Jedro

Pri presoji pravnega standarda razžalitve dobrega imena in časti je treba uporabiti merila iz OZ, ki ureja odškodninsko pravo, in si, kolikor so pomanjkljiva, ob tem pomagati tudi z merili s kazenskopravnega področja, in ker razžalitve OZ ne opredeli, si je sodišče prve stopnje pravilno pomagalo z določbami v času dejanja veljavnega Kazenskega zakonika, ki je v 171. členu opredelil razžalitev časti in tudi izgubo elementa protipravnosti, če storilec (toženec) dokaže resničnost svojih trditev.

Izrek

Pritožbi drugega toženca se ugodi ter sodba glede tega toženca (vključno z odločbo o stroških glede drugega toženca) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba prvega toženca se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških drugega toženca se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in naložilo tožencema, da mu solidarno plačata 6.000 EUR odškodnine z obrestmi, ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo in solidarno povrneta 1.098,40 EUR pravdnih stroškov z obrestmi, kot to določno izhaja iz izreka sodbe.

2. Toženca sta se zoper sodbo pritožila. Uveljavljata vse pritožbene razloge ter priglašata stroške.

3. Prvi toženec v pritožbi uvodoma očita sodišču, da ni vpogledalo izjave priče Z.J., kot je predlagal na naroku 19.9.2011 in v spis predložil zapisnik iz glavne obravnave kazenske zadeve Okrajnega sodišča v Kopru I K 1 z dne 5.9.2011. Predlagal je tudi, da samo sodišče po uradni dolžnosti pridobi prepis posnete izjave priče. Sodišče je procesno napačno odločilo, ko je štelo, da je ta dokazni predlog prepozen, vsebina izjave priče bi lahko vplivala na pravilnost sodbe. Podana je bistvena postopkovna kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče je zaslišalo pričo B.M., ki je v spornem obdobju opravljala delo revizorke v L. in zaključilo, da naj bi priča izpovedala, da tožnik ni imel pooblastil v zvezi s pogodbenimi podjetji. Njeno izpoved v kazenskem postopku pa naj ne bi potrdila, da bi bil tožnik V., pač pa je to le predvidevala. Zato je zaključilo, da tožnik ni sodeloval s pogodbeniki. Pritožba takega razlogovanja ne sprejema. Priča je 6.6.2011 izpovedala namreč ravno nasprotno, pojasnila je, da sta tožnik in g. V. delala v službi, ki je bila zadolžena za odnose z zunanjimi izvajalci luških storitev. Povedala je tudi, da se je o tovrstnih podkupovanjih v L. zelo veliko govorilo. Povedala je tudi, da so bili na splošno v tovrstne afere vedno vpleteni zaposleni v tej službi (torej službi zadolženi za odnose z zunanjimi izvajalci), najbolj sta bila pri tem izpostavljena tako tožnik kot g. V. Opisala je, kako naj bi zaposleni v tej družbi vplivali na obseg dela podizvajalcev, in pojasnila, da sta bila tako tožnik kot V. tista, ki sta pripravila pogodbe z zunanjimi izvajalci in je bil V. vodja službe, tožnik pa njegov neposredni in dejanski pomočnik, ne glede na naziv delovnega mesta. Dokazano je torej, da je tožnik imel velik vpliv na obseg dela in število delavcev pri podizvajalcih in je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Toženca nista ravnala napačno, ravno nasprotno, ko sta zaznala anomalijo, povezano s pogojevanjem nadaljevanja dela v L., sta obvestila svojega poslovnega partnerja. Kako je zatem ravnala L., pa ne moreta odgovarjati. Imela sta utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev. V postopku je bilo predlagano, da se zaradi potrditev navedb tožencev vpogleda v kazenski spis K 1 Okrajnega sodišča v Kopru, v katerem sta bila toženca oproščena obtožbe, ki ju je bremenila, da naj bi kot priči v pravdni zadevi pri Delovnem sodišču v Kopru po krivem izpovedala s tem, da sta izpovedala, da je M.D. v prisotnosti B.V. v juniju oziroma avgustu 2005, v gostilni E. od njiju kot lastnikov in vodstva N. d.o.o. zahteval provizijo oziroma podkupnino, da bi lahko ta družba v L. še nadalje opravljala storitve, izpovedbi pa naj bi bili krivi, saj se M.D. in B.V. z njima nikoli nista sestala in M.D. ne bi zahteval nikoli odkupnine. Priče, zaslišane v kazenskem postopku, so potrdile izpovedbe tožencev. Sodišče tudi ne bi smelo prisoditi odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, saj toženca nista razžalila dobrega imena in časti tožnika. Zato prvi toženec predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Drugi toženec v pritožbi predlaga enako, kot prvi toženec. Uvodoma graja postopanje sodišča prve stopnje, ki je ocenilo dokazni predlog z zaslišanjem priče Z.J. in R.P. kot prepozen. Razlaga, zakaj ni prepozen in pojasni, da je Z.J. povedala, da je videla toženca, tožnika in V. v gostilni E., drugi toženec je predlagal kot dokaz vpogled v kazenski spis Okrajnega sodišča v Kopru K 1, predvsem zapisnike s štirih narokov (v vlogi 18.1.2012), pa se sodišče do tega dokaznega predloga ni opredelilo, oziroma ga ni obrazloženo zavrnilo. Opozarja, da sta bila v kazenskem postopku toženca obtožbe oproščena. Sodišče ne pojasni, zakaj je to dejstvo nepomembno, razlogov ni. Poudarja, da sta toženca v tem postopku uspela dokazati svojo nedolžnost. Sicer pa drugi toženec ni podal nobene prijave in ni širil nobenih govoric. Protipravnega ravnanja ni in ga tožnik ne konkretizira. Sporna izjava je bila podana s strani družbe N. d.o.o., torej pravne osebe, sestavil in v imenu družbe podpisal pa jo je prvi toženec in razlogov, zakaj je drugi toženec odgovoren, v sodbi ni. Sodišče sicer zapiše, da sta toženca avtorja pisne izjave, a je vsem jasno, da to ni res, saj je predhodno samo ugotovilo, da jo je sestavil in podpisal prvi toženec. S tem je prišlo tudi samo s seboj v nasprotje. Ne gre, da bi toženca morala dokazati, da je tisto, kar je bilo zapisano in v kar sta verjela, tudi resnično, v konkretni zadevi gre za to, da sta toženca to osebno doživela in temu, kar sta na lastne oči videla, tudi verjela. Namen družbe kot pogodbenega partnerja L. pa je bil le seznaniti vodilne z ravnanjem in zahtevami njihovih zaposlenih v upanju, da se to ne bo več dogajalo. Tožnik in V. sta bila dolgoletna sodelavca, in tudi pri postavljanju nezakonitih zahtev pogodbenikom sta delovala skupaj, tožnik je bil bolj iznajdljiv, saj je določene zahteve izrazil, V. pa bi jih formalno lahko tudi izpolnil. Bil je zadolžen tudi za podpis pogodb s pogodbeniki, kar je potrdila priča M., logično pa je seveda, da je tožnik vse to zanikal. Priča M. je tudi potrdila, da je bila služba, katere vodja je bil V. in tožnik njegov podrejeni, koordinator vseh profitnih centrov in je bilo v pristojnosti V., da obseg dela posameznega pogodbenika ustrezno poveča ali zmanjša. Tako priča M. kot K. pa sta potrdila, da se je to, kar je prvi toženec zapisal, ves čas govorilo po hodnikih L. Sicer pa ves čas tekom postopka ni prišel na dan niti en indic, ki bi kazal na to, da sta imela toženca kakršenkoli razlog, da bi se V. in tožnika po krivem obtožilo za tako hude stvari. Sodišče opre odločitev tudi na to, da naj bi obstajale velike razlike med posameznimi izpovedbami tožencev oziroma med slednjim in podano pisno izjavo. Po oceni tožencev ni bistvenih sprememb ali odstopanj, ki bi nakazovala na to, da sta si vse preprosto izmislila. Neke dogodke sta doživela skupaj (kosilo v gostilni E.), druge samo prvi toženec (risanje piramide) in je o tem le govoril drugemu tožencu. Izpoved slednjega pa je bila v grobem vedno enaka in skladna. Povedal je, da je tožnika telefonsko kontaktiral po tem, ko je tožnik prvemu tožencu risal piramido in šele nato je sledilo kosilo v gostilni E., drži pa tudi izpovedba prvega toženca, da je bilo srečanje vseh le enkrat, ko so bili skupaj v gostilni E. Ne gre, da bi toženca pozabila potek dogodkov, ampak je predvsem prvi toženec le nekoliko pomešal mesece, v katerih se je opisano pripetilo. Meni tudi, da je priznana odškodnina pretirana glede na to, da tožnik ni bil javna oseba in v podjetju ni bil vodilni kader, nenavadno bi bilo, da bi celo podjetje in okolica govorilo le o tožniku in o tem kaj se mu je zgodilo. Sicer pa, če se je ob razkritju počutil ponižanega in osramočenega, tega nista zakrivila toženca in je tožnik deloval z zavestnim rizikom, da se mu lahko kaj takega zgodi oziroma je to lahko pričakoval. Če je tožnik depresivno strukturirana osebnost, torej resda ne pomeni, da je živel v depresiji pred škodnim dogodkom, a je to vsekakor lahko vplivalo na obseg, trajanje in intenzivnost škodnih posledic. Te okoliščine bi sodišče pri presoji višine škode moralo tudi upoštevati.

5. Pritožba prvega toženca ni utemeljena, pritožba drugega toženca pa je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter uradoma upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Pri presoji utemeljenosti pritožbenih razlogov drugega toženca, pritožbeno sodišče pritrjuje graji, da sodba razlogov o tem, zakaj je podana njegova odgovornost, nima. Ko se odloča o temelju pri odškodninski odgovornosti, je treba ugotoviti obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti, torej tudi nedopustno škodljivo dejstvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporno izjavo, na podlagi katere je sledila tudi odpoved, zapisal prvi toženec, ki je tudi njen podpisnik, napisal jo je v imenu družbe N. d.o.o.. Zakaj je ob ugotovljenem štelo, da je odgovoren tudi drugi toženec, sodišče v razlogih sodbe ni pojasnilo, ni jasno, katero njegovo ravnanje predstavlja nedopustno ravnanje oz. škodljivo dejstvo, razlogov ni, in je že zato sodba glede drugega toženca obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter je v tem obsegu pritožbeno sodišče sodbo (vključno z odločbo o stroških glede drugega toženca) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), da te postopkovne kršitve sodišče prve stopnje odpravi in pojasni razloge za odločitev, torej tudi razloge, ki se tičejo vprašanja protipravnega ravnanja in odgovornosti drugega toženca. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na druge pritožbene navedbe, ko pritožba graja dokazno oceno in očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava ter relativne postopkovne kršitve.

8. Ni pa utemeljena pritožba prvega toženca. Tožnik je podal v sklopu trditvene podlage trditve o ravnanju prvega toženca, ki je pri njegovem delodajalcu podal izjavo o tem, da je tožnik kot delavec L. zahteval podkupnino od tožencev za opravljanje dela in prvemu tožencu ob drugem dogodku narisal piramido in mu pri tem razložil, da je sedaj na vrhu, lahko pa se hitro zgodi, da bo na dnu, ker lahko tožnik pripelje konkurenco ali odpre firmo, ta izjava pa je bila podlaga za izredno odpoved zaposlitve (odpoved je bila naknadno v delovnem sporu razveljavljena in se je tožnik vrnil v službo). Gre za nepravilno ravnanje, ki ga ne more dopuščati nobena pravno urejena družba, saj bi bilo take navedbe na tak način dovoljeno raznašati le, če bi šlo za resnične navedbe. Gre namreč za poseg v čast in dobro ime, z raznašanjem dejstev, pomembno je zato, ali so resnične. Toženec je podal trditve o tem, kaj naj bi mu tožnik povedal, torej se vprašanje, ali je v to imel utemeljen razlog verjeti, nanaša lahko le na vprašanje, ali je tožnik v razmerju do njiju tako ravnal. Ravno vprašanje resničnosti razširjenih trditev o ravnanju tožnika je torej odločilno za presojo te zadeve. Pri presoji pravnega standarda razžalitve dobrega imena in časti (179. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) je treba uporabiti merila iz OZ, ki ureja odškodninsko pravo, in si, kolikor so pomanjkljiva, ob tem pomagati tudi z merili s kazenskopravnega področja, in ker razžalitve OZ ne opredeli, si je sodišče prve stopnje pravilno pomagalo z določbami v času dejanja veljavnega Kazenskega zakonika (Ur. L. 63/94 s spremembami), ki je v 171. členu opredelil (enako sedaj 160 člen KZ-1) razžalitev časti in tudi izgubo elementa protipravnosti, če storilec (toženec) dokaže resničnost svojih trditev.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku dokaze ocenilo in zaključilo, da toženec ni dokazal, da bi bila zapisana izjava toženca z dne 2.12.2005, resnična. Tožnik je bil le vodja notranjega transporta, s to službo družba N. d.o.o., ni nikoli poslovno sodelovala (V. je bil vodja službe za notranjo logistiko in povezan z družbo N., njegova služba je dajala predloge o številu potrebnih zunanjih sodelavcev – same odločitve pa so bile v pristojnosti profitnih centrov, cena za delo pa v pristojnosti uprave). Po drugi strani je ugotovljeno tudi, da je tožnik V.-a nadomeščal le v času poletnih dopustov, s tem, da je bil pristojen le za tekoče posle. Pritožba izpostavi izpovedbo priče M., ki naj bi pojasnila, da sta g. V. in D. delala v službi, ki je bila zadolžena za odnose z zunanjimi izvajalci luških storitev, da se je o tovrstnih podkupovanjih v L. veliko govorilo in so bili na splošno v tovrstne afere vedno vpleteni zaposleni v tej službi, najbolj sta bila pri tem izpostavljena tako tožnik kot g. V., opisala, kako naj bi zaposleni v tej družbi vplivali na obseg dela podizvajalcev, in pojasnila, da sta bila tako tožnik kot V. tista, ki sta pripravila pogodbe z zunanjimi izvajalci in je bil V. vodja službe, tožnik pa njegov neposredni in dejanski pomočnik, ne glede na naziv delovnega mesta. Pritožba izpovedbo le mestoma povzema, da bi bil tožnik pomočnik V., je priča sicer navedla, toda s pristavkom, da »ne ve točno delovnega mesta, kadra«, glede govoric o podkupovanjih je tudi izpostavila, da za imena ne ve (ni omenjala, kot netočno navede pritožba, da bi bil najbolj ob tem izpostavljen tožnik, poleg V.), kot tudi, da ji točna organizacija teh služb v zadnjem obdobju ni poznana, ker je bila zadnje leto na porodniškem dopustu. Je pa v tej pravdni zadevi kot priča pojasnila, da je bil tožnik vodja železniškega transporta kot tudi, da je bil za pogodbene delavce koordinator g. V. in torej ne tožnik. Sodišče prve stopnje je ocenilo obe izpovedbi priče, tudi v povezavi z drugimi dokazi, in zaključilo, da je bila služba, kjer je delal g. V. (ne pa tožnik) vezni člen, vendar pa se je o ceni in plačilih odločalo v profitnih centrih. Sicer pa vprašanje vpliva tožnika na odločitev o poslovnem sodelovanju z družbo N. d.o.o. sama zase ne izkazuje, da je zato tožnik v zameno zahteval plačilo oz. podkupnino. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje ob tem še ugotovilo, da je bila izpovedba tožnika vseskozi skladna, tako v tem kot v drugem postopku pred delovnim sodiščem, dočim so bila med izpovedbami tako prvega kot drugega toženca razhajanja, kar je v razlogih sodbe tudi podrobno obrazložilo in prvemu tožencu zato utemeljeno ni verjelo, ko je trdil, da je tožnik zahteval podkupnino. Okoliščina, da sta bila toženca v kazenskem postopku oproščena obtožbe, da sta izpovedovala po krivem o tem, da je tožnik zahteval v gostišču E. v prisotnosti V. od tožencev podkupnino, tudi ni odločilna, kazenska neodgovornost nima vpliva na odškodninsko odgovornost prvega toženca. Pritožba mora, če želi uspeti z grajo dejanskega stanja, ki je v sodbi ugotovljeno, in podlaga sprejeti odločitvi, očitek napak obrazložiti, saj na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ne pazi. Zato je navržen pritožbeni očitek, da so priče zaslišane v kazenskem postopku, potrdile izpovedbe tožencev, tako posplošen, da ne gre za konkreten pritožbeni razlog, ki bi omogočal odgovor pritožbenega sodišča. Pritožnik meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati pričo J., ter mu očita postopkovno kršitev, ker tega ni storilo, pri tem pa ne pojasni, o katerem pravno pomembnem dejstvu bi izpovedala ta priča, ni pritožbene ocene predlaganega dokaza v povezavi z utemeljitvijo izpodbijanja dokazne ocene, zato zatrjevana kršitev (po mnenju pritožbe neizvedba pravočasno predlaganega dokaza) že iz tega razloga ne more predstavljati bistvene postopkovne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

10. Pritožba s svojimi argumenti ni uspela ovreči dokazne ocene, prvi toženec trditev o podkupovanju s strani tožnika ni dokazal. Na ugotovljeno dejansko stanje je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Prvi toženec je razžalil dobro ime in čast tožnika, ki mu pripada po 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) odškodnina, ki je pritožba po višini ne napada. Ker torej pritožbeni razlogi prvega toženca niso podani in pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je pritožbo prvega toženca zavrnilo in sodbo v tem obsegu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških drugega toženca je pritožbeno sodišče v posledici razveljavitve sodbe glede njega pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP). Ker je glede drugega toženca sodba glede glavne stvari razveljavljena, je o tem obsegu razveljavljena tudi stroškovna odločba ter odločitev o stroških drugega toženca pridržana za končno odločbo (165. ZPP).