Jedro

Zoper sklep o prisilni izterjavi lahko dolžnikov dolžnik ugovarja v osmih dneh od prejema sklepa (prvi odstavek 55. člen ZDavP). Pri tem pa so njegovi ugovori omejeni na to, da tožniku sploh ni nič dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Drugih ugovorov ZDavP ne dopušča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10. 7. 2001, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti sklepu o prisilni izterjavi dolga iz terjatev dolžnika z dne 8. 1. 2001. Z njim je Davčni urad Celje uvedel zoper dolžnika (A.A. s.p.) prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti v tam navedenem znesku iz terjatev dolžnika, ki jih ima do svojega dolžnika, družbe B. d.o.o. (tožnika) na podlagi 40. in 42. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP.

2. Sodišče prve stopnje v sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke in prvostopnega organa ter se pri tem sklicuje na prvi odstavek 48. člena ZDavP in 7. člen najemne pogodbe med dolžnikom (A.A. s.p.) in tožnikom (B. d.o.o.).

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni uporabilo določbe drugega odstavka 55. člena ZDavP, zato je tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Zatrjuje, da je bila najemna pogodba sklenjena zgolj formalno in da je bil naknadno podpisan aneks k tej pogodbi, s katerim se je črtal člen, ki je vseboval določilo o višini najemnine, zato terjatev A.A. do družbe B. d.o.o. ne obstaja. Meni tudi, da je bila podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbo po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je opravljen tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po prvem odstavku 48. člena ZDavP je za prisilno izterjavo davkov dovoljeno seči med drugim tudi na terjatve, ki jih ima dolžnik do tretjih oseb. Po 53. členu ZDavP se s sklepom o prisilni izterjavi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika (dolžnikov dolžnik - v tem primeru tožeča stranka), do višine njegovega davčnega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na davčni račun. Zoper sklep o prisilni izterjavi lahko dolžnikov dolžnik ugovarja v osmih dneh od prejema sklepa (prvi odstavek 55. člen ZDavP). Pri tem pa so njegovi ugovori omejeni na to, da tožniku sploh ni nič dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Drugih ugovorov ZDavP ne dopušča. 9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopno sodišče in na katero je Vrhovno sodišče vezano, sta bila dolžnik in tožeča stranka ob izdaji prvostopnega sklepa v poslovnem odnosu; tedaj je tožeča stranka dolžniku dolgovala plačilo najemnine po pogodbi o najemu poslovnih prostorov z dne 3. 10. 1996; ta terjatev je v času izdaje prvostopne odločbe obstajala. Glede na takšno dejansko stanje tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazan obstoj enega izmed ugovornih razlogov, določenih v drugem odstavku 55. člena ZDavP, zato je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da so bili izpolnjeni pogoji za prisilno izterjavo dolžnikovega davčnega dolga iz terjatve dolžnika do tožeče stranke, in sicer z rubežem te terjatve, predpisani s 53. in 55. členom ZDavP. Zato ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

10. Tožnik ugovarja tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju, vendar v reviziji dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, saj revizije po izrecni določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Glede ugovora, da Upravno sodišče ni opravilo glavne obravnave, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da s tem ni bila napravljena bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na to, da je bila tožeča stranka v upravnem sporu prekludirana pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov, izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer vplivati na odločitev v obravnavani zadevi.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.