Jedro

Obramba je na predobravnavnem naroku dne 21. 12. 2020 predlagala zaslišanje obeh oškodovank, v sodni spis pa vložila pisno izjavo oškodovanke in USB ključek, na katerem je posnet razgovor med oškodovanko S.K. in S.K. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5. 1. 2021 pa izhaja, da je sodišče predlog zagovornice in obdolženega R.K., da se v dokazne namene vpogleda video posnetek pogovora med oškodovanko S.K. in obdolženčevim očetom S.K., zavrnilo in USB ključek s posnetkom oškodovanki vrnilo. Obrazložilo je, da je lahko dokaz v postopku le neposredno zaslišanje priče, in sicer kot procesno dejanje, ki ga po ustreznih pravnih poukih opravi sodišče oziroma izjemoma tudi branje izpovedbe priče, ki je bila zaslišana v preiskavi ali na glavni obravnavi, v soglasju s strankami. Le na takšno izpovedbo priče je v skladu z določbami ZKP mogoče opreti sodno odločbo. Obdolžencu v okviru pravice do obrambe mora biti dana možnost, da je lahko navzoč pri zaslišanju obremenilnih, kot tudi razbremenilnih prič. Sodišče prve stopnje je še obrazložilo, da zasebni razgovor oškodovanke z obdolženčevim očetom, ki je posnet na USB ključku, ni dokaz v skladu z določbami ZKP, na katerega bi se lahko oprla sodna odločba. Sodišče pa bo v nadaljevanju neposredno zaslišalo oškodovanko S.K.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega R.K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega, ker je storil kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Za storjeni kaznivi dejanji je obdolženemu določilo kazni štiri leta in osem mesecev zapora in eno leto in deset mesecev zapora, nato pa mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen pet let in deset mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno enotno kazen vštelo čas pripora od 9. 10. 2020 od 9.20 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice odvetnice D.K. pa po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun. Obdolženec pa je v skladu z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP dolžan plačati potrebne izdatke in nagrado pooblaščenega odvetnika oškodovanke S.K., odvetnika K.V., o višini katerih bo odločilo s posebnim sklepom.

2. Proti tej sodbi se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločitve o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega v celoti oprosti obtožbe, podredno da to sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožba uvodoma uveljavlja pod točko A iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ne da bi jo v tej smeri obrazložila tako, da bi jo lahko pritožbeno sodišče preizkusilo. Pod točko B uvoda pritožbe pa pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s kršitvijo ustavnih pravic obdolženca iz 29., 19. v zvezi z 2. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Pritožba torej sodišču prve stopnje očita, da je obdolžencu kršilo pravico obrambe. To pa je storilo s tem, ko je dokazni predlog obrambe, da se na glavni obravnavi predvaja video posnetek oškodovanke na USB ključku, na katerem oškodovanka obdolženega razbremenjuje storitve očitanega kaznivega dejanja. Posnetek na USB ključku, ki ga je predložila obramba, ne predstavlja nedovoljenega dokaza in bi ga sodišče prve stopnje lahko presojalo v smislu proste presoje dokazov.

5. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Obramba je na predobravnavnem naroku dne 21. 12. 2020 predlagala zaslišanje obeh oškodovank, v sodni spis pa vložila pisno izjavo oškodovanke in USB ključek, na katerem je posnet razgovor med oškodovanko S.K. in S.K. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5. 1. 2021 pa izhaja, da je sodišče predlog zagovornice in obdolženega R.K., da se v dokazne namene vpogleda video posnetek pogovora med oškodovanko S.K. in obdolženčevim očetom S.K., zavrnilo in USB ključek s posnetkom oškodovanki vrnilo. Obrazložilo je, da je lahko dokaz v postopku le neposredno zaslišanje priče, in sicer kot procesno dejanje, ki ga po ustreznih pravnih poukih opravi sodišče oziroma izjemoma tudi branje izpovedbe priče, ki je bila zaslišana v preiskavi ali na glavni obravnavi, v soglasju s strankami. Le na takšno izpovedbo priče je v skladu z določbami ZKP mogoče opreti sodno odločbo. Obdolžencu v okviru pravice do obrambe mora biti dana možnost, da je lahko navzoč pri zaslišanju obremenilnih, kot tudi razbremenilnih prič. Sodišče prve stopnje je še obrazložilo, da zasebni razgovor oškodovanke z obdolženčevim očetom, ki je posnet na USB ključku, ni dokaz v skladu z določbami ZKP, na katerega bi se lahko oprla sodna odločba. Sodišče pa bo v nadaljevanju neposredno zaslišalo oškodovanko S.K. V izpodbijani sodbi pa je sodišče prve stopnje v točki 14 obširno obrazložilo, da je na glavni obravnavi 5. 1. 2021 zaslišalo oškodovanko S.K., ki se je po danem pravnem pouku, kot babica obdolženega, po prvem odstavku 236. člena ZKP poslužila pravne dobrote in se odrekla pričanju. Je pa obramba obdolženca na predobravnavnem naroku dne 21. 12. 2020 v spis vložila pisno izjavo oškodovanke z USB ključkom. To izjavo oškodovanke z dne 14. 12. 2020 je sodišče v okviru dokaznega postopka prebralo. Iz izjave izhaja, da oškodovanka S.K. izjavlja, da je vnuk R.K. ni poškodoval, temveč je padla in se poškodovala, v zvezi s tem pa se oškodovanka sklicuje tudi na USB ključek, ki ga je sodišče zavrnilo in vrnilo obrambi. Sodišče prve stopnje je še obrazložilo, da je izjava oškodovanke, ki je po vsebini razbremenilna za obdolženca, ocenjevalo v skladu z drugimi izvedenimi dokazi ter v tej smeri upoštevalo tudi izpovedbo priče S.K., ki je zaslišan kot priča prav tako večkrat povedal, da mu je oškodovanka S.K. povedala, da je obdolženi ni poškodoval. Sodišče prve stopnje je torej ocenilo, da poslušanje vsebine USB ključka ne bi vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč oškodovankino pisno izjavo z dne 21. 12. 2020 v dokaznem postopku prebralo. Obrazložilo pa je tudi, da je izjavo oškodovanke ocenilo v skladu z drugimi izvedenimi dokazi ter v tej smeri upoštevalo tudi izpovedbo priče S.K. in še z drugimi navedenimi dokazi. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča pritožbi ni mogoče pritrditi, da je bila z zavrnitvijo dokaza obdolženemu kršena pravica obrambe in tudi ne navedene kršitve Ustave.

6. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da sta obdolžencu očitani kaznivi dejanji dokazani. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčeve zagovornice pa še dodaja:

7. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, s katero se pritožba ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor, da babice oškodovanke S.K. ni poškodoval, saj je sama padla in se poškodovala. Ne strinja se z mnenjem izvedenca medicinske stroke, v katerem je navedel, da je obdolženec oškodovanko zagotovo poškodoval in ko ni upošteval, da dioptrijska očala oškodovanke tedaj niso bila zlomljena. Če bi res obdolženi oškodovanko pretepel, bi se nedvomno zlomila tudi očala, kar pa se ni zgodilo. Sodišču očita, da je dejansko stanje zmotno ugotovilo tudi zato, ker je napačno interpretiralo posnetek obdolženčevega klica na številko 112, ki ga je sodišče predvajalo na glavni obravnavi. Iz klica ne izhajajo trditve sodišča prve stopnje, da bi naj priča R.K. rekel: "R. ti si jo ja vdaro" ter "nena laži". Glede oškodovanke G.G. pa pritožba navaja, da iz oškodovankine izjave ne izhaja, da bi jo naj obdolženi poškodoval na način, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

8. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam prič in vsebini izvedenskih mnenj. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Že sodišče prve stopnje je z obširnimi, natančnimi in povsem sprejemljivimi razlogi zavrnilo obdolženčev zagovor kot povsem nesprejemljiv. S temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju v strnjeni obliki dodaja le še:

9. Sodni izvedenec dr. G.K. ni v izvedenskem mnenju zapisal, da je obdolženi oškodovanko S.K. zagotovo poškodoval, niti ni tega zatrjeval, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi. Izvedenec je le ugotovil, da je oškodovanka S.K. utrpela številne udarce velike sile, predvsem v predel glave ter udarce zmerne do večje sile v predel prsnega koša, hrbtišče leve roke in desne goleni. Za vsako izmed poškodb je izvedenec tudi po mnenju pritožbenega sodišča prepričljivo pojasnil, kako katera poškodba nastane in kakšen je v konkretnem primeru najverjetnejši način nastanka le teh. Pri tem je upošteval tudi vse ostale podatke v spisu, zapisnik o ogledu kraja, zdravstveno dokumentacijo oškodovanke, fotografije poškodb oškodovanke in fotografije, posnete pri ogledu kaznivega dejanja. Glede pritožbenih izvajanj v zvezi z očali oškodovanke, pa je potrebno povedati, da je obdolženec, ko je klical na številko 112, navajal, da je babica padla, da je v sobi, da je na tleh steklovina in da vidi, da si je očala zlomila. Sodišče prve stopnje pa tudi ni moglo mimo izpovedbe oškodovanke G.G., ki je povedala, da je "zružilo" takoj zatem, ko je obdolženi odšel iz njune sobe in je slišala oškodovanko S.K., ki je takrat že bila v zgornjem nadstropju reči ""Kaj delaš?". Da je obdolženi fizično obračunal tudi z oškodovanko G.G., pa izhaja iz njene izpovedbe, da je obdolženi najprej v njo vrgel laptop, nato pa še prijel televizijo in jo nanjo naslonil oziroma v njo vrgel. Potem, ko je na hodniku obračunal z babico, pa se je vrnil s palico v roki, s katero jo je nato pretepel. Poškodbe, ki jih je utrpela oškodovanka, je opisal še izvedenec dr. K., ki je tudi glede na oškodovankino izpovedbo povedal, da je bilo udarcev s palico najverjetneje 17. 10. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornice ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovorničina pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

11. Na pritožbo obdolženčeve zagovornice je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločbo o izrečeni kazenski sankciji obdolžencu. Pritožbi ni moč pritrditi, da je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo kazenski zakon s tem, ko mu je izreklo nesorazmerno kazen zapora. Izrečena kazen zapora naj bi namreč bila v nasprotju s primerljivo sodno prakso. Določba 5. točke 372. člena ZKP namreč določa, da je kršitev kazenskega zakona podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. O prekoračenju pravice govorimo, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če izreče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Če glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine obdolžencu izreče neprimerno vrsto kazenske sankcije, ki je sicer v zakonskih mejah, ni pa primerna po višini, pa ne gre za kršitev kazenskega zakona iz te točke, marveč za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP.1 Prvi odstavek tega člena pa med drugim določa, da se sodba ne izpodbija zaradi odločbe o kazni, če z njo sicer ni bila prekoračena zakonska pravica (5. točka 372. člena ZKP), vendar sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče obdolžencu za storjeni kaznivi dejanji določilo primerni posamezni kazni, nato pa mu izreklo primerno visoko enotno zaporno kazen. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine iz drugega in tretjega odstavka 49. člena KZ-1, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. Ni moč pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo olajševalne okoliščine, da je obdolženi v času izvršitve kaznivih dejanj bil zmanjšano prišteven, in sicer zaradi prisotnih psihičnih motenj. Izvedenec dr. P. je v svojem izvedenskem mnenju obrazložil, da obdolženi lahko svojo agresivno vedenje obvladuje, vendar zaradi psihičnih motenj, težje kot kdo drug. Kot obteževalne okoliščine pa je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo predkaznovanost obdolženca, ki je specialni povratnik. Ni moč spregledati, da je obdolženi obravnavani kaznivi dejanji storil le nekje sedem mesecev po tem, ko je bil odpuščen s prestajanja kazni zaradi izrečene enotne zaporne kazni eno leto in enajst mesecev zapora, ko je hudo telesno poškodoval bivšo punco in ko je prav tako bil spoznan za krivega, ker je lahko telesno poškodoval drugo bivšo punco. Tako se pritožbeno sodišče strinja s prvostopnim, da je bilo potrebno obdolženega glede na njegovo nasilno preteklost, ki se je sedaj ponovila še v hujši obliki; in dejstvo, da je tokrat fizično napadel svojo babico, s katero živi v isti stanovanjski hiši in ki mu je glede na podatke spisa, tudi večkrat pomagala, zatem pa še svojo punco, strožje kaznovati. Pritožbeno sodišče se zato povsem strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izrečena enotna kazen zapora obdolžencu primerna in pravična.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

13. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroški in nagrada obdolženemu po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa obremenjujejo proračun (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. in prvim odstavkom 97. člena ZKP).

1 Primerjaj mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba 2004, stran 802, točka 15.