Jedro

Zahtevo za priznanje delne invalidske pokojnine je tožnik vložil v času veljavnosti ZPIZ-1. O tej pravici tožena stranka do izdaje izpodbijanih odločb ni odločala. V času vložitve zahteve se določbe ZPIZ/92 niti po prehodnih določbah ZPIZ-1 niso več uporabljale, zato določbe ZPIZ/92 ne morejo biti pravna podlaga za odločanje o navedeni pravici iz invalidskega zavarovanja.

Tožnik je pridobil pravico do delne invalidske pokojnine. Ugotovljena (preostala) delovna zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela s polovičnim delovnim časom je dejanska okoliščina, ki je bila podlaga za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti, tej pa vsebinsko ustreza zmanjšana delovna zmožnost v okviru III. kategorije invalidnosti po ZPIZ-1. V takem primeru ima tožnik (samozaposleni) pravico do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "1. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 10. 2011 in št. ... z dne 8. 9. 2011. 2. Tožeči stranki se prizna pravica do delne invalidske pokojnine od 1. 1. 2003 dalje.

3. O odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine bo odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 605,10 EUR, v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 10. 2011 in št. ... z dne 8. 9. 2011, da se tožniku prizna pravica do delne invalidske pokojnine od 1. 1. 2003 dalje, da mu je tožena stranka dolžna plačati delno invalidsko pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2003 dalje, in sicer od vsakokratnega posamičnega zneska zapadlega zneska dalje do plačila, v roku 8 dni, ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da bi moral za realizacijo pravic iz invalidskega zavarovanja prenehati z opravljanjem dejavnosti, torej zapreti svojo dejavnost in se prijaviti na zavodu za zaposlovanje ter si poiskati ustrezno delovno mesto. Navaja, da v okviru registrirane dejavnosti obstajajo tudi dela, ki ustrezajo tožnikovi preostali delovni zmožnosti, kar je upošteval v sklepu z dne 15. 5. 2003. Odločba prvostopenjskega organa tožene stranke z dne 5. 2. 2003 je bila s sklepom z dne 15. 5. 2003 v celoti realizirana, kljub temu da se ni prijavil na Zavod za zaposlovanje. Tudi sicer se je takoj po prejemu odločbe v letu 2003 oglasil na zavodu za zaposlovanje v A. pri referentki, ki mu je pojasnila, da naj se potrudi in še naprej dela v polovičnem delovnem času na področju dejavnosti, s katero se ukvarja. V odločbi z dne 5. 2. 2003 ni bilo določeno, da drugega ustreznega dela ni mogoče realizirati v okviru svoje registrirane dejavnosti. Pač pa mu je bila z navedeno odločbo priznana pravica do dela s polovičnim delovnim časom, zato bi moral prejemati ustrezno dajatev (denarno nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom ali delno invalidsko pokojnino). Meni, da je dan nastanka invalidnosti 28. 1. 2003, zaradi česar mu na podlagi II. kategorije invalidnosti pripada delna invalidska pokojnina od 1. 1. 2003. Tožnik je bil invalid po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v tožnikovem primeru ne pride v poštev določba tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na zastaranje zapadlih denarnih zneskov. Nepravilen je zaključek sodišča, da je tožnik v določenem obdobju imel mesečni fond ur v okviru polnega delovnega časa in da je prejemal nadomestilo za začasno nezmožnost za delo. Tožnik je prejemal nadomestilo za začasno zadržanost z dela v polovičnem delovnem času.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenega izpodbijanja, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu, vendar je ob dovolj popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 10. 10. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 9. 2011, s katero je bila zavrnjena pravica do delne invalidske pokojnine, ter tožbeni zahtevek na njuno odpravo zavrnilo. Strinjalo se je s presojo tožene stranke, da tožnik ni delovni invalid in da nima priznane osnovne pravice po določbah ZPIZ-1, ki se uporablja od 1. 1. 2003 dalje. Navedlo je, da je bila invalidnost pri tožniku ugotovljena s pravnomočno odločbo št. ... z dne 5. 2. 2003 na dan 30. 12. 2002 in da mu zato pripadajo pravice po ZPIZ/92, ki pravice do delne invalidske pokojnine ne pozna. Razen tega pri tožniku ni prišlo do poslabšanja ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti (ugotovljene po novem ZPIZ-1), zato mu na podlagi tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1 ne pripadajo pravice po ZPIZ-1, torej tudi ne pravica do delne invalidske pokojnine.

Tožnik (samozaposleni zavarovanec) je bil s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 5. 2. 2003 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo, ki bo deloma sede, deloma stoje, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, na ugodnem mikroklimatskem delu s polovico polnega delovnega časa od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2003. Hkrati je bilo odločeno, da odločba z dne 9. 6. 1997, s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti - ta je nastala 10. 8. 1996, velja do 1. 1. 2003, to je do prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Tožena stranka je še odločila, da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo in zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odločeno s posebnima odločbama, tožniku pa naložila, da se je dolžan najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti odločbe prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje v A.. Tožniku pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu s citirano odločbo ni bila priznana, do tega pa tudi kasneje ni prišlo, kar je razvidno iz odločb tožene stranke z dne 9. 7. 2003 in 5. 12. 2003. Zahtevo za priznanje delne invalidske pokojnine je tožnik vložil 4. 8. 2011, torej v času veljavnosti ZPIZ-1. O tej pravici tožena stranka do izdaje izpodbijanih odločb ni odločala. V času vložitve zahteve se določbe ZPIZ/92 niti po prehodnih določbah ZPIZ-1 niso več uporabljale, zato določbe ZPIZ/92 ne morejo biti pravna podlaga za odločanje o navedeni pravici iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje se pri tem neutemeljeno sklicuje na določbo tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1. Po prvem odstavku 397. člena ZPIZ-1 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. členu tega zakona, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Tožnik ni pridobil niti užival denarnega nadomestila na podlagi preostale delovne zmožnosti, zato pravic po ZPIZ/92 na podlagi navedene določbe ni mogel obdržati in bi lahko pridobil le katero od pravic iz ZPIZ-1. Po tretjem odstavku 397. člena ZPIZ-1 uživalci pravic iz prvega odstavka tega člena lahko pridobijo pravice po tem zakonu le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Te določbe v tožnikovem primeru ni mogoče uporabiti, saj v času podane zahteve za priznanje delne invalidske pokojnine ni bil uživalec (denarnih) pravic po ZPIZ/92 v nespremenjenem obsegu. Določbo tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1 je mogoče uporabiti v tesni povezavi s prvim odstavkom tega člena, in sicer takrat, ko se odloča o priznanju nove pravice v času uživanja stare. V teh primerih ob isti invalidnosti zavarovanec ne more uveljaviti nove pravice namesto stare. Lahko pa pravico po ZPIZ-1, v danem primeru torej pravico do delne invalidske pokojnine, uveljavi, če pravice po prejšnjih predpisih ne uživa (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 198/2012 z 15. 4. 2013).

Glede na obrazloženo je tožnik pod pogoji iz prvega odstavka 93. člena v povezavi s tretjim odstavkom 66. člena ZPIZ-1 pridobil pravico do delne invalidske pokojnine. V letu 2003 ugotovljena (preostala) delovna zmožnost za opravljanje drugega ustreznega dela s polovičnim delovnim časom je dejanska okoliščina, ki je bila podlaga za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti, tej pa vsebinsko ustreza zmanjšana delovna zmožnost v okviru III. kategorije invalidnosti po ZPIZ-1. V takem primeru ima tožnik (samozaposleni) pravico do delne invalidske pokojnine.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP in pete alinee 358. člena ZPP izpodbijani zavrnilni odločbi tožene stranke kot nezakoniti odpravilo. Obenem je tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 1. 1. 2003 dalje, ko mu je bila priznana pravica do opravljanja dela s polovičnim delovnim časom (4 ure) oziroma pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo na podlagi spremembe v stanju invalidnosti z dne 30. 12. 2002. Na podlagi druge alinee prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) je pritožbeno sodišče še odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločila tožena stranka s posebno odločbo.

Glede na spremembo izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče po določilu drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o povrnitvi stroškov ter spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Skladno s prvim odstavkom 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami) je tožniku priznalo nagrado za postopek po tarifni številki 3100 v znesku 183,30 EUR, nagrado za narok po tarifni številki 3102 v znesku 169,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 20,00 EUR, potne stroške pooblaščenke v višini 131,72 ter 20 % DDV. Stroški za zastopanje tožnika znašajo v celoti 605,10 EUR. Ker je tožnik z zahtevkom uspel, mu je po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP navedeni znesek dolžna povrniti tožena stranka.