Jedro

Z negatorno tožbo se varuje lastnika pred vsemi posegi v njegovo lastninsko pravico, ki nimajo narave odvzema stvari iz posesti. Zaradi absolutne narave lastninske pravice ima lastnik nepremičnine pravico, da od vsakogar zahteva prenehanje kakršnegakoli poseganja v njegovo lastninsko pravico, če gre za protipravno vznemirjanje oziroma posege.

Sodišče prve stopnje je izpovedi zaslišanih prič dovolj prepričljivo ocenilo in obrazložilo, zakaj jim oziroma zakaj jim ne sledi, hkrati pa je navedene izpovedi ocenilo v povezavi z listinskimi dokazi, fotografijami v spisu ter lastnimi zaznavanji ob ogledu na kraju samem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna iz južnega dela parc. št. X, pašnik, v izmeri 974 m2, pripisane pri vložku št. V, k.o. P., ki je v lasti tožnice, in sicer iz pasu tik ob meji s parcelo tožencev št. Z, iste k.o., zahodno od služne poti v obliki trapeza, katerega obe stranici merita v dolžino 10,50 m, na vzhodni strani ob vhodu v hišo širine 2,20 m, pri severozahodnem vogalu pa širine 0,5 m, odstraniti nasuti pesek in vgrajeni beton ter zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje, to je nasuti zemljo in jo zatraviti, vse v petnajstih dneh pod izvršbo. Tožencema je naložilo, da sta dolžna nerazdelno tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.200,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženca sta pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo, v kateri se sklicujeta na vse pritožbene razloge. Navajata, da je bila intenziteta voženj pred letom 1985 tolikšna, da so nastale zgolj rahle kolesnice, ki jih predniki tožene stranke do tedaj niso gramozirali. Zato je povsem razumljivo, da na digitalnem orto foto posnetku ni mogoče ločiti in videti kolesnic, ki so bile na omenjeni poti. Tovrstno presojo bi lahko podal kvečjemu izvedenec ustrezne stroke. Kolesnice so na sporni poti namreč vedno bile, četudi le rahlo izražene, pri čemer so včasih zatravljale in se znova pojavljale, odvisno od letnega časa in vremenskih pogojev, od katerih je odvisna intenziteta vegetacije. Hkrati pa odsotnost kolesnic (peščenih ali gramoziranih) ne more voditi do enostranskega zaključka, da pravni predniki tožene stranke tam niso vozili. Dejstvo, da v podaljšku sporne poti sodišče na ogledu ni našlo trase, je več kot razumljivo. Ker se je sporna pot od leta 1987 pri SV vogalu sedanje hiše stikala z novo zgrajeno potjo, je potreba po stari trasi odpadla, saj se je od tedaj dalje uporabljala novo zgrajena pot. Ni jasno, kako naj bi toženec oziroma njegovi pravni predniki dostopali do vinograda, če ne po sporni poti. Tudi če bi res obstajala kakšna druga pot južno od sedanje toženčeve hiše, bi se ta pot videla na orto foto posnetku, a iz njega je razvidno, da te poti ni. Tudi ogled na kraju samem je pokazal, da na južni strani obstoji sled voženj le od spodnjega travnika, nikakor pa ne iz vinograda. Sodba tudi nima razumljivih razlogov o dejstvih glede uporabe sporne poti od leta 1987 dalje, ko sta toženca naredila izkop za hišo in ob severnem delu tega izkopa dotedanjo pot posipala s peskom in gramozom ter jo začela uporabljati ne le za dostop do vinograda, pač pa zlasti za potrebe izgradnje in bivanja v stanovanjski hiši. S pričami je bilo potrjeno zatrjevanje tožene stranke, da je bila ob izdelavi nesporne potne povezave leta 1987 utrjena tudi (sedaj sporna) pot ob severni strani hiše. Po tej poti se je na spodnjo stran izkopa dostavil gradbeni material. Uporaba te poti torej datira najmanj v leto 1987, ko so bila jeseni tega leta končana prva gradbena dela (temeljna betonska plošča in obod kleti), le ta so se nadaljevala spomladi 1988, ko sta do konca poletja oziroma začetka jeseni toženca že imela zgrajeno prvo betonsko ploščo. Tudi če je pot nastala šele 1987, je do vložitve tožbe preteklo več kot dvajset let. Kasnejša nasipavanja in tudi betoniranje je pomenilo zgolj vzdrževanje poti v stanju, ki je omogočalo nadaljnje prevoze vsled erozijskih procesov. Zato ni sprejemljiva odločitev, da je potrebno beton odstraniti, ki ga je tožena stranka začela odmetavati leta 1988, toliko manj pa gramoz oziroma pesek, ki ga je tožena stranka začela nasipavati že leta 1987. Pritožba ni utemeljena.

Z negatorno tožbo, urejeno v 99. členu Stvarnopravnega zakonika – SPZ (zaščita pred vznemirjanjem) se varuje lastnika pred vsemi posegi v njegovo lastninsko pravico, ki nimajo narave odvzema stvari iz posesti. Zaradi absolutne narave lastninske pravice ima lastnik nepremičnine pravico, da od vsakogar zahteva prenehanje kakršnegakoli poseganja v njegovo lastninsko pravico, če gre za protipravno vznemirjanje oziroma posege. Z vložitvijo negatorne tožbe mora tožnik dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico in da ga toženec v njegovi pravici protipravno vznemirja. Toženec se lahko brani med drugim z ugovorom, da ima na lastnikovi stvari takšno pravico, (na primer pridobljeno služnostno pravico na podlagi priposestvovanja), ki mu dovoljuje posege v lastninsko pravico drugega.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica lastnica parc. št. X, k.o. P., da sta toženca brez dovoljenja posegla v južni del te parcele tako, da sta del parcele (trapezne oblike, vzdolž severne strani stanovanjske hiše tožencev, ob vhodu v hišo širine 2,2 m, pri severozahodnem vogalu hiše 0,5 m in s stranicama dolžine 10,5 m) gramozirala in utrdila z betonom. Tožnica s tožbenim zahtevkom zahteva odstranitev peska in betona ter vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje tako, da se nasuje zemlja in zatravi. Tožnica torej ne zahteva prenehanja vznemirjanja s prepovedjo voženj ter prepoved bodočega vznemirjanja. Ker se toženca branita z ugovorom, da imata pravico uporabljati sporni del zemljišča, ker jima je preko šestdeset let služil kot potna povezava do travnika in vinograda njunih pravnih prednikov, od leta 1987 dalje pa za potrebe izgradnje in bivanja v stanovanjski hiši, je na njiju dokazno breme, da dokažeta na spornem delu tožničine parcele obstoj stvarne služnosti, ki jima daje pravico izvrševati na njem določena dejanja, torej tudi posipanje s peskom (šodranje) in betoniranje. Po 213. členu SPZ je stvarna služnost pravica lastnika nepremičnine (gospodujoče stvari) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini. Pri priposestvovanju kot načinu pridobitve služnostne pravice, na katero se toženca sklicujeta, stvarna služnost nastane, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (2. odstavek 217. člena SPZ).

Toženca v pritožbi predvsem grajata dokazno oceno sodišča prve stopnje, češ da je njune trditve zavrnilo brez tehtnih argumentov, čeprav so potrjene s pričami ter da sodba nima razumljivih razlogov o dejstvih glede uporabe sporne poti od leta 1987 dalje, ko sta toženca pričela z izgradnjo stanovanjske hiše. Te očitke je treba zavrniti. Sodišče prve stopnje je namreč izpovedi zaslišanih prič dovolj prepričljivo ocenilo in obrazložilo, zakaj jim oziroma zakaj jim ne sledi, hkrati pa je navedene izpovedi ocenilo v povezavi z listinskimi dokazi, fotografijami v spisu ter lastnimi zaznavanji ob ogledu na kraju samem. Prepričljivo je obrazložilo tudi pomen aero posnetka iz leta 1985, ki nedvomno omaje trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo o obstoju poti za uporabo in uživanje travnika oziroma vinograda. Pri tem ne gre za presojo, ki bi jo lahko podal le izvedenec ustrezne stroke, sicer pa pritožnika izvedenca tudi nista predlagala. Sicer je res, da bi že potekla z zakonom predpisana dvajsetletna priposestvovalna doba do vložitve tožbe tudi v primeru, če bi priposestvovanje zahtevane služnostne pravice začelo teči od leta 1987 dalje, ko sta toženca pričela z izgradnjo stanovanjske hiše. Takrat naj bi po pritožbenih trditvah dotedanjo pot posipala s peskom in gramozom ter jo začela uporabljati tudi za potrebe izgradnje in bivanja v stanovanjski hiši, kar sicer pomeni vsebinsko spremembo v izvrševanju služnosti. Vendar je prvostopenjsko sodišče, ko je ocenilo izvedene dokaze, tudi za obdobje po letu 1987 ugotovilo, da sta toženca vozila gradbeni material mimo južnega dela hiše, sporni del tožničine parcele pa sta imela v posesti in ga utrjevala s peskom in gramozom šele po vselitvi v hišo leta 1998. Res je, da zaslišane priče niso skladno izpovedovale o tem, kje, na kakšen način in kdaj naj bi toženca sporni del tožničine parcele uporabljala oziroma utrjevala s peskom in betonom, odvisno od tega, katera od strank je predlagala zaslišanje prič (pretežno sorodnikov pravdnih strank). Vendar ocena izvedenih dokazov, ki jo je izpeljalo sodišče, ne izhaja zgolj iz izpovedi prič, pač pa tudi iz ostalih izvedenih dokazov, predvsem listin v spisu, fotografij in ogleda na kraju samem. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka, da toženca služnostne pravice uporabe dela tožničine parcele nista priposestvovala, s tem, ko sta zemljišče brez dovoljenja gramozirala in kasneje zabetonirala, pa sta ravnala samovoljno. Takšno ravnanje pomeni protipravno vznemirjanje lastnika, saj toženca nista dokazala, da bi imela pravni naslov zanj. Zato je pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo niti v pritožbi očitanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pravdnega postopka, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (353. člen ZPP).