20. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude dr. Stanislava Sedlaka iz Ljubljane na seji dne 20. maja 2004

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 33. člena Zakona o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 36/04 - ur.p.b.2) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 57. člena Pravilnika o zdravniških licencah (Uradni list RS, št. 109/99, 107/2000, 45/02 in 44/04) se zavrne.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 5. člena Pravilnika o izdaji, podaljšanju in odvzemu licence (Uradni list RS, št. 56/94) se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pobudnik izpodbija določbe Zakona o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS), Pravilnika o izdaji, podaljšanju in odvzemu licence (v nadaljevanju Pravilnik I) in Pravilnika o zdravniških licencah (v nadaljevanju Pravilnik II), ki določajo časovno veljavnost podeljene zdravniške licence za opravljanje zdravniške službe. Ob tem navaja, da ga izpodbijani predpisi omejujejo oziroma posegajo v njegovo pridobljeno pravico opravljati zdravniško službo trajno, brez časovnih omejitev. Pobudnik namreč zatrjuje, da je ZZdrS sicer upošteval trajno pridobljene licence po Pravilniku I, moral pa bi upoštevati še, in kar bi bilo po njegovem mnenju tudi v skladu z Ustavo, da so pobudnik, kakor tudi drugi zdravniki, že pred uveljavitvijo izpodbijanih predpisov izpolnili pogoje za časovno neomejeno opravljanje zdravniške službe.

Izpodbijani predpisi zato po mnenju pobudnika vnašajo med zdravnike nedopustno diferenciacijo in diskriminacijo.

Zatrjuje kršitev 14., 153. in 155. člena Ustave.

B. - I.

Pobudnik izpodbija tretji odstavek 33. člena ZZdrS, ki določa, da se licenca za opravljanje zdravniške službe podeli za določen čas, za dobo sedmih let. Temeljno, kar pobudnik očita izpodbijani ureditvi, je, da mu ne omogoča pridobitve trajne licence za opravljanje zdravniške službe in ne upošteva, da je pravico do trajnega opravljanja zdravniške službe pridobil že pred uveljavitvijo izpodbijane ureditve.

Zato meni, da izpodbijana ureditev posega v njegove pridobljene pravice.

Pridobitev zdravniške licence, kot pogoj za opravljanje zdravniškega poklica oziroma zdravniške službe, je uredil že Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92 in nasl. - v nadaljevanju ZZDej) v 71. členu ter v Pravilniku I. Licence so bile časovno omejene in so se podeljevale za sedem let, z možnostjo pridobitve trajne licence po izpolnitvi določene starosti. Z uveljavitvijo ZZdrS sta 71. člen ZZDej ter Pravilnik1 prenehala veljati. Zdravniške licence, sedaj urejene v ZZdrS, so le začasne in trajajo sedem let. Pobudniku je bila začasna licenca podeljena leta 1995. Glede na ureditev do uveljavitve ZZdrS bi bila pobudniku po izteku začasne licence, ker bi dosegel ustrezno starost in če bi izpolnjeval tudi druge pogoje, podeljena trajna licenca. ZZdrS v licence, podeljene na podlagi ZZDej, ni posegel. Prejemnikom trajnih licenc te niso bile odvzete, prejemnikom začasnih licenc (tudi pobudniku) pa so se licence iztekle s časom, za katerega so bile podeljene. Ob uveljavitvi ZZdrS se torej pobudnikov pravni položaj v ničemer ni spremenil. Kot prej po ZZDej, sedaj pa po ZZdrS, je pobudnik moral, če je hotel nadaljevati z zdravniško službo in pridobiti novo licenco pred iztekom licenčnega obdobja, izpolniti pogoje oziroma dokazati strokovno usposobljenost za nadaljnje delo v svoji stroki.

Pridobitev zdravniške licence kot pogoj za opravljanje zdravniške službe je bil torej predpisan po že prej veljavnih predpisih, kar pomeni, da ne gre za nov pogoj oziroma nov omejevalni ukrep za opravljanje tega poklica. Opravljanje zdravniške službe se je z uveljavitvijo ZZdrS sicer zaostrilo tako, da ni več mogoče pridobiti trajne licence, vendar pobudnik te tudi po prejšnjih predpisih ni pridobil. Če bi jo bil pridobil, bi jo bil po ZZdrS ohranil. Njegov očitek, da je izpodbijana določba posegla v njegove pridobljene pravice, se zato izkaže za neutemeljen.

Res pa je, da je pobudnik po Pravilniku I lahko utemeljeno pričakoval, da bo po izteku začasne licence in ob izpolnitvi starosti ter drugih pogojev za licenco, pridobil trajno licenco. V to pobudnikovo pričakovanje je posegel zakonodajalec, ki je z ZZdrS odpravil možnost pridobitve trajne licence. Ustava ne preprečuje spreminjanja predpisanih pogojev z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo načelu varstva zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države (2. člen Ustave). To načelo namreč posamezniku zagotavlja, da zakonodajalec njegovega pravnega položaja ne bo poslabšal brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Ustava torej ne varuje le pridobljenih pravic, temveč tudi pričakovane pravice.

Ustavno sodišče je že večkrat odločilo (tako tudi v sklepu št. U-I-67/95 z dne 4. 4. 1996, OdlUS V, 38; glej tudi odločbo št. U-I-139/94 z dne 30. 1. 1997, Uradni list RS št. 10/97 in OdlUS VI, 9), da določanje pogojev za opravljanje dejavnosti ne pomeni povratne veljave zakona ali drugega predpisa tudi v primeru, če tak predpis zahteva izpolnjevanje teh pogojev za osebe, ki so tako dejavnost opravljale že ob uveljavitvi predpisa. V konkretnem primeru je zakonodajalec pogoje postrožil, tako da ni več mogoče pridobiti trajne licence. Vse hitrejši razvoj na področju medicinske znanosti in medicinske tehnologije namreč terja od zdravnikov, da temu razvoju sledijo in da se kontinuirano izpopolnjujejo in izobražujejo na svojem strokovnem področju. Slednje po oceni Ustavnega sodišča predstavlja razlog, utemeljen v javnem interesu, ki upravičuje poseg v pričakovane pravice. Zato je očitek pobudnika o tem, da je izpodbijana ureditev v neskladju z Ustavo, neutemeljen.

Tudi pobudnikov očitek, da je izpodbijana določba v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ker vnaša med zdravnike nedopustno diferenciacijo in diskriminacijo, ker so nekateri zdravniki prejeli trajne licence na podlagi Pravilnika I, je treba obravnavati v okviru načela varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave in ne v okviru drugega odstavka 14. člena Ustave.

V neskladju z načelom enakosti bi bilo, če bi zakonska ureditev znotraj skupine, kakršni pripada pobudnik, brez utemeljenega razloga uvedla razlikovanje. Ker v pobudnikovem primeru ne gre za tovrstno zatrjevanje, temveč gre zgolj za njegovo nasprotovanje ureditvi, ki je odpravila trajne licence, je tudi ta pobudnikov očitek iz razlogov, navedenih v predhodni točki, neutemeljen.

Zakaj naj bi bila izpodbijana določba v neskladju s 153. členom Ustave, pobudnik ne pojasni. Ustavno sodišče se zato do te navedbe ni opredelilo.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

B. - II.

Pobudnik izpodbija 57. člen Pravilnika II, ki določa, da zdravniki, ki so že pridobili trajno licenco na podlagi prej veljavnega pravilnika (Pravilnik I), licenco obdržijo. Ker je izpodbijana določba v zakonskem okviru in ne določa ničesar, kar ne bi bilo v skladu z namenom ZZdrS glede nove ureditve zdravniških licenc, so pobudnikovi očitki o nezakonitosti izpodbijane določbe neutemeljeni. Ustavno sodišče je zato tudi pobudo za presojo izpodbijane določbe Pravilnika II zavrnilo kot očitno neutemeljeno, ne da bi se spuščalo v ugotavljanje pobudnikovega pravnega interesa.

B. - III.

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 5. člena Pravilnika I je pobudnik vložil po tem, ko je Pravilnik I prenehal veljati zaradi uveljavitve Pravilnika II. O ustavnosti predpisa, ki ne velja več, odloča Ustavno sodišče le, če pobudnik izkaže pravovarstveno potrebo.

Ker pobudnik te ni izkazal, je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: podpredsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Podpredsednik dr. Janez Čebulj