Jedro

Lastnost zavarovanca, ki jo ugotavlja tožena stranka po uradni dolžnosti, pridobi oseba v primeru, ko je pravno razmerje nastalo po 1. 1. 2000 in še traja, od nastanka pravnega razmerja dalje. Če pa je pravno razmerje nastalo že pred 1. 1. 2000, pa ne glede na to, ali pravno razmerje še traja ali ne, pridobi oseba lastnost zavarovanca največ od dneva uveljavitve ZPIZ-1 dalje, torej največ od 1. 1. 2000 dalje.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se znesek stroškov postopka v 4. točki izreka 335,98 EUR nadomesti z zneskom 178,07 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbo Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 21.07.2005 in z dne 04.10.2005 ter dokončno odločbo Centrale na sedežu tožene stranke št. ... z dne 02.11.2005. Razsodilo je, da tožnik nima lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 14.12.1993 do 31.12.1999 na podlagi 12. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (2. točka izreka). V 3. točki izreka je odločilo, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v skladu z 2. odstavkom 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), kot družbenik in poslovodna oseba v družbi S.S.A.F. d.o.o., na naslovu ... od 01.01.2000 do 07.07.2005. S sklepom v 4. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 335,98 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.01.2007 dalje do plačila, v 15 dneh.

Zoper ugoditveni del sodbe (1., 2. in 4. točka izreka) se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa jo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožena stranka ne soglaša z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da za ugotovitev lastnosti zavarovanca za čas od 14.12.1993 do 31.12.1999, ob upoštevanju 12. člena ZPIZ/92, ni bilo pravne podlage. Pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, je v času odločanja o ugotovitvi lastnosti zavarovanca, še trajalo. Tožnik je v sodnem registru od 23.11.1993 vpisan kot ustanovitelj oz. družbenik, od 14.12.1993 pa tudi kot zastopnik oziroma direktor družbe S.S.A.F. d.o.o.. V skladu z 12. členom ZPIZ/92 je s 14.12.1993 nastalo pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Glede na vpis v sodnem registru je to razmerje trajalo tudi do 07.07.2005, ko se je tožnik sam prijavil v obvezno zavarovanje. Ob pravilni uporabi 2. odstavka 48. člena ZPIZ-1 (pravilno Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja – ZMEPIZ) bi sodišče moralo izpodbijano dokončno odločbo potrditi, pri odločitvi je zmotno uporabilo materialno pravo. Glede povračila stroškov postopka bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati 2. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, saj je tožnik z zahtevkom le deloma uspel. Priznati bi mu bilo potrebno le sorazmerni delež stroškov.

Pritožba je le delno utemeljena glede zneska stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku, sicer pa je neutemeljena in je sodišče prve stopnje v ostalem po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo in tudi pravilno odločilo. Ob tem, z omenjeno izjemo izreka o stroških, ni kršilo določb postopka, ki jih pritožba ni opredelila, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji niso bile kršene določbe postopka, na katere je, na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/07 – ZPP), dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v smislu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – ZPIZ-1) obvezno zavarovanje pri čemer po 2. odstavku 7. člena ZPIZ-1 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Nastanek pravnega razmerja je dolžan sporočiti delodajalec ali drug zavezanec za prijavo nosilcu zavarovanja z obvezno prijavo v zavarovanje. Pokojninska doba ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, se upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot določa 1. odstavek 203. člena ZPIZ-1. Podrobneje matično evidenco zavarovancev ter vodenje podatkov določa in ureja Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami – ZMEPIZ), ki velja od 30.09.2000. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnik v družbi s firmo S.S.A.F. Z.H., d.o.o., ki je bila vpisana v sodni register 14.12.1993, eden izmed ustanoviteljev in od 14.12.1993 tudi zastopnik oziroma direktor družbe. Med strankama ni sporno, da tožnik ni bil vpisan v matično evidenco zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja vse do 08.07.2005, ko je družba S.S.A.F. d.o.o. vložila prijavo v zavarovanje z zavarovalno podlago 40, ki velja za obvezno zavarovanje družbenikov zasebnih družb, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi, v smislu 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. V zadevi je sporno, ali je imel toženec pravno podlago za ugotovitev lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti za nazaj, vse od 14.12.1993 dalje. Odločitev je toženec oprl na 2. odstavek 48. člena ZMEPIZ, ki določa, da v primeru, ko pravno razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje še traja, oseba pridobi lastnost zavarovanca z dnem nastanka pravnega razmerja, sicer pa največ od dneva uveljavitve ZPIZ-1. Po stališču pritožbenega sodišča (utemeljilo ga je že v več sodbah, npr. opr. št. Psp 248/2005 z dne 08.11.2006, opr. št. Psp 297/2007 z dne 25.10.2007) gre pri odločanju o lastnosti zavarovanca za nazaj, za čas pred 01.01.2000, za nepravilno uporabo materialnega prava. Bistveno je, da je šele ZPIZ-1, ki velja od 01.01.2000, v 2. odstavku 7. člena določil, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 do 54/98 – ZPIZ), ki je veljal do 31.12.1999, take določbe ni vseboval. V 12. členu ZPIZ je bilo sicer določeno, da se obvezno zavarujejo lastniki zasebnih podjetij in zavodov v Republiki Sloveniji, če jih osebno vodijo in če niso obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani na drugi podlagi ali niso uživalci pokojnine. Sankcija v primeru, da se lastnik ni zavaroval, pa je bila določena v 3. alineji 290. člena ZPIZ, po kateri se je z denarno kaznijo za prekršek kaznovala organizacija, če ni vložila prijave v zavarovanje, skladno s predpisi o matični evidenci o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tudi prej veljavni Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 45/95) je določal sankcije za kršitev v primeru, če ni bila vložena prijava v zavarovanje. Sankcioniranje nedopustnih ravnanj v zvezi s prijavo v obvezno pokojninsko zavarovanje ne bi bilo potrebno, če bi bilo dopustno kršitev odpraviti na način in po postopku ugotavljanja lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti, kot je ugotovilo že Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 86/2004 z dne 09.11.2004. Po stališču pritožbenega sodišča 2. odstavek 48. člena ZMEPIZ v primeru, ko gre za ugotavljanje lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti za nazaj, na daje pravne podlage za ugotovitev te lastnosti pred 01.01.2000. Lastnost zavarovanca, ki jo ugotavlja tožena stranka po uradni dolžnosti v smislu 50. člena ZMEPIZ, pridobi oseba v primeru, ko je pravno razmerje nastalo po 01.01.2000 in še traja, od nastanka pravnega razmerja dalje. Če pa je pravno razmerje nastalo že pred 01.01.2000, pa ne glede na to, ali pravno razmerje še traja ali ne, pridobi oseba lastnost zavarovanca največ od dneva uveljavitve ZPIZ-1 dalje, torej največ od 01.01.2000 dalje.

Glede na navedeno so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotavljanje lastnosti zavarovanca za čas pred uveljavitvijo ZPIZ-1 neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 01.01.2000 dalje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, torej kot družbenik zasebne družbe, ki je poslovodna oseba in ni zavarovan na drugi podlagi. Kar zadeva ugotovitev obdobja, za katerega ima tožnik lastnost zavarovanca in bo na tej podlagi v skladu s 53. členom ZMEPIZ dopustna vložitev prijave v zavarovanje po uradni dolžnosti, je pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje o povračilu stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je znesek stroškov pravilno ugotovilo, ni pa utemeljen sklep, da tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka. Po 2. odstavku 154. člena ZPP sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera, zlasti ob upoštevanju deleža uspeha v sporu, stranki naloži, naj drugi stranki povrne ustrezen del stroškov. Tožnik je uspel z zahtevo za odpravo odločb tožene stranke ter z zahtevkom, da od 14.12.1993 do 31.12.1999 nima lastnosti zavarovanca. Ni pa uspel z zahtevkom, da nima lastnosti zavarovanca tudi na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Ob upoštevanju časovnega razmerja je tožnik uspel le s 53 % svoje zahteve, znesek priznanih stroškov je zato sodišče druge stopnje ustrezno znižalo na 178,07 EUR, kar je tožena stranka, v skladu s sklepom v 4. točki izreka, tožniku dolžna plačati.