Jedro

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, je ta, glede na to, da je prvostopenjsko sodišče toženo stranko že vključilo vanj, postal kontradiktoren. To pa pomeni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče zaradi zagotovitve procesnega ravnotežja strank, pri svoji odločitvi upoštevati vse navedbe, ki jih je tožena stranka podala do ponovne odločitve prvostopenjskega sodišča o predlagani začasni odredbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju denarne terjatve z začasno odredbo z dne 11. 01. 2011 (1. točka izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo (2. točka izreka).

Tožena stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da pri svoji odločitvi ni upoštevalo navedb tožene stranke, ki jih je podala v zvezi s predlogom tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka je namreč v odgovoru na pritožbo tožeče stranke zoper sklep prvostopenjskega sodišča opr. št. III Pg 2164/2010 z dne 05. 10. 2010, s katerim je le-to zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (v nadaljevanju predlog), odgovarjala tudi na navedbe tožeče stranke, s katerimi je ta utemeljevala svoj predlog. Ko je prvostopenjsko sodišče prvič odločalo o predlogu tožeče stranke, le-tega ni vročilo v odgovor toženi stranki. V postopek pa jo je pritegnilo, ko ji je vročilo sklep, s katerim je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, je ta, glede na to, da je prvostopenjsko sodišče toženo stranko že vključilo vanj, postal kontradiktoren. To pa pomeni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče zaradi zagotovitve procesnega ravnotežja strank, pri svoji odločitvi upoštevati vse navedbe, ki jih je tožena stranka podala do ponovne odločitve prvostopenjskega sodišča o predlagani začasni odredbi. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo le navedbe tožene stranke iz ugovora zoper izdano začasno odredbo, čeprav se je v njem sklicevala tudi na navedbe iz zgoraj navedenega odgovora na pritožbo. V sklepu o izdaji začasne odredbe pa je upoštevalo le njene navedbe iz ugovora zoper sklep o izvršbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na pritožbo, ki predstavlja tudi odgovor na pripravljalno vlogo tožeče stranke, v kateri je predlagala izdajo začasne odredbe, argumentirano prerekala trditve tožeče stranke, s katerimi je ta utemeljevala verjetnost obstoja terjatve do tožene stranke in nevarnost, da bo zaradi ravnanja tožene stranke uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena (list. št. 86 do 91). Med drugim je v pobot terjatvam tožeče stranke postavila terjatev za povračilo škode v višini 359.349,18 EUR, ki naj bi ji nastala, ker naj bi tožeča stranka z deli zamujala, ter pogodbeno kazen v višini 114.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče se do navedb tožene stranke, ki jih je podala v tej vlogi, ni opredelilo. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ).

Prvostopenjsko sodišče naj v ponovljenem postopku upošteva pravnorelevantne trditve obeh pravdnih strank. Ugotavlja naj, katere od njih šteje za bolj verjetne in iz katerih razlogov. Na podlagi takšnih ugotovitev naj napravi zaključke o tem, ali je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana, pri čemer naj upošteva tudi, da je tožena stranka v pobot terjatvi tožeče stranke postavila svojo terjatev. Navedeno prvostopenjskemu sodišču narekuje tudi, da odloči o verjetnosti obstoja v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke do tožeče stranke.

Po enakem postopku naj oceni, ali je tožeča stranka verjetno izkazala nevarnost, da bo zaradi ravnanja tožene stranke, odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da objektivna dejstva sama po sebi (npr. slabo finančno stanje tožene stranke), ne morejo predstavljati subjektivne nevarnosti po 2. odstavku 270. člena ZIZ, ki bi opravičevala izdajo začasne odredbe. Nevarnost v smislu 2. odstavka 270. člena ZIZ je namreč podana le tedaj, ko dolžnik s svojimi aktivnimi ravnanji deluje v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve upnikove denarne terjatve. Tožeča stranka je trditve v tej smeri sicer podala in jim je prvostopenjsko sodišče sledilo, ni pa pojasnilo, zakaj jih šteje kot verjetne. Izpodbijani sklep je torej obremenjen tudi z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.