Jedro

Stroške detektiva je mogoče opredeliti kot potrebne le v primerih, ko upnik do podatkov, ki jih je pridobil s pomočjo detektivske agencije, ne bi mogel priti na drug način.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep spremeni tako, da se upnikov zahtevek za povrnitev stroškov v višini 284,40 EUR (vloga, prejeta 25. 08. 2010) zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo, da mora upniku v osmih dneh povrniti 284,40 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov.

2. Proti sklepu se je pravočasno pritožila dolžnica, ki v laični pritožbi navaja, da je delo detektivske agencije po priloženem računu popolnoma nerealno ocenjeno. Nekdo od zaposlenih te agencije jo je namreč poleti 2010 poklical na njen mobilni telefon in povprašal po stalnem prebivališču. Povedala je novi naslov, z vpogledom v evidenco podatkov pa se je ta oseba prepričala, da je stalno prebivališče tudi uradno spremenila. Uradno spremembo prebivališča bi lahko preveril tudi upnik sam, brez posredovanja detektivske agencije, zaradi česar pomoč detektiva ni bila potrebna. Sodišče prosi, da sklep z dne 21. 01. 2011 v celoti „zavrže“.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu s petim odstavkom 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je dolžnik dolžan povrniti upniku le tiste izvršilne stroške, ki so bili za izvršbo potrebni. V izpodbijanem sklepu je sodišče sicer ugotovilo, da naj bi bili stroški, ki jih je priznalo upniku, za izvršbo potrebni, ker je upnik s pomočjo detektiva prišel do podatka o novem naslovu dolžničinega prebivališča, s čimer je v celoti sledilo upnikovemu predlogu za priznanje izvršilnih stroškov. Takšen zaključek pa je zmoten.

5. Kot se je že opredelila sodna praksa (1), je stroške detektiva mogoče opredeliti kot potrebne le v primerih, ko upnik do podatkov, katere je pridobil s pomočjo detektivske agencije, ne bi mogel priti na drug način. Breme trditev in dokazovanja potrebnosti stroškov je na strani upnika. V konkretnem primeru je upnik sodišču 19. 08. 2010 sporočil novi naslov dolžnice, to je M. B., Č. 15, F., 25. 08. 2010 pa je vložil predlog za priznanje izvršilnih stroškov, v katerem je navedel le, da je detektivska agencija R., dne 22. 06. do 02. 08. 2010 opravljala detektivsko preverko dolžnika in upniku podala poročilo, stroškovnik ter račun, katerega je upnik poravnal in zato priglaša stroške v višini 284,40 EUR. Upnik je predlogu priložil potrdilo o plačilu z dne 12. 08. 2010 ter račun z dne 02. 08. 2010, niti iz predloga niti iz računa pa ni razvidno nobeno dejstvo, ki bi utemeljevalo potrebnost detektivove pomoči za pridobitev dolžničinega naslova in s tem potrebnost nastalih stroškov. Višje sodišče ob tem dodaja, da je na podlagi podatkov v spisu mogoče ugotoviti, da je dolžnica zaposlena v družbi S. (vloga družbe v spisu na list. št. 13, iz katere izhaja, da jo je za družbo podpisala dolžnica), pri čemer je bila izvršba dovoljena tudi na plačo, ki jo dolžnica pri tej družbi prejema. Upnik bi torej tudi glede na podatke v spisu moral svoj predlog utemeljiti s konkretnimi dejstvi, tako da bi bil mogoč zaključek, da drugače kot s pomočjo detektiva ni mogel priti do naslova dolžnice.

6. Ker upnik potrebnosti stroškov ni izkazal, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu nepravilno ocenilo, da so bili stroški za izvršbo potrebni, zato je višje sodišče pritožbi ugodilo in sklep spremenilo tako, da je upnikov zahtevek zavrnilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) glej sklepa VSL I Ip 1589/2008 in VSC I Ip 747/2007.