Jedro

Sodišče lahko kljub izdani vmesni sodbi tožbeni zahtevek zavrne, če se kasneje (ob izdela končne sodbe) izkaže, da škoda ni nastala.

Tožnik mora sprejeti, da je v to pravdno vstopil neiskreno, s tem, da je zamolčal, da je bil na istem mestu (isti prst iste roke) poškodovan že dan prej, zato je sodišče prve stopnje pri oceni njegove (ne)verodostojnosti lahko upoštevalo tudi to okoliščino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo že s svojo prvo sodbo III P 3330/2012-26 z dne 17. julija 2014(1). Višje sodišče je tožnikovi pritožbi ugodilo, izdalo vmesno sodbo glede temelja odškodninske odgovornosti, sicer pa je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje o višini odškodnine. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo znova zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 2.123,30 EUR(2) ter mu naložilo, da toženi stranki povrne 20,00 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da ni sporno, da si je dan pred obravnavano prometno nesrečo v šoli poškodoval palec desne roke, vendar je kljub temu utrpel pravno priznano nepremoženjsko škodo. Ugotovitev, da poškodba 26. 3. 2012 ni bila zanemarljiva, temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, saj se tožnik, čeprav ga je osebni zdravnik tja napotil, pri travmatologu ni zglasil, zato ne more držati, da posledice poškodbe niso splahnele v kratkem času. Če bi bila poškodba res tako intenzivna, potem bi zagotovo poiskal oskrbo tudi pri travmatologu. Jo je pa poiskal po prometni nesreči, kajti šele ta poškodba je bila huda. Če sodišče meni, da posledic posameznega dogodka ni mogoče razmejiti, ni jasno, kako je lahko zaključilo, da je vsa škoda, opisana v tožbi, posledica dogodka 26. 3. 2012 (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik je 27. 3. utrpel bistveno intenzivnejšo poškodbo palca desne roke, zato je zmotna tudi ocena tožnikove izpovedi, ki temelji na drugačni predpostavki. Razlaga sodišča, da bi moral tožnik v času prometne nesreče zaradi padca prejšnji dan že čutiti srednje hude bolečine, po prometni nesreči pa še hujše, ne drži. Izvedenec je namreč intenzivnost bolečin ocenjeval glede na poškodbo 27. 3., zato za sklepanje sodišča ni podlage v dokazih. Ugotovitev, da se je udaril v že razboleli prst, pomeni arbitrarno odločitev in je izven trditvene podlage tožene stranke (relativno bistvena kršitev postopka (212. člena ZPP)). Tudi okoliščina, da je tožnik skušal kot posledico prometne nesreče izkazovati nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v drugem historičnem dogodku, ni izkazana. To, da je dan pred nesrečo padel, še ne pomeni, da v prometni nesreči, do katere je nesporno prišlo, ni bil poškodovan. Splošno znano je, da se oseba ob prometni nesreči ustraši, zato je upravičen do odškodnine za strah. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pravni teoriji(3) in sodni praksi(4) ni sporno, da lahko sodišče kljub izdani vmesni sodbi tožbeni zahtevek zavrne, če se izkaže, da škoda ni nastala. Pritožbeno sodišče glede na dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ocenjuje, da noben ugovor oziroma okoliščina, ki po pravnomočnosti vmesne sodbe meri na zavrnitev tožbenega zahtevka za povrnitev škode, ne nasprotuje njegovemu pravnomočno ugotovljenemu obstoju/sklepanju, da z vmesno sodbo zajeta škoda izvira iz protipravnega ravnanja, za katerega tožena stranka odgovarja, temveč sodi(jo) izključno v polje ugotavljanja višine odškodnine(5).

6. Pravnomočna odločitev, zajeta z vmesno sodbo, v obravnavanem primeru pomeni, da je bil tožnik kot sopotnik udeležen v prometni nesreči, ki jo je 27. 3. 2012 povzročil zavarovanec tožene stranke, tožniku pa je v tem dogodku nastala škoda, za katero v celoti odgovarja tožena stranka. Ugotavljanje, kakšen je njen obseg in ali je ta škoda pravno priznana(6), sodi v okvir ugotavljanja višine odškodnine, o čemer z vmesno sodbo ni bilo razsojeno.

7. Pritožnik sodbo sodišča prve stopnje zmotno razume in v zvezi s tem neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne gre za to, da bi sodišče prve stopnje iskalo, v kolikšnem delu je vzrok za škodo en (26. 3.) in drug (27. 3.) dogodek (s čimer bi poseglo v ugotavljanje vzročne zveze, o čemer je že pravnomočno odločeno), temveč je zgolj ugotavljalo obseg škode, ki je posledica dogodka z dne 27. 3. 2012, za katerega odgovarja tožena stranka. Ni ji namreč mogoče naprtiti obsega škode, za katerega odgovarja tožnik sam oziroma krivdno kdo drug(7). Sodišče prve stopnje je zaradi ugovora tožene stranke, da tožniku v prometni nesreči ni nastala pravno priznana škoda(8), moralo ugotavljati obseg škode, ki je nastal po dogodku 26. 3., in tistega, ki je nastala zaradi tu obravnavanega škodnega dogodka. Le na tak način je lahko prišlo do pravno odločilnih dejstev, ki so omogočala (pravno) presojo, do kakšne višine odškodnine je tožnik upravičen.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da poškodba prsta, nastala 26. 3., ni bila neznatna, sicer tožnik ne bi obiskal osebnega zdravnika, še manj pa bi ga ta napotil k travmatologu. Ali je šel toženec (še isti dan) tja ali ne, na pravilnost te ugotovitve nima nikakršnega vpliva. To, da je travmatologa obiskal po prometni nesreči, 27. 3., pa samo po sebi prav tako ne potrjuje dejstva, ki ga želi dokazati tožnik: da je bila namreč poškodba palca v prometni nesreči hujša od poškodbe palca zaradi padca v šoli prejšnji dan. V zvezi s temi dejstvi je sodišče prve stopnje napravilo tudi povsem logično, prepričljivo in življenjsko dokazno oceno tožnikove izpovedi. Tožnik mora sprejeti, da je v to pravdno vstopil neiskreno, s tem, da je zamolčal, da je bil na istem mestu (isti prst iste roke) poškodovan že dan prej, zato je sodišče prve stopnje pri oceni njegove (ne)verodostojnosti lahko upoštevalo tudi to okoliščino. Pritožbeno sodišče ob tokratnem presojanju dokazne ocene, ki jo je izoblikovalo prvostopenjsko sodišče, nima prav nobenih pomislekov v njeno pravilnost. Je skrbna, tehtna in v celoti zadošča metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Na tem mestu pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje za sklepanje o intenzivnosti tožnikovih bolečin ni imelo podlage v dokaznem postopku: izvedenec je povedal, kakšne bolečine trpi tisti, ki utrpi tako poškodbo palca (najsi je ta nastala kot posledica padca najsi zaradi prometne nesreče), nato pa na podlagi prepričljive ugotovitve, da je bila že prva poškodba (padec v šoli) resna, tožniku ni verjelo, da ga prst ni bolel že takrat. Višje sodišče tudi ne zaznava relativno bistvene kršitve postopka, ki jo očita pritožba (212. člen v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP): ugotovitev sodišča, da se je tožnik v prometni nesreči udaril v že razboleli prst, je sklepanje sodišča, napravljeno na podlagi predhodnih ugotovitev, sicer pa je tožena stranka vseskozi oporekala v tej smeri – najprej (v prvem postopku) vzročni zvezi, nato pa (v ponovljenem sojenju) obsegu škode. Sodišče prve stopnje je tako sodilo znotraj trditvene podlage, ki sta jo podali pravdni stranki, obenem pa je ugotavljalo samo tista dejstva, ki jih je glede na pravnomočno vmesno sodbo še lahko.

9. Dokazni postopek je pokazal (tožnik je tisti, ki nosi dokazno breme o obsegu škode), da tožnik ob dogodku 27. 3. 2012 ni utrpel pravno priznane škode, ker je vsa nastala že ob dogodku dan prej. To ne pomeni, da je sodišče (prvo ali drugo) znova presojalo vprašanje vzročne zveze, temveč zgolj, da je škoda, nastala v prometni nesreči, tako bagatelna, da ne dosega/presega minimalnega praga, za katerega je mogoče prisoditi odškodnino. Ob ugotovljenem obsegu škode, ki izvira iz dogodka dan pred obravnavanim, izhaja celoten obseg pravno priznane škode za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, ki ga tožnik vtožuje. Obseg škode, ki izvira iz obravnavanega dogodka (morebiten dodaten pregled pri zdravniku ali dan trajanja bolečin več), pač ni nekaj, zaradi česar bi bilo tožniku mogoče priznati odškodnino. Zavrnitev zahtevka iz naslova sekundarnega strahu je logična posledica zavrnitve zahtevka iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, saj se lahko odškodnina prisodi le za strah za izid zdravljenja v zvezi s poškodbami, nastalimi v tem škodnem dogodku. Odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova primarnega strahu pa temelji na prepričljivi dokazni oceni (izpovedi tožnika in prič, prisotnih ob oziroma neposredno po dogodku), iz katere sledi, da stopnja strahu ni bila dovolj velika, da bi tožniku šla odškodnina.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Razlog za zavrnitev tožnikovega zahtevka je bil v dejanskem zaključku sodišča prve stopnje, da se tožnik v avtomobilu svojih staršev, v trenutku, ko je prišlo do prometne nezgode, sploh ni nahajal. Op. št. (2): Razlog za tokratno zavrnitev tožnikovega zahtevka je v ugotovitvi sodišča, da je tožniku vsa pravno priznana škoda nastala ob (škodnem) dogodku dan prej, v obravnavanem škodnem dogodku pa le škoda v obsegu, ki ne dosega standarda pravno priznane škode.

Op. št. (3): To pravilno izpostavi že sodišče prve stopnje. Glej Galič, A., v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 66 in 67. Op. št. (4): Glej predvsem sodbo in sklep VS RS II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015. Op. št. (5): Primerjaj 11. točko odločbe VS RS II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015. Op. št. (6): V tem okviru tudi, ali gre premoženjsko in nepremoženjsko škodo, znotraj tega pa, katera/e oblika/e nepremoženjske škode so oškodovancu nastale.

Op. št. (7): Primerjaj odločbo VS RS II Ips 178/2007 z dne 16. 9. 2010. Op. št. (8): Tožena stranka je ob novem sojenju izrecno ugovarjala obsegu škode in navedla, da podaja ugovor pravno nepriznane škode (list. št. 181 v spisu). Pritožnik ne uveljavlja, da bi bilo katero koli dejstvo s strani tožene stranke podano v nasprotju s prvim odstavkom 337. člena ZPP, tudi sicer pa je podani ugovor pravne narave.