Jedro

Vezanost na obsodilno sodbo kazenskega sodišča v predmetni odškodninski zadevi pomeni, da toženec ne more več uveljavljati ugovora, da dejanje ni bilo protipravno, da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni vzročne zveze in da zaradi ravnanja ni nastala prepovedana posledica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pritožbene stroške v znesku 2.058,38 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo obsodilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 152.937,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2013 dalje do plačila (točka I izreka). V odločbi o pravdnih stroških (točka II izreka) je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 5.589,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da je prvostopno sodišče v dokazni sklep sprejelo vpogled v listinske dokaze in zapisnike o zaslišanju v kazenskem postopku v kazenski zadevi III K 54768/2010, ki se je zoper toženca vodila pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu. Pri tem pa tožeča stranka ni substancirala katere listine in dokaze v kazenskem spisu naj sodišče vpogleda. S takim postopanjem sodišča je kršeno razpravno načelo. Nadalje se prvostopno sodišče pri odločitvi sklicuje na določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na podlagi katere je pravdno sodišče vezano na kazensko obsodilno sodbo. Pri tem pa prvostopno sodišče ne navaja zakaj je tožena stranka na podlagi ugotovitev v kazenskem postopku tožeči stranki odgovorna za vtoževano škodo. Tudi ne drži zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni ugovarjala višini vtoževane terjatve. Nasprotno, tožena stranka je že v odgovoru na tožbo trdila, da je sporna terjatev iz razloga, ker je tožeča stranka od toženke prevzela objekte, poravnana. Nepravilno je tudi postopanje sodišča, ko je glavno obravnavo dne 28. 1. 2015 izvedlo v nenavzočnosti tožene stranke. Ta se je namreč sodišču pisno opravičila, in sicer da se glavne obravnave ne more udeležiti zaradi bolezni. Tako tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo argumentirano izpodbija pritožbena izvajanja tožene stranke in se zavzema za potrditev prvostopne sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je odsotnost iz naroka z dne 28. 1. 2015 opravičila s pisnim opravičilom z dne 27. 1. 2015 (list. št. 22) z navedbo, da se naroka ne more udeležiti zaradi bolezni. V opravičilu ni predlagala preložitve naroka in opravičilu za izostanek z naroka ni priložila zdravniškega opravičila v predpisanem obrazcu, kot to določa drugi odstavek 115. člena ZPP. Zraven tega opravičilu tudi ni predložila kake druge zdravstvene dokumentacije. Že iz razloga, ker toženka ni predložila opravičila za izostanek na predpisanem obrazcu, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je narok (glavno obravnavo) opravilo, toženčevo odsotnost pa štelo kot neupravičeno. Nasprotna pritožbena izvajanja takšne presoje prvostopnega sodišča ne morejo spremeniti. Toženi stranki s sojenjem v odsotnosti ni bila kršena pravica do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

6. Prvostopno sodišče je v dokazne namene vpogledalo v sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu III K 54768/2010 z dne 9. 1. 2013 in tudi v listinske dokaze ter zapisnike o zaslišanjih v navedenem kazenskem spisu. S takim postopanjem prvostopno sodišče ni kršilo razpravnega načela, kot zatrjuje pritožba, ker je ključni dokaz za presojo v predmetni pravdni zadevi že navedena kazenska sodba, s katero je bil toženec v kazenskem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) na škodo tožeče stranke, kateri je z navedenim kaznivim dejanjem povzročil veliko premoženjsko škodo v višini 152.937,67 EUR, kar je tudi zajeto v izreku kazenske sodbe.

7. Po določbi 14. člena ZPP v primeru, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost na obsodilno sodbo kazenskega sodišča v predmetni odškodninski zadevi pomeni, da toženec ne more več uveljavljati ugovora, da dejanje ni bilo protipravno, da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni vzročne zveze in da zaradi ravnanja ni nastala prepovedana posledica, ki ustreza veliki premoženjski škodi kot zakonskemu znaku storjenega kaznivega dejanja. V ravnanju toženca so tako podani tudi vsi elementi civilnega delikta. V opisu kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja toženca je v izreku kazenske sodbe določena tudi višina premoženjske škode, ki je tožeči stranki nastala zaradi ravnanja toženca in zato je bilo sodišče prve stopnje tudi pri ugotavljanju višine škode, ki jo je toženec povzročil tožeči stranki, vezano na kazensko sodbo. Nasprotna pritožbena izvajanja, da ne obstoji civilni delikt in da bi moralo prvostopno sodišče podrobneje razlagati elemente civilnega delikta in ugotavljati višino škode, so neutemeljena.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor izpolnitve terjatve, ker tožena stranka z zatrjevanji „da je bila tožeča stranka prevzela od tožene stranke objekt z vso opremo in da je bil objekt z opremo in delnimi plačili vreden več, kot je bil dolg tožene stranke do tožeče stranke, tako da je bila s kupnino poplačana tudi jahta“ (upoštevaje priloge B2 in B3), ni podala upoštevanega ugovora izpolnitve terjatve. Ugovor izpolnitve zneskovno ni določen in tudi ne izkazan.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila in je tožeči stranki dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, katere je tožeča stranka utemeljeno priglasila v znesku 2.058,38 EUR.