Jedro

Za odreditev pripora zadošča utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Pravilna pravna presoja obdolženčevega ravnanja bo predmet nadaljnjega postopka, ko se bodo lahko razjasnila vsa relevantna dejstva in okoliščine, povezane z načinom prevoza tujcev v konkretnem primeru, ter bo sodišče lahko obdolženčevo ravnanje pravilno pravno ovrednotilo.

Pravna opredelitev obdolženčevega ravnanja v konkretnem primeru ni bistvena za odločanje o priporu, saj sta obe modaliteti kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 po predpisani kazni izenačeni v posebnem minimumu (tri leta zapora), v razponu pa imata obe predpisano visoko zaporno kazen (do deset let zapora za temeljno obliko in do petnajst let zapora za kvalificirano obliko kaznivega dejanja), kar pomeni, da spadata obe dejanji glede na predpisano kazen med težja kazniva dejanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je zoper obdolženca (tedaj osumljenca) A. A. odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Ocenil je, da je preiskovalna sodnica ustrezno obrazložila obstoj utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja in priporni razlog begosumnosti, vložnica pa s svojimi navedbami ne presega uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

4. Z odgovorom sta bila seznanjena obdolženec in njegova zagovornica, ki je v izjavi vztrajala pri zatrjevanih kršitvah.

B.

5. Zagovornica izpodbija obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja z zatrjevanjem, da v konkretni zadevi nista z zadostno stopnjo specifične verjetnosti izkazana: (i) obdolženčev namen pridobitve premoženjske koristi in (ii) konkretna nevarnost za življenje oziroma zdravje tujca, ki naj bi ga obdolženec prevažal v prtljažniku svojega vozila, kar je zakonski znak kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Zatrjuje kršitev prvega odstavka 201. člena ZKP, ker v tej zvezi ni podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja; bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obrazložitev dokaznega standarda glede omenjenih zakonskih znakov ni dovolj specifična in preverljiva, zaradi česar pravnomočnega sklepa zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti; in kršitev kazenskega zakona, ker prevoz ene osebe v prtljažniku vozila ne predstavlja kvalifikatorne oblike obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot je bilo razsojeno že v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022, od katere izpodbijani sklep arbitrarno odstopa. Vse zatrjevane kršitve so po vložničinem mnenju vplivale na presojo pripornega razloga begosumnosti in sorazmernosti pripora, saj se je sodišče med ostalim oprlo na visoko predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje.

6. Vrhovno sodišče je vse navedene očitke preizkusilo v okviru prvega odstavka 420. člena ZKP, po katerem je mogoče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljati samo kršitve zakona, medtem ko navedb, s katerimi skuša vložnica izpodbiti dejanske ugotovitve pravnomočnega sklepa, ni presojalo, saj je uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tem postopku izključeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Prvi pogoj za odreditev pripora je obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, ki ga je dežurna preiskovalna sodnica v razlogih pravnomočnega sklepa oprla zlasti na zaznave policistov, ki so kritičnega dne opravljali kontrolo prometa in zaustavili ter si ogledali obdolženčevo vozilo, in izpovedbi dveh tujcev, ki sta bila zaslišana v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (6. do 11. točka prvostopenjskega sklepa). Iz obrazložitve pravnomočnega sklepa je med drugim razvidno, da naj bi bila celotna pot tujcev organizirana; da naj bi pri izvedbi prevoza sodelovalo več različnih oseb (tujci naj bi najprej potovali s tovornim vozilom, nato pa z osebnim vozilom, v katerem sta se voznika izmenjala in ga je nazadnje vozil obdolženec); ter da naj bi bil torej obdolženec samo člen v verigi organiziranega prevoza, za katerega bi tujci (oziroma njihove družine) plačali. Dežurna preiskovalna sodnica, ki ji je pritrdil tudi zunajobravnavni senat, je na tej podlagi razumno sklepala, da bi del plačila za organizirano pot, življenjsko logično, prejel tudi obdolženec, kar vse je v pravnomočnem sklepu ustrezno obrazloženo (11. točka prvostopenjskega v zvezi s 7. točko drugostopenjskega sklepa) in tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadošča za utemeljen sum, da je obdolženec prevoz opravil z namenom pridobitve premoženjske koristi in s tem storil kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. 8. Zagovornica sega z navedbami, ki se nanašajo na kvalifikatorni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja („nevarnost za življenje ali zdravje“ po šestem odstavku 308. člena KZ-1), na področje pravne opredelitve obdolžencu očitanega kaznivega ravnanja. Pri tem zatrjuje zlasti kršitev kazenskega zakona, ki je natančneje ne opredeli, vendar s svojimi navedbami v fazi odločanja o priporu ne more uspeti. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana, saj predstavlja dejanje, kot je opisano v izreku pravnomočnega sklepa, kaznivo dejanje. Kolikor pa vložnica s svojimi izvajanji prehaja na polje pravilne pravne presoje obdolženčevega ravnanja in s tem nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, bo mogoče o tem odločati šele po izvedenem dokaznem postopku, ko se bodo lahko razjasnila vsa relevantna dejstva in okoliščine, povezane z načinom prevoza tujcev v konkretnem primeru, ter bo sodišče lahko obdolženčevo ravnanje pravilno pravno ovrednotilo. Zagovornica meri na kršitev 22. člena Ustave RS, ker naj bi izpodbijani sklep arbitrarno odstopal od sodbe I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022, vendar neutemeljeno, saj ne gre za primerljivi zadevi. Vrhovno sodišče je citirano sodbo sprejelo po pravnomočno končanem kazenskem postopku, poleg tega pa je v njej podalo razlago zakonskega znaka „povzročitve nevarnosti“ za življenje ali zdravje oseb, medtem ko se je zakonsko besedilo v času obdolžencu očitanega kaznivega dejanja spremenilo tako, da se za obstoj kvalificirane oblike kaznivega dejanja zahteva „izpostavitev nevarnosti“ za življenje ali zdravje oseb, s čimer se zagovornica v svojih izvajanjih ne sooči. 9. Zahteva za varstvo zakonitosti povezuje pravno opredelitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja s presojo vseh temeljnih pogojev za odreditev pripora iz prvega odstavka 201. člena ZKP, vendar brezuspešno. Za odreditev pripora mora biti podan, prvič, utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, kar je v konkretnem primeru izpolnjeno (že) z ugotovitvijo obstoja utemeljenega suma storitve temeljne oblike obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. In drugič, pravna opredelitev obdolženčevega ravnanja v konkretnem primeru za odločanje o priporu ni bistvena, saj sta obe modaliteti kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 po predpisani kazni izenačeni v posebnem minimumu (tri leta zapora), v razponu pa imata obe predpisano visoko zaporno kazen (do deset let zapora za temeljno obliko in do petnajst let zapora za kvalificirano obliko kaznivega dejanja), kar pomeni, da spadata obe dejanji glede na predpisano kazen med težja kazniva dejanja. Takšno izhodišče sprejema pri presoji pripornega razloga begosumnosti in sorazmernosti pripora tudi izpodbijani sklep, zato vložnica neutemeljeno trdi, da se pravnomočni sklep opira na zmotno predpostavko glede predpisane kazni in ga zato ni mogoče preizkusiti.

10. Vložnica uveljavlja na več mestih bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ni podana. Iz razlogov pravnomočnega sklepa je razvidno, da so v njem obrazloženi vsi temeljni pogoji za pripor (tj. obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, priporni razlog in neogibnost pripora), kar pomeni, da so v njem vsebovani vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so pomembni za odreditev pripora in ki Vrhovnemu sodišču omogočajo tudi naknadno presojo njegove zakonitosti.

11. Nanašajoč se na priporni razlog begosumnosti, zagovornica izpostavlja predvsem vezi, ki obdolženca povezujejo z nemškim okoljem (stalno dovoljenje za prebivanje v Nemčiji, kjer na znanem naslovu prebiva že več kot dvajset let s svojo družino). Pri tem poudarja, da bi bilo mogoče kazenski postopek izpeljati tudi brez odreditve pripora, še posebej zato, ker je Nemčija članica EU in ker ni z ničemer izkazano, da bi se obdolženec izmikal kazenskemu postopku.

12. Vrhovno sodišče sprejema v tem delu presojo pravnomočnega sklepa o obstoju pripornega razloga begosumnosti, ki temelji na izostanku vsakršnih socialnih in ekonomskih vezi obdolženca s Slovenijo, čemur se pridružujejo še obdolženčeva povezanost s tujino (gre za državljana Iraka s stalnim prebivališčem v Nemčiji) in pretnja visoke zaporne kazni zaradi obravnavanega kaznivega ravnanja v Sloveniji. Vse te okoliščine utemeljujejo tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumno sklepanje nižjih sodišč o realni in konkretni nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti zapustil Slovenijo in s tem onemogočil ali pa vsaj znatno otežil izvedbo konkretnega kazenskega postopka, česar vložnica s svojimi navedbami ne omaje. Znano obdolženčevo prebivališče v Nemčiji ne zagotavlja njegove dosegljivosti v kazenskem postopku pred slovenskimi sodišči, prav tako pa niti mehanizmi sodelovanja med državami članicami EU ne morejo preprečiti, da obdolženec na prostosti ne bi zapustil slovenskega ozemlja, kar torej pomeni, da je priporni razlog begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP podan in v pravnomočnem sklepu tudi ustrezno obrazložen.

13. Vložnica nasprotuje še pogoju neogibnosti pripora, ko trdi, da bi bilo mogoče isti cilj doseči z ukrepom javljanja na policijski postaji. Meni, da je presoja sodišč o sorazmernosti pripora vsebinsko prazna in ne upošteva obdolženčeve povezave z Nemčijo ter možnosti sodelovanja držav članic EU na področju pravosodja. Vrhovno sodišče tudi ta izvajanja zavrača. V razlogih pravnomočnega sklepa je prepoznati razumno in dovolj obrazloženo oceno, da je pripor v tej fazi postopka edini ukrep, ki lahko na dovolj učinkovit način zagotovi obdolženčevo navzočnost v kazenskem postopku in na ta način omogoči nemoteno izvedbo postopka pred slovenskimi sodišči, dežurna preiskovalna sodnica pa je posebej utemeljila tudi, da predlagan milejši ukrep javljanja na policijski postaji ne bi zadostoval za dosego istega učinka. Dovolj obrazložena in razumna je tudi presoja sorazmernosti pripora, ki izhaja iz potrebe po izvedbi konkretnega kazenskega postopka zaradi težjega kaznivega dejanja na eni strani in posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode na drugi strani, zato vložničino zatrjevanje kršitve prvega odstavka 201. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niti v tem delu ni utemeljeno.

C.

14. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.