Jedro

Toženca sta sklenitev s strani tožeče stranke ponujene najemne pogodbe odklonila. Zato, kot sta materialnopravno pravilno ugotovili tudi sodišči druge in prve stopnje, zasedata tožnikovo stanovanje brez pravnega naslova.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da morata toženca izprazniti stanovanjske prostore, ki jih uporabljata v stanovanju št... v ... nadstropju stanovanjskega bloka v N. G., C. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih morata toženca povrniti tožeči stranki v znesku 35.255,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni drugostopni sodbi je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Nesprejemljiva je presoja pritožbenega sodišča, da naj bi bila pritožbena trditev tožene stranke, da spada sporno stanovanje v skupno premoženje tožnika in toženke, le pavšalna. Premoženje, ki ga zakonca pridobita tekom trajanje zakonske zveze že po določbi 2. odstavka 51. člena ZZZDR spada v skupno premoženje. V obravnavanem primeru je tožnik med trajanjem zakonske zveze na račun toženke pridno varčeval, zaradi česar je po razvezi zakonske zveze lahko odkupil sporno stanovanje. Za stanovanje je res plačal le polog, vendar pa je to storil zato, da bi izigral toženko. Sicer pa je tožnik s sredstvi, ki jih je privarčeval na račun toženke tekom trajanja zakonske zveze, kupil tudi drugo nepremično (polovico dvostanovanjske hiše na V.) in premično (osebni avto, pohištvo) premoženje. Točnost teh trditev se bo pokazala v postopku za razdružitev skupnega premoženja, ki je že v teku in morebitni pravdi, če bo tožnik trditvam toženke o obstoju in obsegu skupnega premoženja nasprotoval. Ob dejstvu, da je nepravdni postopek za razdružitev skupnega premoženja že v teku, sodišče v obravnavani zadevi sploh še ne bi smelo izdati sodbe, ampak bi moralo počakati do zaključka razdružitvenega postopka. Reviziji naj se zato ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, ali pa sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tako kot v dosedanjem postopku naj se toženo stranko tudi v revizijskem postopku oprosti plačila sodnih taks.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V pritožbi proti prvostopni sodbi je tožena stranka (in sicer prvič med celotnim postopkom) postavila tudi trditev, da spada sporno stanovanje v skupno premoženje tožnika in prve toženke in sicer zato, ker sta tekom trajanja zakonske zveze oba zakonca prispevala k nastajanju tega premoženja. Podrobneje svoje trditve, da naj bi bilo sporno stanovanje del skupnega premoženja, ni obrazložila. Ob upoštevanju v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, da je bila zakonska zveza med tožnikom in prvo toženko razvezana 25. 2. 1990, sporno stanovanje pa kupljeno 7. 11. 1991 in dejstva, da je bil tožbeni zahtevek prve toženke na razveljavitev prodajne pogodbe pravnomočno zavrnjen, je pritožbeno sodišče tudi po presoji revizijskega sodišča pritožbeno trditev, da naj bi vendarle šlo za skupno premoženje, utemeljeno štelo kot pavšalno in neobrazloženo. Določne in opredeljene trditve, zakaj naj bi sporno stanovanje, ki je bilo odkupljeno po razvezi zakonske zveze, predstavljalo del skupnega premoženja tožnika in prve toženke, je tožena stranka postavila šele v revizijskem postopku in sicer s trditvami, "da je toženec v času trajanja zakonske zveze pridno varčeval na račun toženke", " da bi tožnik z denarjem, ki ga je privarčeval v času trajanja zakonske zveze lahko odkupil sporno stanovanje v enkratnem znesku", "da je tožnik z odkupom stanovanja na način, da je plačal le polog in ne celotnega zneska želel izigrati prvo toženko", in " da je tožnik z denarjem, ki ga je privarčeval v času trajanja zakonske skupnosti kupil tudi polovico stanovanjske hiše na Vogrskem, osebni avto in pohištvo za sporno stanovanje". Vse navedene trditve, ki so bile prvič uveljavljene šele v revizijskem postopku, pa predstavljajo revizijske novote, ki jih revizijsko sodišče zaradi določbe 3. odstavka 385. člena ZPP ni moglo (in smelo) upoštevati.

Revizija tožene stranke, ki zatrjuje le, da je izpodbijana sodba materialnopravno napačna zato, ker sodišče ni ugotavljalo (in upoštevalo), da naj bi bilo sporno stanovanje del skupnega premoženja tožnika in prve toženke kot razvezanih zakoncev, iz prej navedenih razlogov ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje toženca za stanovanje, ki ga je dne 7. 11. 1991 odkupil tožnik, nimata sklenjene najemne pogodbe. Sklenitev s strani tožeče stranke ponujene najemne pogodbe sta odklonila. Zato, kot sta materialnopravno pravilno ugotovili tudi sodišči druge in prve stopnje, zasedata tožnikovo stanovanje brez pravnega naslova. Ob upoštevanju določbe 58. člena stanovanjskega zakona je bilo zato tožbenemu zahteveku tožeče stranke materialnopravno pravilno ugodeno.

Ob pregledu zadeve je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve nista zagrešili bistvene kršitve iz. 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Po povedanem se je pokazalo, da niso podani niti revizijski razlogi, ki jih je tožena stranka uveljavljala v reviziji, niti revizijski razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks revizijsko sodišče ni odločalo. O tem predlogu mopra odločiti sodišče prve stopnje (1. odstavek 173. člena ZPP).