Jedro

Vodno povračilo je okoljska dajatev. Gre za posebno obliko obdavčenja obremenjevanja okolja, ki je posledica onesnaževanja okolja ali rabe naravnih dobrin. Okoljske dajatve so javne dajatve, ki niso davek, temveč sodijo med tako imenovana prednostna bremena. ZV-1 določa dve vrsti okoljskih dajatev: za onesnaževanje okolja in za rabo naravnih dobrin. Vodno povračilo je okoljska dajatev za rabo naravnih dobrin in je zato javna dajatev, ki je namenjena pokrivanju določenih stroškov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v 1. točki v delu, v katerem je bil na ustrezen postopek za ugotovitev obstoja pritožnikove terjatve v višini 4.288,65 EUR (zap. št. 103f končnega seznama preizkušenih terjatev) napoten upnik, razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v izpodbijani 1. točki izreka sklenilo, da se o priznanih in prerekanih terjatvah ter o tem, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja prerekanih terjatev, ločitvenih pravic oziroma izločitvenih pravic, odloči tako, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev, ki ga je sodišče prejelo 4. 11. 2013 (red. št. 634), ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

2. Zoper sklep se pritožuje upnik, in sicer v delu, v katerem je bil s sklepom o preizkusu terjatev na tožbo oziroma postopek za ugotovitev obstoja terjatve napoten upnik. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče uporabiti 314. člen ZFPPIPP, saj je njegova terjatev obvezna dajatev, o kateri državni organ odloča po uradni dolžnosti, zato bi moral biti na ustrezen postopek napoten dolžnik in ne upnik.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev, ki je sestavni del sklepa o preizkusu terjatev, izhaja, da je upravitelj prerekal terjatev pod zaporedno številko 103f upnika Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor, in sicer v delu, v katerem je upnik prijavil terjatev 9.480,71 EUR, od katere je upravitelj priznal terjatev 5.192,06 EUR, glede prerekane terjatve v višini 4.288,65 EUR pa navedel, da terjatev v tem delu prereka, ker gre za preveč prijavljeno terjatev. Sodišče je sledilo upravitelju in na ustrezen postopek za uveljavitev zahtevka za ugotovitev obstoja ali neobstoja prerekane terjatve napotilo upnika.

5. Iz prijave terjatve za omenjenega upnika izhaja, da je prijavil terjatev na podlagi Uredbe o vodnih povračilih (dolžnik je dolžan plačati terjatev kot zavezanec št. 30796). Upnik zatrjuje, da bi moralo sodišče v tej zadevi uporabiti določbe 314. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP, ki določa posebno ureditev, če je prerekana terjatev za plačilo davkov ali prispevkov ali druga terjatev, o kateri pristojni državni organ odloča po uradni dolžnosti in ne na predlog ali zahtevo upnika, ki je imetnik te terjatve. V konkretni zadevi je torej bistveno odgovoriti, ali upnikova terjatev predstavlja terjatev iz naslova davkov, prispevkov ali drugih terjatev, in glede katerih odloča pristojni državni organ po uradni dolžnosti (glej 8., 9. in 10. točko razlogov).

6. Vodno povračilo ureja Zakon o vodah - ZV-1, ki v prvem odstavku 124. člena določa, da je imetnik vodne pravice za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države dolžan plačevati tudi vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. Nadalje v petem odstavku 124. člena določa, da vlada predpiše način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev, pri čemer upošteva načelo povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, ki temelji na ekonomskemu vrednotenju, vrsto rabe voda, poleg tega pa tudi socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica. To je vlada uredila v Uredbi o vodnih povračilih, ki v 10. členu določa, da mora zavezanec pri Agenciji Republike Slovenije za okolje (agencija) do 31. januarja tekočega leta vložiti napoved za plačilo vodnega povračila za preteklo leto. Agencija vodno povračilo odmeri z odločbo (12. člen). Nadalje uredba ureja način plačevanja vodnega povračila, in sicer tako, da zavezanec vodno povračilo med letom plačuje v obliki mesečnih akontacij (14. člen). Končno pa v 18. členu določa, da agencija, če ugotovi, da zavezanec v napovedi ni pravilno napovedal količin za plačilo vodnega povračila ali da napovedi ni vložil v predpisanem roku, zavezancu z odločbo naloži, da v 15 dneh po prejemu odločbe plača svojo obveznost skupaj z zakonitimi obrestmi.

7. Ustavno sodišče se je do pravne narave vodnega povračila že opredelilo (1). Razlogovalo je, da je vodno povračilo okoljska dajatev. Gre za posebno obliko obdavčenja obremenjevanja okolja, ki je posledica onesnaževanja okolja ali rabe naravnih dobrin. Okoljske dajatve so javne dajatve, ki niso davek, temveč sodijo med tako imenovana prednostna bremena. ZV-1 določa dve vrsti okoljskih dajatev: za onesnaževanje okolja in za rabo naravnih dobrin. Vodno povračilo je okoljska dajatev za rabo naravnih dobrin in je zato javna dajatev, ki je namenjena pokrivanju določenih stroškov (glej razloge v 6. do 10. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Višje sodišče zaključuje, da upnik v tem postopku uveljavlja terjatev, ki spada med terjatve iz 314. člena ZFPPIPP. Da gre poleg tega za terjatev, o kateri pristojni državni organ odloča po uradni dolžnosti, izhaja iz zgoraj citiranega 18. člena uredbe.

8. Upoštevajoč zgornje ugotovitve je potrebno upoštevati, da 314. člen ZFPPIPP izključuje pravila 300., 301. in 302. člena zakona (drugi odstavek), zato velja, da je tisti, ki je prerekal terjatev iz prvega odstavka, dolžan v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev prijaviti svojo udeležbo v postopku, v katerem pristojni državni organ odloča o prerekani terjatvi, in je upravičen v tem postopku opravljati tista procesna dejanja ali vložiti tožbo v upravnem sporu, ki jih je v skladu s pravili tega postopka upravičen opravljati dolžnik (tretji odstavek 314. člena ZFPPIPP). Terjatev upnika je v tej zadevi prerekal upravitelj, zato ni pravilna odločitev, da je postopek za ugotovitev obstoja terjatve dolžan začeti upnik. Višje sodišče sklepa v tem delu ni spremenilo, saj je upnik v nadaljevanju pritožbe navedel, da mu sicer ni jasno, v katerem delu je terjatev prerekana, v nadaljevanju le ugiba, da gre verjetno v enem delu za terjatev, ki je že bila priznana v postopku prisilne poravnave (262,88 EUR), v drugem delu (4.025,77 EUR) pa za terjatev, ki je bila potrjena z odločbo drugostopenjskega upravnega organa, številka 42601-0726/2012 z dne 27. 11. 2012. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje upravitelj glede konkretnih pritožbenih navedb ni podal izjave, da bi sodišče lahko presodilo, katera terjatev je prerekana, je višje sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP pritožbi upnika ugodilo in v obsegu, kot izhaja iz izreka, sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku naj sodišče prve stopnje najprej pozove upravitelja, da pojasni obseg prerekane terjatve, prav tako pa bo lahko upoštevalo tudi upnikovo vlogo, vloženo po izteku pritožbenega roka, s katero je obvestil sodišče o nevloženi tožbi (glej zap. št. 653 in priloženo prilogo ter določbo petega odstavka 314. člena ZFPPIPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 129. členu ZFPPIPP.

(1) Odločba št. U-I-215/11, Up-1128/11 z dne 10. 1. 2013.