšnje točke odvesti davke in prispevke (I/2 tč. izreka); plačati tožniku za obdobje od aprila 2008 do junija 2011 iz naslova premalo izplačanega nadomestila za minulo delo mesečne neto zneske od 19,78 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu za pretekli mesec (I/3 tč. izreka); od bruto zneskov iz prejšnje točke odvesti davke in prispevke (I/4 tč. izreka); plačati tožniku neizplačane stroške za prihod na delo in z dela za navedeno časovno obdobje v mesečnih zneskih 20,00 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo (I/5 tč. izreka); plačati tožniku iz naslova neupravičenih odtegljajev pri plači za celotno obdobje po 40,00 EUR neto na mesec (I/6 tč. izreka) in plačati tožniku vse pravdne stroške, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne sodne odmere dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (I/7 tč. izreka). Odločilo je, da mora tožnik v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 1.511,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (II tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi ter spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da gre v primeru voznikov tovornih vozil v mednarodnem prometu za specifično situacijo, pri katerem je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovni čas 40 ur tedensko. Vse opravljene ure, ki jih opravi kot nadure, mu mora tožena stranka plačati, delovni čas pa je razviden iz potnih nalogov. Podatki s tahografov niso zanesljivi. Meni, da so potni nalogi listine, ki jih po navodilih delodajalca izpolnjuje voznik, so last delodajalca, tožena stranka pa je odgovorna za njihovo pravilnost. Potni nalogi so evidenca, ki jo mora delodajalec hraniti in po mnenju tožnika ne more odgovarjati delavec, če niso pravilno sestavljeni. Popis ur, ki ga je v spis vložila tožena stranka, ne odraža resničnih podatkov. Tožnik je prepričan, da je bil izdelan za potrebe pravde, ne sklada pa se tudi z ostalimi listinami. Če se deli število (mesečno) opravljenih kilometrov s povprečno hitrostjo (maksimalno 68 km na uro) bi to pomenilo več kot 195 ur vožnje mesečno, brez upoštevanja še naklade in razklade, čakanja na trajekt, itd., kar se šteje v delovni čas. Po prejemu potnih nalog je tožnik z vlogo z dne 19. 1. 2014 popisal podatke iz nalogov, število ur in prevožene kilometre, kolikor je to pač bilo mogoče iz pomanjkljive dokumentacije. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ni dokazov, da je opravljal nadurno delo. V okviru trditvene podlage je navedel, da je mogoče točen približek dobiti s pomočjo mesečne kvote kilometrov. Tudi te podatke poseduje tožena stranka. To je vse, kar je lahko tožnik v okviru trditvene podlage tudi storil. Dejstvo, da sta imela tožnik in tožena stranka dogovor o plačilu od odstotkov realiziranega prometa, ne vpliva na plačilo nadur. Nadure so posebna postavka in jih izplačilo dnevnic v noben primeru ne izključuje. Odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča, na katerega se sklicuje sodba sodišča prve stopnje (sodba in sklep opr. št. Pdp 938/2013 z dne 21. 11. 2013), se nanaša na drugačno situacijo. Glede povračila potnih stroškov opozarja, da njegove trditve niso dovolj natančne zaradi dejstva, ker so listine, s pomočjo katerih lahko natančno specificira tožbeni zahtevek, last tožene stranke in so pomanjkljivi. Zaradi tega tožnik ne bi smel nositi škodljivih posledic.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in ki jih uveljavlja pritožba, vendar glede zahtevka za plačilo nadur in potnih stroškov prihoda na delo in z dela ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato v tem delu ni mogoče preveriti pravilne uporabe materialnega prava. V preostalem, glede zahtevka za plačilo nadomestila za minulo delo ter neutemeljeno odtegnjenih zneskov plače pa je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu glede zahtevka za plačilo nadur ter da zaradi tega tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pri plačilu nadur voznikov v mednarodnem cestnem prometu oziroma mobilnih delavcev je potrebno upoštevati posebno ureditev delovnega časa teh delavcev.

Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Uradni list RS, št. 76/2005 in naslednji; ZDCOPMD), v zvezi z Uredbo ES št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006. Po določbi 3. člena ZDCOPMD se v delovni čas ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj citirani člen med drugim določa, da "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd..

Glede na navedeno ni mogoče samo na podlagi potnih nalogov oziroma evidence tožene stranke sklepati o tem, da nadure niso bile opravljene, temveč je treba pri ugotavljanju delovnega časa upoštevati zgoraj citirano določbo 3. člena ZDCOPMD. Bistveno je, da je mogoče število ur, ki jih je tožnik opravil, ugotoviti na podlagi tahografov, saj potni nalog ne izkazuje vseh postankov ter počitkov, ki so obligatorni pri vožnji in se ne štejejo v delovni čas. Za odločitev o plačilu nadur je torej bistveno, da se na podlagi podatkov iz tahografa ugotovi ure vožnje, ki jih je tožnik opravil, prav tako tudi ure natovarjanja in raztovarjanja, eventualni servisi oziroma tehnično vzdrževanje ipd.. Le na podlagi tako ugotovljenih dejstev lahko sodišče ugotovi, koliko ur je tožnik dejansko delal v posameznem mesecu. Tožnik je v tožbi predlagal predložitev tahografov, zmotno pa je zatem navajal, da naj ti podatki ne bi bili zanesljivi in da naj bi bili pravilnejši podatki iz potnega naloga. Kot je že rečeno, potni nalog ne služi za točno ugotavljanje delovnega časa tožnika. Tudi izračun, ki ga je predložila tožena stranka, ne izhaja iz izhodišč, kot so določene za upoštevanje delovnega časa mobilnih delavcev.

Ker je bilo v tem delu dejansko stane nepravilno in nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter v tem delu (točka I/1 in I/2 izreka) izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi podatkov iz tahografa ugotoviti ure vožnje, ki jih je tožnik opravil v spornem obdobju, pri čemer bo moralo angažirati ustreznega izvedenca, ki bo lahko odčital podatke tahografa. Šele na podlagi teh podatkov bo mogoče sklepati o delovnem času tožnika. Za odločitev bo tudi bistveno, ali je tožnik pravilno vnašal podatke v tahograf v času, ko ni vozil, torej ali so pravilno posebej evidentirani postanki, ki se štejejo v delovni čas (natovarjanje in raztovarjanje, ...) in tisti, ki se ne štejejo v delovni čas (počitek). Ker so podatki iz tahografa lahko pomanjkljivi v tem delu, če vozniki ustrezno ne evidentirajo prav vsakega opravila, ki se šteje v delovni čas, je po stališču pritožbenega sodišča dopustno nekatere postanke, ki so v vsakem primeru podani po naravi stvari (natovarjanje in raztovarjanje) upoštevati v nekem povprečnem času, ki je potreben, da se vozilo natovori oziroma raztovori. V kolikor bi se to izkazalo, bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju tak čas ugotoviti ter po potrebi zaslišati stranke oziroma priče, ki bi lahko povedale o teh odločilnih dejstvih. Šele na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka bo lahko sodišče prve stopnje ponovno odločilo o plačilu nadur, torej z upoštevanjem ugotovitve delovnega časa, kot velja za delavca v mednarodnem špedicijskem prometu.

Vsaj preuranjeno in zato nepravilno je zavrnjen tudi tožbeni zahtevek za plačilo potnih stroškov za prihod na delo in z dela. Po določbi prvega odstavka 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št 42/202 s spremembami, ZDR) mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Če po določbi drugega odstavka 130. člena ZDR višina povračila stroškov iz prejšnjega odstavka ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Tožnik je navedel, koliko znaša razdalja od bivališča do delovnega mesta, navedel je tudi višino stroškov prevoza na delo in z dela. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva razčistiti, ali je tožnik upravičen do povračila kilometrine ali stroškov javnega prevoza ter ceno vozovnice in na podlagi tako ugotovljenih odločilnih dejstev odločiti o utemeljenosti zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo, kljub temu, da sicer skope navedbe tožnika omogočajo ugotovitev višine navedenega zneska, je tudi v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo v tem delu razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba nima razlogov o zavrnitvi zahtevka za plačilo nadomestila za minulo delo in za plačilo neutemeljeno odtegnjenega dela plače. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti glede pravilne ugotovitve dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik na naroku dne pozvan, da predloži ustrezen overjen prevod delovne knjižice, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je delovna doba, ki jo ima vpisano takšna, da jo je mogoče upoštevati pri plačilu dodatka za delovno dobo. Ker tožnik ni ravnal v skladu s pozivom sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno ta zahtevek zavrnilo. Tožnik tudi ni pojasnil vtoževanih 40,00 EUR mesečnega odtegljaja, saj ni jasno, zakaj naj bi tožena stranka del plače vsakomesečno odtegovala, zato tudi v tem delu ni zadostil trditvenemu bremenu in je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejstev, ki so bistvene za ugotovitev delovnega časa mobilnih delavcev, niti ni razčiščevalo dejanskega stanja glede zahtevka za plačilo stroškov prevoza na delo in z dela. Zato pojmovno ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje, saj bi moralo sodišče druge stopnje izvesti celotni dokazni postopek, izvesti vse dokaze, sprejeti dokazno oceno, s tem pa prevzelo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in v tem delu (točke I/1, I/2, I/5, I/7 in II izreka) zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj bo sodišče odločalo o stroških, ko bo znan uspeh strank v postopku. V preostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k večji razjasnitvi stvari, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).