Jedro

Sankcije, ki jih za primer podane kršitve osebnostnih pravic predvideva 178. člen OZ, se ne izključujejo. Zakonodajalčevo pooblastilo sodišču, da izbere primerno sankcijo (ali jih po potrebi kumulira), kadar pride do nedopustnega posega v osebnostno pravico, ni omejeno. OZ le primeroma našteva nekatere od sankcij, ki jih sodišče lahko izreče (objava sodbe ali popravka, preklic izjave), sicer pa v nadaljevanju zakonskega besedila z zapisom „ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino“ sodišču podeljuje široko diskrecijsko polje, da odpravi (kolikor je to seveda mogoče) stanje, nastalo s kršitvijo osebnostne pravice. Sodišče je pri izbiri omejeno le z zahtevkom, ki ga postavi tožnik.

V obravnavanem primeru gre za žaljive vrednostne sodbe o tožniku, zato dejstvo, da je tožnik javna osebnost, na višino prisojene odškodnine ne more vplivati.

Izrek

I. Ugotovi se, da je pritožba z dne 29. 5. 2012 umaknjena.

II. Pritožbi z dne 2. 7. 2012 se delno ugodi in se izpodbijana sodba v V. točki izreka (odločitev o stroških) spremeni tako, da je toženec dolžan tožniku povrniti 1.319,60 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

III. V preostalem se pritožba z dne 2. 7. 2012 zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 5. 2012 zavrglo toženčev predlog za obnovo postopka. Toženec je pravočasno, 29. 5. 2012 zoper sklep vložil pritožbo, a jo je nato 1. 6. 2012 umaknil (red. št. 37 a). Kasneje (8. 6. 2012) je toženec umik pritožbe sicer preklical (red. št. 39), a je sodišče prve stopnje njegov preklic 26. 6. 2012 s sklepom zavrglo (red. št. 41). Sklep o zavrženju preklica umika je pravnomočen, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je stranka umaknila pritožbo zoper sklep z dne 10. 5. 2012, preden je o njej odločilo sodišče druge stopnje, zato je skladu z določbo drugega odstavka 334. člena ZPP o njej odločilo, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

O pritožbi zoper sodbo

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je glede tožnika dolžna pisno, v obliki članka v časopisu D. preklicati šest trditev, ki jih je objavil v D. 11. 2., 24. 2. in 29. 3. 2010, ter se glede istih trditev tožencu tudi javno pisno opraviči (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožencu še naložilo, da sočasno objavi opravilno številko, datum izdaje prvostopenjske sodbe in njen izrek (II. točka izreka) ter da tožniku plača 3.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka) ter tožencu naložilo v plačilo vse tožnikove pravdne stroške (V. točka izreka).

3. Toženec v pravočasni pritožbi navaja, da sodbo izpodbija v I., II., III. in V. točki izreka zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se zaveda, da je o temelju že pravnomočno odločeno, da pa tožnik kljub temu ni upravičen do preklica trditev, javnega opravičila in plačila odškodnine ter stroškov. Odločitev sodišča temelji na 178. členu OZ, ki določa alternativne možnosti, ki se ne dopolnjujejo, saj je med njimi besedila „ali“. Gre za zakonsko dikcijo, s katero je zakonodajalec predvidel alternativne možnost, ki se med seboj izključujejo, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Če bi bilo tako, kot je določbo uporabilo sodišče prve stopnje, bi zakonodajalec normo opredelil drugače, in sicer, da lahko sodišče po prosti presoji izbira med več vrstami oziroma načini, kako je mogoče doseči namen povrnitve nepremoženjske škode. Drugačno razumevanje in uporabe 178. člena OZ presega njegovo vsebino. Nadalje navaja, da se je sodišče oprlo na tožnikovo izpoved, vendar je spregledalo, da tožnik razen svojega zaslišanja drugih dokazov ni predlagal niti ni podal ustreznih trditev, ki jih s svojo izpovedjo ne more nadomestiti. Tožnikova izpoved ni podprta z nobenimi dokazi. Med drugim je zatrjeval, da je bilo po objavi člankov veliko reakcij, a podrobno ne opiše niti ene, ne konkretizira svojih trditev, prav tako pa ne predloži dokazov. Tožnik se sklicuje na različne forume spletne strani, v spis pa ne predloži ničesar, da bi se toženec do tega lahko opredelil. Tožnik operira z nepreverljivimi in nedokazljivimi navedbami (neformalni pogovori v vodstvu stranke, pripombe in reakcije s strani študentov itd.), ki jih ne konkretizira niti ne podpre s kakimi dokazi. Prav tako tožnik ni dokazal, da bi se po objavi člankov spremenil njegov ugled, ki ga je užival kot univerzitetni profesor in v razmerju do spoštovanja s strani študentov. Tožnik tudi ne pove, kdo naj bi ga na srečanju na Inštitutu J. P. imenoval za udbovca, enako pavšalne pa so trditve o delu v Občinskem svetu D.. Tožnik za svojo nezmožnost dela ne predloži nobenega dokaza, enako velja za trditev, da je bilo porušeno njegovo duševno ravnovesje, pri čemer je celo izrecno izpovedal, da ni iskal ustrezne zdravniške ali terapevtske pomoči. Nadalje navaja še, da iz tožnikove izpovedi izhaja nekonsistentnost, celo kontradiktornost, zato ji sodišče ne bi smelo pokloniti vere. Navaja še, da glede na to, da tožnik ne v tožbi ne kasneje ni predložil nobenih dokazil v zvezi s spretnimi stranmi in forumi, na katere se je skliceval, toženec niti ni mogel podati ustreznega stališča do takšnih dokazov, zato ne more biti prikrajšan v svojih pravicah. Izpodbija tudi višino prisojene denarne odškodnine, ki je glede na vse, kar je že opozoril, in ob dejstvu, da je tožnik javna osebnost, ki mora biti pripravljena tudi na objavljanje njegove preteklosti (v prejšnjem sistemu), previsoka, saj tožnik ni dokazal, da bi utrpel kakršnokoli škodo. V zvezi z odločitvijo o stroških opozarja, da bi moralo sodišče upoštevati sorazmernost uspeha. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožb a je delno utemeljen

a .

6. Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da je bilo v obravnavani zadevi po temelju že pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je namreč 31. 1. 2011 izdalo vmesno sodbo (opr. št. P 1658/2010-III-16), ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo s sodbo z dne 1. 12. 2012, opr. št. I Cp 1950/2011-29. Pravnomočno je tako odločeno, da je toženec s tremi zapisi v pismih bralcev v D. razžalil tožnikovo čast in dobro ime (gre za žaljivo obdolžitev - 6. točka obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1. 12. 2012, opr. št. I Cp 1950/2011-29), saj toženec ni uspel dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega, obenem pa so pisanja (točneje: posamezne trditve iz teh člankov, ki jih sodišče prve stopnje povzema v izreku sedaj izpodbijane sodbe) žaljiva.

7. Pritožnik se neutemeljeno zavzema za tako razlago 178. člena OZ, po kateri bi se sankcije, ki jih za primer podane kršitve osebnostnih pravic, predvideva ta določba, izključevale. Besedica „ali“ med posameznimi oblikami sankcij namreč v tem primeru ne pomeni, da so sankcije določene alternativno, kot zmotno meni pritožnik. Zakonodajalčevo pooblastilo sodišču, da izbere primerno sankcijo (ali jih po potrebi kumulira), kadar pride do nedopustnega posega v osebnostno pravico, ni omejeno. OZ le primeroma našteva nekatere od sankcij, ki jih sodišče lahko izreče (objava sodbe ali popravka, preklic izjave), sicer pa v nadaljevanju zakonskega besedila z zapisom „ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino“ sodišču podeljuje široko diskrecijsko polje, da odpravi (kolikor je to seveda mogoče) stanje, nastalo s kršitvijo osebnostne pravice. Sodišče je pri izbiri omejeno le z zahtevkom, ki ga postavi tožnik (prvi odstavek 2. člena ZPP)(1), v okviru zahtevka pa mora opraviti presojo, da izrečena sankcija ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (178. člen v zvezi z drugim odstavkom 179. člena OZ).(2) Prav tako izrečene sankcije iz 178. člena OZ ne onemogočajo sodišča, da ne bi moglo sočasno z izrekom teh sankcij, tistemu, čigar osebnostne pravice so bile kršene, prisoditi tudi pravične denarne odškodnine v skladu s 179. členom OZ.(3)

8. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo (tega pritožnik konkretizirano niti ne izpodbija), da so dejanske okoliščine obravnavanega primera take, da upravičujejo izrek več sankcij, ki jih ponuja OZ, in sicer tako preklic izjav in javno opravičilo kot objavo dela sodbe in prisoditev primerne denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, ki jih je za svojo odločitev prvostopenjsko sodišče navedlo v 9., 10. in 11. točki svoje obrazložitve ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

9. Pritožbeno sodišče sprejema logično in prepričljivo dokazno oceno, ki jo je o obsegu škode, ki je tožniku nastala zaradi toženčevega ravnanja, izoblikovalo sodišče prve stopnje. Neutemeljena so pritožbena izvajanja o domnevno pomanjkljivi trditveni podlagi, saj je tožnik zadostne trditve o obstoju nepremoženjske škode podal že v tožbi (IV. točka na 6. strani tožbe) in jih nato še konkretiziral (IX. točka pripravljalne vloge z dne 17. 9. 2010), zato pritožbeni očitek o zapolnjevanju trditev z izvajanjem dokaza (zaslišanjem tožnika) ni na mestu. Pritožnik zgolj pavšalno izpostavlja nekatere dele tožnikove izpovedi in ji očita nekonsistentnost, kar pa ne drži, zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno poklonilo vero. Dokazila (tj. sredstva za dokazovanje) v pravdnem postopku niso omejena in so med seboj prirejena, kar pomeni, da je zaslišanje stranke enako primeren dokaz kot predložitev npr. listinskih dokazov. Povedano drugače: stranka lahko dejstva, ki jih zatrjuje, dokaže že z enim samim dokazom. Pritožnikova zahteva, da bi moral tožnik za svoje trditve predložiti/predlagati druge/dodatne dokaze, je zato neutemeljena. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da se škoda, nastala s kršitvijo osebnostne pravice zoper čast in dobro ime, odraža predvsem v duševni sferi tistega, v čigar pravico je poseženo, zato je zaslišanje oškodovanca v zvezi s prisojo denarne odškodnine po 179. členu OZ pravzaprav nujno potrebno in ima pri oblikovanju dokazne ocene praviloma ključno težo. 10. Končno pa pritožbeno sodišče soglaša tudi z višino prisojene odškodnine (3.000,00 EUR), saj je ta glede na dejanske okoliščine te pravde skladna s primeri iz sodne prakse, ki so v bistvenem podobni. Drži, da je tožnik javna osebnost, a to na višino odškodnine v tem primeru ne vpliva. Res je Ustavno sodišče zapisalo, da človek, ki se odloči za javno funkcijo/nastopanje, vzbuja večji interes javnosti, zato mora to vzeti v zakup,(4) teža te okoliščine pa je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije ali dejavnosti/javnosti nastopanja gre. Vendar pa tudi v primeru javnih oseb evropski (sodni) standard poleg poseganja v strogo intimno sfero slehernega posameznika prepoveduje senzacionalistično ali neokusno navajanje nekoristnih informacij(5) ali žaljivo izražanje(6). V obravnavanem primeru gre za žaljive vrednostne sodbe o tožniku, zato dejstvo, da je tožnik javna osebnost, na višino prisojene odškodnine ne more vplivati. Res je, kot v pritožbi izpostavlja pritožnik, da je tožnik sam povedal, da ni iskal ustrezne zdravniške ali terapevtske pomoči, kar pa še ne pomeni, da njegovo duševno ravnovesje ni bilo porušeno. Sodišče prve stopnje je oblikovalo prepričljivo dokazno oceno o obsegu tožnikove škode ter posledično, očitno tudi iz razlogov, ki jih izpostavlja pritožba, samo delno ugodilo tožnikovemu odškodninskemu tožbenemu zahtevku (3.000,00 od zahtevanih 15.000,00 EUR).

11. Pravilno pa pritožnik graja odločitev o stroških. Ob delnem uspehu stranke je ta upravičena do povrnitve vseh stroškov zgolj takrat, kadar je njen neuspeh sorazmerno majhen. Četudi bi pritožbeno sodišče sledilo sodišču prve stopnje, ki je ločeno primerjalo uspeh po temelju in po višini, ni mogoče napraviti zaključka, da je tožnikov neuspeh sorazmerno majhen, zato ni pogojev za uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP, pač pa je na mestu uporaba drugega odstavka istega člena in porazdelitev stroškov sorazmerno z uspehom. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je glede na konkretne okoliščine primera treba upoštevati uspeh pravdnih strank ločeno po temelju in ločeno po višini. Ob taki predpostavki je torej tožnik po temelju uspel s 100 %, po višini pa s 45 % (denarni zahtevek tožnika glasil na plačilo 15.000,00 EUR, uspel pa s 3.000,00 EUR, kar je 20 % uspeh, nedenarnega pa je označil z vrednostjo spornega predmeta 7.000,00 EUR in z njim uspel v celoti – 10.000,00 EUR od 22.000,EUR je 45 %), zato mu je toženec glede na skupni uspeh dolžan povrniti 2/3 njegovih stroškov, sam pa krije preostalo 1/3. Ker pritožnik odmere ne graja (ne te, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo tožniku, ne dejstva, da njemu ni priznalo nobenih stroškov), je pritožbeno sodišče 2/3 izračunalo od stroškov, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje (1.979,40 EUR) ter temu ustrezno izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo (2/3 = 1.319,60 EUR).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP in je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Toženec je v pritožbi namreč uspel le glede stranske terjatve (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Primerjaj tudi odločitev Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30. 6. 2010, opr. št. I Cp 2356/2010. (2) Primerjaj odločitev Višjega sodišča v Mariboru z dne 2. 2. 2010, opr. št. I Cp 2077/2009. (3) Glej 13. točko obrazložitve odločitve Višjega sodišča v Mariboru z dne 2. 2. 2010, opr. št. I Cp 2077/2009. Primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 27. 9. 2012, opr. št. II Ips 1116/2008, v katerem Vrhovno sodišče opozarja, da imata zahtevka iz 178. in 179. člena OZ različno pravno podlago.

(4) Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009. (5) Koman Perenič, L., in informacijski pooblaščenec, Varstvo osebnih podatkov in mediji, https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/smernice/OP_in_mediji.pdf .

(6) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009.