Jedro

Delna izpolnitev obveznosti po obsojencu na samo določenost kaznivega dejanja v KZ-1 nima nobenega vpliva. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, po zakonskem opisu nastanek prepovedane posledice ni odvisen od obsega izpolnitve obveznosti, saj obveznost pri delni izpolnitvi še vedno ni bila izpolnjena in je lahko bila premoženjska korist samo v delu pridobljena oz. je lahko škoda zgolj delno nastala.

Po prvem odstavku 420. člena ZKP je predmet postopka po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti vedno sodna odločba, kot konkretni akt državnega organa, in nikoli pravni predpis, po katerem je bila ta odločba izdana.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 800,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo V K 3558/2017 z dne 24. 1. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1, kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, v kateri so bila za navedena kazniva dejanja določene kazni od enega meseca do enega leta zapora, nakar mu je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določena enotna kazen dve leti zapora. Ta ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi petih let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnih pogojem, po katerem mora v roku treh let od pravnomočnosti sodbe plačati oškodovani B. B. znesek 613,42 EUR, oškodovani gospodarski družbi A. d. o. o. znesek 3.572,99 EUR ter oškodovani gospodarski družbi B. znesek 35.619,44 EUR. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) so bili navedenim oškodovancem prisojeni premoženjskopravni zahtevki za zneske, ki jih mora obsojenec po določenem posebnem pogoju plačati, medtem ko so bili oškodovani C. C., samostojni podjetnik D. D. in E. E. s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo. Končno, obsojenec mora nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke in iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 3558/2017 z dne 22. 11. 2022 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno, prvostopenjsko sodbo potrdilo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 771,00 EUR.

3. Obsojenčev zagovornik je nato 23. 3. 2023 zoper obe sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost grajanih sodb.

4. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec. V odgovoru meni, da zahteva ni utemeljena, saj uveljavljane kršitve niso podane, v delu pa je zahteva po predmetu presežena. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da zahtevo zavrne.

5. Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in zagovorniku. Prvi se o odgovoru ni izjavil, medtem ko obsojenčev zagovornik v izjavi pri uveljavljanih izpodbojnih razlogih vztraja ter opozarja, da so lahko predmet zahteve za varstvo zakonitosti tudi kršitve Ustave, ki sicer v morebitnem postopku z ustavno pritožbo ne morejo biti uspešno uveljavljane.

B.-1

6. Vložnik zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi z vsemi kaznivimi dejanji iz I. in II. dela izreka prvostopenjske sodbe. Pri kaznivih dejanjih iz I. dela izreka prvostopenjske sodbe opisana izvršitvena ravnanja preslepitve po obrazložitvi v zahtevi niso ustrezno individualizirana glede na posebnosti posameznega primera. Opis kaznivih dejanj je enoten, zato ni mogoče izvedeti, katerega od načinov preslepitve je obsojenec uporabil pri katerem od oškodovancev. Tako denimo ni znano, komu od štirih zakonitih zastopnikov poslovnih subjektov je obsojenec prikrival, da sta njegovi družbi v velikih finančnih težavah in na kakšen način. Nerešeno vprašanje je tudi, kaj v posameznem primeru sploh pomeni izraz velike finančne težave, pri čemer je zaradi njihovega nastopa pomemben tudi čas sklepanja pravnih poslov z oškodovanci. Razen tega obsojenec v vseh primerih ni ravnal pod okriljem iste gospodarske družbe in ne do vseh oškodovancev enako. Dodatno težavo predstavlja čas, v katerem bi naj obdolženec ravnal z namenom preslepitve oškodovanca. Čas je pomemben, ker mora biti v vzročni zvezi z ravnanjem vsakega oškodovanca, ki pripelje do različnih škodnih posledic, medtem ko so te v konkretnem skupnem opisu zbirno povzete.

7. Drugače je pri kaznivem dejanju iz II. dela izreka prvostopenjske sodbe, ko je postal opis dejanja zaradi izpuščenega dela besedila nejasen, po preostalem opisu pa je obsojenčevo izvršitveno ravnanje znova neustrezno konkretizirano. Prenos poslovanja s samostojnega podjetnika na gospodarsko družbo ne more biti način preslepitve, saj samostojni podjetnik odgovarja z vsem svojim premoženjem za preostanek dolgov podjetja tudi po izbrisu iz poslovnega registra. Enako velja za delno izpolnitev obveznosti kot podlago za pripisovanje preslepitvenega namena obsojencu, medtem ko bi glede prikrivanja slabega finančnega položaja moralo biti znano, ali se je oškodovanec v tej zvezi sploh kaj zanimal. Še zlasti, ker so lahko likvidnostne težave posledica splošne plačilne nediscipline in ne nujno neuspešnega gospodarskega poslovanja ter je obsojenčevo prikrivanje slabega finančnega položaja oškodovancu tudi zato neustrezno konkretizirano.

8. Pri kaznivem dejanju iz III. dela izreka prvostopenjske sodbe pa po vložniku v zakonu ni naveden razločevalni kriterij, ki bi prekršek iz 217. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1) za enotno opredeljena izvršitvena ravnanja ločil od izvršitvenih ravnanj po zakonskem opisu kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1. S tem sta neposredno kršeni načelo zakonitosti ter pravne države iz 28. in 2. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava), saj prekršek in kaznivo dejanje ne moreta biti enako opisana. Gre za vprašanje, na katerega je vložnik po obrazložitvi v zahtevi opozarjal že v postopku s pritožbo, vendar se sodišče druge stopnje do tega ni opredelilo in je zato podana še bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

B.-2

9. Vrhovno sodišče je uvodoma ugotovilo, da vložnik na šesti in osmi strani obrazložitve zahteve v zvezi s kaznivimi dejanji iz I. in II. dela izreka prvostopenjske sodbe, uveljavljeno kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP nedoločno združuje s „kršitvami pravil ZKP.“ Te v zahtevi niso opredeljene, po njeni obrazložitvi pa jih je mogoče povezati z (ne)razumljivostjo izreka sodbe, ki je predmet bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ki jo je zato Vrhovno sodišče hkrati preizkusilo. Ugotovljeno je še bilo, da v zahtevi uveljavljane druge kršitve določb kazenskega postopka niso opredeljene, niti jih je bilo mogoče razbrati v obrazložitvi zahteve, kaj šele ugotoviti, ali so in zakaj vplivale na zakonitost, katerekoli sodnih odločb. Gre za vsebino izpodbojnega razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki ga Vrhovno sodišče po naštetih pomanjkljivosti v zahtevi ni moglo preizkusiti.

10. Po obrazložitvi zahteve je bistvo uveljavljane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zatrjevanju, da opisana obsojenčeva izvršitvena ravnanja iz I. in II. dela izreka prvostopenjske sodbe, v Kazenskem zakoniku niso določena. Zatrjevanje je od Vrhovnega sodišča zahtevalo predhodni pregled opisov, ki je v zvezi s kaznivimi dejanji iz I. dela izreka prvostopenjske sodbe pokazal, da so ta opisana kombinirano z uvodnim povzetkom zakonskega opisa kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 228. člena KZ-1. Povzetku sledi konkretiziran opis vsebine obsojenčevih neizpolnjenih obveznosti in na drugi strani konkretiziran opis vsebine obveznosti oškodovancev, ki so jih ti izpolnili ter nastanek, vsebina in obseg škode, ki je oškodovancem nastala zaradi neizpolnjenih obveznosti. Opisi so sklenjeni s konkretizirano naštetimi izvršitvenimi ravnanji, s katerimi je obsojenec oškodovancem prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene in jim prikrival, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene. Njihovo jedro je v dajanju lažnivih obljub, da bodo po oškodovancih opravljene storitve plačane ter v zamolčanju velikih finančnih in poslovnih težav gospodarskih družb C. d. o. o. ter D. d. o. o., ki so ti dve družbi pestile in za katere je obsojenec vedel ter hkrati, da zaradi navedenih težav niti opravljene storitve ne bodo mogle biti plačane. Takšen opis kaznivih dejanj iz I. dela izreka prvostopenjske sodbe splošno ter posebej glede obsojenčevega izvršitvenega ravnanja v razmerju do kateregakoli od oškodovancev ustreza zakonskemu opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 oz. v zadnjem primeru zakonskemu opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1. 11. V obrazložitvi zahteve grajano poenotenje opisa obsojenčevega izvršitvenega ravnanja na vse oškodovance iz I. dela prvostopenjske sodbe, njegove določenosti v Kazenskem zakoniku v nobenem primeru ne izključuje. Pri določenosti gre po že obrazloženem (le) za to, ali se konkretni opis dejanja v izreku posamezne sodbe prilega zakonsko opisanemu kaznivemu dejanja, medtem ko sta enotnost ali razčlenjenost oz. individualiziranost opisanih izvršitvenih ravnanj po oškodovancih stvar izbranega sloga pri sestavi opisa dejanja. Stvar določenosti v Kazenskem zakoniku tudi ni vprašanje, ali je izrek sodbe zaradi poenotenega opisa izvršitvenih ravnanj, razumljiv, kar je v smislu posredno uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v povzeti obrazložitvi zahteve prav tako zatrjevano. To ni utemeljeno in navedena kršitev, enako kot pred njo uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana. Po opisih dejanj v I. delu izreka prvostopenjske sodbe je namreč jasno, da je obsojenec v vseh primerih ravnal z obema izvršitvenima oblikama iz prvega odstavka 228. člena KZ-1 ter pri obeh na enak način, velike finančne težave navedenih gospodarskih družb C. d. o. o. ter D. d. o. o. pa so v opisih konkretizirane s plačilno nesposobnostjo in prezadolženostjo, kar za njihovo razumljivost povsem zadostuje. Končno, stvar določenosti v Kazenskem zakoniku ni niti vprašanje, ali je obsojenec pri vseh oškodovancih ravnal pod okriljem iste gospodarske družbe, identično ter v času, ki bi bil skladen z nastankom prepovedane posledice pri vsakem od oškodovancev. Gre za zatrjevanja, povezana s pravilno in popolno ugotovitvijo dejanskega stanja, ki ga po izrecni določeni omejitvi v drugem odstavku 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

12. Pregled opisa kaznivega dejanja iz II. dela prvostopenjske sodbe je pokazal, da gre prav tako za kombiniran opis, pri čemer je bilo dejanje storjeno z obema izvršitvenima oblikama, vendar le ob sklepanju posla. Tudi v tem primeru sta vsebina izpolnjene obveznosti po oškodovancu (storitev) in vsebina neizpolnjene obveznosti po obsojencu (plačilo), v opisu dejanja konkretizirani, kot so konkretizirana obsojenčeva zatrjevanja, da bo obveznost izpolnjena in še prikrivanja, da obveznost ne bo mogla biti izpolnjena. Konkretizacija obsojenčevih izvršitvenih ravnanj po vsebini ustreza njunemu zakonskemu opisu v prvem odstavku 228. člena KZ-1, s tem da pri obsojenčevem prikrivanju, da obveznost ne bo mogla biti izpolnjena, težišče njegovega ravnanja ni v spremembi statusne oblike gospodarskega subjekta in posledičnem prenosu poslovanja, kot to izhaja iz obrazložitve zahteve, ampak v obsojenčevi zavesti in zamolčanju oškodovancu, da je F. s.p. v velikih finančnih in poslovnih težavah, plačilno nesposobno in prezadolženo ter da zato ni zmožno v celoti plačati dogovorjene obveznosti. Delna izpolnitev obveznosti po obsojencu na samo določenost kaznivega dejanja v Kazenskem zakoniku nima nobenega vpliva. Kot je to pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, po navedenem zakonskem opisu nastanek prepovedane posledice ni odvisen od obsega izpolnitve obveznosti, saj obveznost pri delni izpolnitvi še vedno ni bila izpolnjena in je lahko bila premoženjska korist samo v delu pridobljena oz. je lahko škoda zgolj delno nastala.

13. Zatrjevanja v obrazložitvi zahteve o nejasnosti/nerazumljivosti tega dela izreka prvostopenjske sodbe, zaradi izpuščenega dela opisa obsojenčevega izvršitvenega ravnanja niso predmet uveljavljane kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki po obrazloženem ni podana, ampak posredno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki prav tako ni podana. Res je sicer, da je bil iz izreka sodbe izpuščen del opisane konkretizacije obsojenčevega prikazovanja, da bodo obveznosti izpolnjene, vendar je bilo to še vedno v zadostni meri konkretizirano s preostalimi dejanskimi okoliščinami, s katerimi sta bila jasno opisana vsebina in še učinek takšnega obsojenčevega prikazovanja pri oškodovancu. Neugotovljeno zanimanje oškodovanca za finančni položaj F. s.p. v pogojih splošne finančne nediscipline v tem delu obrazložitve zahteve ni v zvezi z nobenim od izpodbojnih razlogov od 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč gre za zatrjevanje nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga po že omenjeni omejitvi iz drugega odstavka tega člena, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

14. Pri kaznivem dejanju v III. delu izreka prvostopenjske sodbe je Vrhovno sodišče ugotovilo, da vložnik v zahtevi ne uveljavlja nobene kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki bi bila v zvezi s konkretno opisanima kaznivima dejanjema po prvem in drugem odstavku 196. člena ter prvem odstavku 196. člena KZ-1, v njenem izreku, temveč je vložnikova graja usmerjena v sam zakonski opis kaznivega dejanja, ki bi naj bil po povzeti obrazložitvi zahteve premalo določen. Takšno vložnikovo ravnanje ni nedovoljeno, vendar je neuspešno, ker je po prvem odstavku 420. člena ZKP predmet postopka po vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti vedno sodna odločba, kot konkretni akt državnega organa in nikoli pravni predpis, po katerem je bila ta odločba izdana. Sploh pa je vložnikova primerjava zakonskega opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 z zakonskim opisom prekrškov po 217. členu ZDR tudi v zahtevi pomanjkljiva, na kar mu je bilo, ob podobnih zatrjevanjih v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, v 19. točki sodbe drugostopenjskega sodišča neposredno odgovorjeno. Vložnikova nasprotna zatrjevanja so zato neutemeljena, pri čemer je opozoriti le, da je v primerih ne obrazloženosti sodb sodišč druge stopnje, v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti praviloma podana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP kot sestavni del bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in ne zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je pri ugotovljenem stanju stvari v konkretni zadevi celo izključena.

15. Ko vložnik v nadaljevanju obrazložitve zahteve navaja, da je obsojenec po priznanju oškodovanca E. E., del obveznosti do tega oškodovanca izpolnil, da v preostalem delu obveznosti nezakrivljenega finančne stanja ni mogel izpolniti ter da neizpolnitev obveznosti ni bila v obsojenčevem zavestnem hotenju in mu potem niti naklep ni bil dokazan, ne zatrjuje ničesar kar je predmet uveljavljanih kršitev zakona iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč se še v sklepnem delu zahteve osredotoča na pravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga po nastopu pravnomočnosti prvostopenjske sodbe iz prvega odstavka 129. člena ZKP, z zahtevo za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ni (več) mogoče izpodbijati.

C.

16. Ker zahteve za varstvo zakonitosti v delu ni bilo mogoče preizkusiti, ker v zahtevi uveljavljene kršitve kazenskega zakona in bistvena kršitev določb kazenskega postopka niso podane in ker je bila zahteva v preostalem vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Odločba o obsojenčevi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98. a členu, prvem odstavku 95. člena ZKP ter na šestem odstavku 3. člena in 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Višina sodne takse je bila določena po tar. št. 7113, 71113 in 7152 Taksne tarife, odmerjena pa je bila glede na obsojenčeve premoženjske razmere kot izhajajo iz prvostopenjske sodbe.

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.