Jedro

Toženec je med postopkom postavil nasprotni zahtevek s sledečo vsebino: tožeča stranka je dolžna istočasno ob izselitvi toženca iz dvoinpolsobnega stanovanja v L., dati tožencu - nasprotnemu tožniku v uporabo prazno od oseb in stvari stanovanje št. 13 v drugem nadstropju stanovanjskega bloka št. ali mu dodeliti v uporabo drugo primerno dvoinpolsobno stanovanje v L.. Del zahtevka, ki se je nanašal na drugo primerno stanovanje, je sodišče druge stopnje ocenjevalo za alternativni zahtevek, ki mu je mogoče v celoti ugoditi ali pa ga le v celoti zavrniti, pri čemer je menilo, da ima toženec kot dolžnik pravico ponuditi fakultativno obveznost. Tako stališče nima opore v določbah zakona v obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), niti ne v določbah zakona o pravdnem postopku. Namreč tako alternativna obveznost (po 503. členu ZOR) kot fakultativna (po 409. členu ZOR) mora imeti podlago v pogodbi. Tako mora biti že v pogodbi dogovorjeno, da ima dolžnik pravico namesto dolgovane stvari ponuditi v izpolnitev neko drugo.

Za alternativno upravičenje v smislu določb 327. člena ZPP pa tudi ne gre. Za tako upravičenje gre samo v primerih, kadar tožnik izjavi, da je pripravljen namesto utoževane stvari sprejeti določen znesek, zaradi česar sodišče lahko nato izreče v sodbi, da se toženec oprosti izročitve dolgovane stvari, če plača po tožniku predlagani denarni znesek.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se zaradi tega sodba sodišča druge stopnje v 1. odstavku izreka v delu, ki se nanaša na pritožbo tožene stranke spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljena.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo izpraznitvenemu zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo, da mora izprazniti stanovanje v L., v katerega se je vselil na podlagi nezakonite odločbe vojaškega organa. Hkrati je delno ugodilo nasprotnemu zahtevku toženca, da mu je tožnica ob izselitvi spornega stanovanja dolžna dodeliti prejšnje njegovo stanovanje v ali pa mu dati v uporabo drugo primerno dvoinpolsobno stanovanje. Zavrnilo pa je nasprotni zahtevek v delu, s katerim je toženec zahteval primerno stanovanje v L..

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnice delno spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, na pritožbo toženca pa je delno spremenilo tudi odločitev po nasprotnem tožbenem zahtevku toženca tako, da je temu zahtevku ugodilo tudi v delu, da se mu dodeli drugo primerno stanovanje v L..

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo le tožnica iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je pobijala odločitev sodišča druge stopnje, kolikor je to na pritožbo toženca določilo drugo primerno stanovanje v L. in predlagala, da se ta del odločitve spremeni ali pa razveljavi. Glede na nesporno ugotovitev, da je toženec zasedel pred vselitvijo v sporno stanovanje prejšnje stanovanje v L., na katerem je imel zakonito stanovanjsko pravico, ima toženec ob izselitvi pravico le do vselitve v to stanovanje ali pa drugo primerno stanovanje na območju .

Na revizijo tožnice je toženec odgovoril in predlagal, da se njena revizija zavrne. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Od odločitev sodišč prve in druge stopnje, da mora toženec izprazniti sporno stanovanje v L., ki ga je zasedel na podlagi nezakonite odločbe vojaških oblasti bivše Jugoslavije in da mu mora tožnica zato vrniti prejšnje zakonito pridobljeno stanovanje v L. ali pa mu dodeliti drugo temu primerno stanovanje, je predmet revizijskega postopka zgolj na drugi stopnji na podlagi toženčeve pritožbe delno spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o toženčevem nasprotnem (alternativnem) zahtevku, po katerem mu mora tožnica dodeliti drugo primerno stanovanje v L.. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženčevi pritožbi ugodilo in s spremenjeno odločitvijo naložilo tožnici, da mora dodeliti tožencu drugo primerno stanovanje v L. in to iz sledečih razlogov: Toženec je med postopkom postavil nasprotni zahtevek s sledečo vsebino: tožeča stranka je dolžna istočasno ob izselitvi toženca iz dvoinpolsobnega stanovanja v L., dati tožencu - nasprotnemu tožniku v uporabo prazno od oseb in stvari stanovanje št. 13 v drugem nadstropju stanovanjskega bloka št. ali mu dodeliti v uporabo drugo primerno dvoinpolsobno stanovanje v L.. Del zahtevka, ki se je nanašal na drugo primerno stanovanje, je sodišče druge stopnje ocenjevalo za alternativni zahtevek, ki mu je mogoče v celoti ugoditi ali pa ga le v celoti zavrniti, pri čemer je menilo, da ima toženec kot dolžnik pravico ponuditi fakultativno obveznost. Tako stališče nima opore v določbah zakona v obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), niti ne v določbah zakona o pravdnem postopku. Namreč tako alternativna obveznost (po 503. členu ZOR) kot fakultativna (po 409. členu ZOR) mora imeti podlago v pogodbi. Tako mora biti že v pogodbi dogovorjeno, da ima dolžnik pravico namesto dolgovane stvari ponuditi v izpolnitev neko drugo.

Za alternativno upravičenje v smislu določb 327. člena ZPP pa tudi ne gre. Za tako upravičenje gre samo v primerih, kadar tožnik izjavi, da je pripravljen namesto utoževane stvari sprejeti določen znesek, zaradi česar sodišče lahko nato izreče v sodbi, da se toženec oprosti izročitve dolgovane stvari, če plača po tožniku predlagani denarni znesek.

Glede na navedene razloge sodišče druge stopnje ni imelo zakonite podlage za spreminjanje na prvi stopnji sprejete odločitve o "alternativnem" zahtevku. To pomeni, da pritožba toženca zoper zavrnilni del (alternativnega) zahtevka ni bila utemeljena ter da je bila na drugi stopnji sprejeta sprememba sodbe pravno pomotna. V posledici takega stanja je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP reviziji tožnice ugodilo tako, da je sodbo sodišča druge stopnje v ugoditvenem delu spremenilo in pritožbo toženca zavrnilo.

Ker je v revizijskem postopku uspela tožnica (ki revizijskih stroškov ni predlagala), je revizijsko sodišče zavrnilo stroškovno zahtevo toženca kot neutemeljeno (2. odstavek 166. in 154. člena ZPP).