Jedro

Dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

S tem, ko je iz razloga, za katerega ne odgovarja nobena od strank, postala nemogoča izpolnitev tožene stranke za montažo kovinskega podesta, je na podlagi določbe prvega odstavka 116. člena OZ prenehala tudi obveznost tožeče stranke za to, da ji omogoči dostop na objekt (česar še ni izpolnila) in tudi obveznost plačila te storitve. Hkrati pa je tožeča stranka pridobila pravico terjati nazaj že plačani avans za montažo kovinskega podesta po pravilu iz 190. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 7. 9. 2018 sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 93947/2017 z dne 16. 10. 2017 razveljavilo v tretjem odstavku izreka in odločilo, da se postopek v tem delu vodi kot po tožbi (1. točka izreka izpodbijane odločbe), prej navedeni sklep v prvem odstavku izreka ohranilo v veljavi za znesek 1.149,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 3. 2018 do plačila (2. točka izreka izpodbijane odločbe) in ga v prvem odstavku izreka razveljavilo za zakonske zamudne obresti od zneska 549,00 EUR od dne 31. 5. 2017 do dne 16. 3. 2018 in zneska 600,00 EUR od dne 27. 10. 2016 do dne 16. 3. 2018 (3. točka izreka izpodbijane odločbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v višini 288,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (4. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. Zoper ugodilni del (2. in 4. točka) izreka navedene odločbe je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov oz. podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in sojenje, pri čemer naj bodo pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V sporu majhne vrednosti je pritožbeno tudi mogoče uveljavljati, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi obratne situacije.

7. Sodišče prve stopnje svojo odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku sprejelo na podlagi ugotovitev, da je v konkretnem primeru zaradi odstopa investitorja objekta v S. od projekta prišlo do nezmožnosti izpolnitve dogovora strank o izdelavi kovinskega podesta, ki naj bi ga za tožečo stranko izdelala tožena stranka, in plačilu tega podesta delno (do višine 600,00 EUR) preko avansa, delno (do višine 549,00 EUR) preko kompenzacije s tožničino terjatvijo zaradi opravljenih prevoznih storitev in gradbenih del po računu št. 069-2017 in delno (do višine 51,00 EUR) s plačilom tožeče stranke po dokončanju toženkinega dela in da za to omejeno nezmožnost izpolnitve ne odgovarja nobena od strank in na podlagi določb prvega odstavka 116. člena, prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Na podlagi ugotovitve, da je bila tožena stranka z odpovedjo projekta v S. seznanjena šele s prejemom druge pripravljalne vloge tožeče stranke dne 16. 3. 2018 (dokazni postopek prejšnje seznanitve namreč ni potrdil), s čimer je izvedela za dejstvo, da odgovor strank ne bo realiziran, zaradi česar terjatev tožeče stranke ne bo prenehala s pobotom, sama pa nima več podlage za zadrževanje avansa, na podlagi in 193. člena OZ tožeči stranki zakonske zamudne obresti prisodilo od tega dne dalje.

8. Navedeno dejansko stanje, razen seznanitve z odpovedjo projekta z vlogo tožeče stranke, ki izhaja iz samega spisa (red. št. 17), je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi med strankama nespornih dejstev in neprerekanih trditev (gl. 8., 9. ter 11. do 13. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Nespornih dejstev in neprerekanih trditev ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP), na kar se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (gl. 9. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Sodišče s tem, ko za ugotovitev teh dejstev ni izvedlo zaslišanja A. F. torej ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Edine listine, na katere se je sodišče pri ugotovitvi zgoraj navedenega dejanskega stanja sklicevalo so račun št. 069-2017, ponudba tožene stranke za izdelavo kovinskega podesta in potrdilo o plačilu v prilogah A1 do A3. Pritožbeno sodišče nasprotij med vsebino teh listin, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, in samimi temi listinami ni našlo, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov pa v spisu ni. Tožena stranka tega svojega pritožbenega razloga tudi ni nadalje konkretizirala. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. S pritožbenim razlogom, da ne drži, da tožena stranka ni zanikala, da v zvezi z naročilom kovinskega podesta niso nastali nobeni stroški, tožena stranka uveljavlja kršitev 214. člena ZPP, ki je relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ki je v tem postopku ni mogoče pritožbeno uveljavljati. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo (list. št. 44 in 45 spisa) navedla zgolj, da tožeči stranki ni dolžna vrniti zneska 1.149,00 EUR, kolikor ji je tožena stranka že plačala za izvedbo del, saj je tožeča stranka toženi stranki dolžna plačati stroške, ki jih je tožena stranka imela do neupravičenega odstopa od sklenjenega dogovora in vso škodo nastalo toženi stranki z neupravičenim odstopom od sklenjenega dogovora. Pri tem pa tožena stranka ni navedla niti zneska stroškov, niti zneska škode. Za ugotavljanje pobota stroškov tožene stranke z vtoževano terjatvijo v postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka tako ni podala dovolj konkretiziranih trditev. Ker vsebina dokaza (tožena stranka je v zvezi s tem predlagala zaslišanje A. F.) ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage,1 sodišče prve stopnje tega dokaza tudi v zvezi s tem utemeljeno ni izvedlo.2

11. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Iz v 6. točki te obrazložitve povzetega dejanskega stanja izhaja, da je iz razloga, za katerega ne odgovarja nobena od strank, postala nemogoča izpolnitev tožene stranke za montažo kovinskega podesta. S tem je na podlagi določbe prvega odstavka 116. člena, po kateri, če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke, če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, prenehala tudi obveznost tožeče stranke za to, da ji omogoči dostop na objekt (česar še ni izpolnila) in tudi obveznost plačila te storitve, hkrati pa je tožeča stranka pridobila pravico terjati nazaj že plačani avans za montažo kovinskega podesta po pravilu iz 190. člena OZ. Ker naj bi se terjatev tožeče stranke po računu št. 069-2017 pobotala z obveznostjo tožeče stranke, ki je prenehala, je hkrati postala nemogoča tudi izpolnitev dogovora o pobotu medsebojnih terjatev. Stranki sta bili tako na podlagi prvega odstavka 116. člena OZ prosti svojih obveznosti, da svoji medsebojni terjatvi pobotata. Ker obveznost tožene stranke, da plača terjatev tožeče stranke po računu št. 069-2017 tako ni prenehala s pobotom, ta obveznost še vedno obstoji. Odločitev sodišča, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 1.149,00 EUR je tako materialnopravno pravilna. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bila tožena stranka z odpovedjo projekta v S. seznanjena šele s prejemom druge pripravljalne vloge tožeče stranke dne 16. 3. 2018, s čimer je izvedela za dejstvo, da odgovor strank ne bo realiziran, zaradi česar terjatev tožeče stranke ne bo prenehala s pobotom in da nima več podlage za zadrževanje avansa. Tožena stranka je takrat postala nepoštena pridobiteljica avansa, zato mora po določbah 193. člena OZ od takrat dalje plačati zakonske zamudne obresti o zneska avansa. Vložitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine pomeni zahtevo upnika po plačilu računa po drugem odstavku 299. člena OZ in s tem zapadlost obveznosti po računu. Glede na navedeno obstaja tudi obveznost tožene stranke, da plača zakonske zamudne obresti od zneska po računu št. 069-2017 (prvi odstavek 378. člena OZ) od prej navedenega datuma (kar je po vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine).

12. Izpodbijano odločbo je bilo torej mogoče preizkusiti, v njej so bili navedeni zadostni (in pravilni) razlogi o odločilnih dejstvih, ti pa tudi niso bili nejasni in med seboj v nasprotju. Tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

13. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, ki jih pritožnica ni posebej uveljavljala, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP). Pri tem se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 12/2004 z dne 26. 11. 2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 66/2010 z dne 1. 2. 2010 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 800/2016 z dne 27. 9. 2017. 2 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 681/2017 z dne 29. 8. 2017.