Jedro

Ni izpodbijana ugotovitev, da je pri zadržanem prisotna huda psihična motnja, to je bipolarna afektivna motnja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke ugotovilo, da gre trenutno pri zadržanem za najhujšo obliko te motnje, to je hitro krožno obliko, ko ima zadržani na leto več kot štiri faze svojih bolezenskih nihanj. Kot je obrazložila izvedenka, je v osnovi bipolarna motnja psihična motnja z depresivnimi in maničnimi fazami razpoloženja, pri čemer se ob teh spremembah razpoloženja pojavljajo tudi psihotične vsebine, ki so skladne s fazo razpoloženja - torej manične, hiperaktivne, veličavske ali pa depresivne hipohondrične in nihilistične. Pri običajni obliki bipolarne motnje bi posameznim fazam sledila daljša obdobja stabilnosti, ko bi se moralo pri pacientu funkcioniranje ponovno vzpostaviti v normalni obliki, pri zadržanem pa tega ni. Izvedenka je mnenje podala na podlagi dokumentacije v spisu in izpovedbe zadržanega, da se mu je v zadnjem letu pojavilo tudi do dvanajst depresivnih epizod in da se epizode lahko preklopijo v trenutku ter da ga depresivne epizode popolnoma ohromijo.

Izrek

I. Nepravdni zadevi Višjega sodišča v Celju II Cp 26/2024 in II Cp 22/2024 se združita za skupno obravnavanje in se poslej vodita pod opr. št. II Cp 22/2024. II. Pritožbi se zavrneta.

Obrazložitev

1. Pred Višjim sodiščem v Celju sta v zvezi z obravnavanjem pritožb zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju v nepravdni zadevi Pr 2/2024 z dne 5. 1. 2024 vodeni dve II Cp zadevi. Zaradi pospešitve njunega obravnavanja in ekonomičnosti postopka je pritožbeno sodišče obe zadevi združilo v skupno obravnavo (300. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) tako, da se sedaj vodita pod opr. št. II Cp 22/2024. 2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A., rojen ... 1964, ..., zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice Vojnik (v nadaljevanju: PBV) za dobo do enega meseca, šteto od 3. 1. 2024 dalje.

3. Zadržana oseba (v nadaljevanju: zadržani) je zoper uvodoma navedeni sklep vložila pritožbo. Zahteva, da sodišče sklep umakne oziroma razveljavi in zadržanje odpravi, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 53. in 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Navaja, da je obrazložitev sklepa konstrukt oziroma lepljenka različnih nepovezanih situacij v škodo pacienta in v opravičilo protizakonitega ravnanja represivnih organov, predvsem policista. V zvezi s 1. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja, da ga odvetnik brez predhodnega razgovora žal ni mogel ustrezno zastopati. V zvezi z 2. točko prosi za vpogled v uporabljeno dokumentacijo. V zvezi s 3. točko navaja, da mu je policija zagotovila, da 3. 1. 2024 v nobenem primeru ne bodo uporabili prisilnih sredstev, da bi ga odpeljali v PBV, in da se je razpoloženje premaknilo proti normali. Ženi ni grozil in je ni lovil z valjarjem za testo. Z balkona se je pogovarjal s policisti in vpričo policistov je telefoniral ženi in zdravnici, na drugem balkonu pa je čistil mačje stranišče. V obdobju od 26. 12. 2023 je normalno spal. V zvezi s 4. točko obrazložitve navaja, da ni razbijal stene v kuhinji, ni krilil z rokami proti zdravnici in je tudi ni ogrožal. Gre za grobo laž in zlorabo policije. Med posredovanjem mu je policist poškodoval roke in hrbtenico. V zvezi s 5. točko obrazložitve navaja, da ni ogrožal življenja drugih in/ali svojega življenja in ni huje ogrožal zdravja drugih in/ali svojega zdravja, niti ni povzročal hudo premoženjsko škodo drugima ali sebi. Kumulativno niso bili podani razlogi za zadržanje na zdravljenju. V zvezi s 6. točko obrazložitve opozarja na napako v zapisu letnice 2024 in navaja, da pusti različne stvari nedokončane, pretežno začete stvari pa dokonča. Izpostavlja zapis ″mamo potisnil po tleh″ in postavlja vprašanje, kaj točno se je takrat dogajalo. V obdobju od 26. 12. 2023 je normalno spal 7 do 10 ur. Navaja, da sta na Dunaj prišla voščit novo leto in se zadržala debele 3 ure. Ni razbil stene in ni grozil z valjarjem. S sosedi se razmeroma malo in redko prepira. Z vsemi sosedi spregovori kako lahko besedo. Po pitju alkohola 7 piv v 3 urah je spal 22 ur in depresija se je odmaknila za 2 meseca. Dogodka s prtljažnikom se ne spomni natančno, ve le, da je hči imela na voljo drug avtomobil. V zvezi s 7. točko obrazložitve navaja, da tehniko nespanja uporablja, vendar maksimalno 2 noči. V zvezi z 8. točko obrazložitve navaja, da je bil 5 tednov depresiven. Alkohol sta z ženo uživala 2. 1., ko je bil v dobrem stanju. Do zdravljenja ni pomanjkljivo kritičen in nima pomanjkljivega uvida v naravo bolezni. Ni bil nespečen in ni bil povečano aktiven. Navedeno po njegovem dokazuje, da niso podani pogoji iz 39. člena ZDZdr za nadaljnje zadržanje pacienta v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve. V zvezi z 12. točko obrazložitve navaja, da se je stanje prevesilo v fazo normale. V zvezi s 13. točko obrazložitve zadržani navaja, da se je zaradi svojega stanja sposoben odločati sebi v korist in je sposoben izraziti svojo svobodno voljo. V zvezi s 15. točko obrazložitve pa navaja, da trenutno nima časa za bolnišnično zdravljenje in da sicer redno spremlja ambulantne kontrole. Ob sprejemu v PBV ni bil vinjen in o ″1 liter″ zadevno ni izpovedal. Prosi, da se vpogleda alkotest. Navaja še, da je bil na Poljskem pod psihiatrično oskrbo Babinskiego Krakow. Pljučna embolija je bila verjetno posledica cepljenja Sars Cov 2. Pritožbo nadaljuje z navedbo v zvezi z alkoholom, in sicer, da ″mrtvo pijan″ 2 krat letno. Ko je zadnjič pil, je držalo 2 meseca (ne 2 dni). Po izboljšanju je redno spal. ″Ni spal 3 noči″ je tiskovni škrat? Kontrolnih pregledov ni opustil - za vsakega posebej se je opravičil in jih deloma opravil na Poljskem. Še nikoli ni razbil stanovanja, ga pa je v celoti renoviral. Hyundai je takrat potreboval. Imela je Peugeot na razpolago. Navaja, da se njegovo zdravstveno stanje v zadnjih dveh letih ni bistveno spremenilo, zato so ukrepi, ki jih zagovarja in opravičuje sklep neučinkoviti, neprijazni in protizakoniti. Sklep je tendenciozen pamflet, ki spreminja vrstni red dogodkov, kot so se dejansko zgodili. Zamolči pomembne podrobnosti in v zapisnike na zahtevo policije naknadno vnaša dogodke, ki naj bi opravičili nerazumno in brezumno uporabo prisilnih sredstev uniformirancev proti pacientu. Dogodki se niso zgodili. Policisti so mu ob prihodu zagotovili, da zoper njega ne bodo uporabili prisilnih sredstev (dokaz je dogovorjeno video snemanje). Po ponovitvi navedbe, da niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 39. in 53. člena ZDZdr, zahteva, da sodišče sklep odpravi in razveljavi. Pritožbo pa zaključuje z navedbo, da se bo po 20. 1. 2024 prostovoljno zglasil na zdravljenje v PBV.

4. Pritožbo je vložil tudi odvetnik zadržane osebe. V pritožbi navaja, da je sodišče pravilno povzelo zdravstveno stanje zadržanega, ki je nedvomno zelo težko. Zato je pravilna tudi ugotovitev sodišča, da zadržani njuno potrebuje ustrezno zdravljenje. Sodišče pa ni dovolj tehtno ugotovilo razlogov iz 53. člena ZDZdr. Kljub ugotovljeni duševni motnji in njeni naravi sodišče v postopku ni ugotovilo, da je njegovo zdravje tako ogroženo, da bi zadržani nujno potreboval takojšnje zdravljenje. Po ugotovitvah sodišča je bil zadržani pri podajanju izjave o tem, koko dojema svoje zdravstveno stanje razsoden in časovno ter prostorsko orientiran. Zaveda se, da je psihično bolan. V nadaljevanju pritožbe odvetnik povzema izpovedbo zadržane osebe in navaja, da iz takšne izjave zadržanega izhaja, da se kljub težkemu zdravstvenemu stanju dovolj dobro zaveda svojega zdravstvenega stanja, ga sprejema in v dovolj veliki meri obvladuje, da v posledici duševne motnje nima hudo motene presoje realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja in ne obstaja takšna stopnja nevarnosti, da bi ogrozil svoje življenje ali življenje drugih, huje ogrozil svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, zaradi katere bi bilo potrebno njegovo takojšnje nujno zdravljenje. Sodišče v postopku ni ugotovilo, da bi zadržani, preden ga je policija pripeljala v bolnišnico, povzročil kakšno škodo ali bi jo želel povzročiti. Čeprav iz zapisa policije izhaja, da bi naj razbil steno med kuhinjo in dnevno sobo, se je izkazalo, da se je to namenil delati, ker je o tem že večkrat govoril z ženo, vendar pa del še ni začel izvajati, ker še nima vsega pripravljenega. Odvetnik zadržane osebe meni, da tudi glede navedb policije in bližnje osebe, da bi naj ženi s kuhinjskim valjarjem grozil se je izkazalo, da grožnje niso bile takšne, da bi zadržani grozil z neposrednim napadom. Kot je zadržani pojasnil v svoji izpovedi, se z ženo večkrat ne strinjata o tem, kako mora biti nameščena preproga v kopalnici. Ker jo je žena namestila tako, da se ni dalo odpirati vrat, je preprogo prestavil, na njo pa simbolno položil kuhinjski valjar, ker to med ljudmi pomeni, da želi, da preproga tako ostane. Valjarja ni imel namena uporabiti tako, da bi ženo napadel. Nadalje navaja, da je zadržani sicer navedel, da večkrat, takrat ko je v depresivni fazi, razmišlja o samomoru. Čeprav je pri tem opisal, da stoji na balkonu, da bi skočil z elektriko v rokah, je povedal, da tega ne naredi, ker si reče, če se "frdirbam", je konec. Reče si, da nikoli več ne bo mogel biti srečen, če konča. Če pa se ne, bo še lahko srečen. Druga stvar, ki ga odvrača od samomora v fazi depresije, je ta, da otrokom ne želi delati tega, saj bodo oni potem naredili isto. Iz tega izhaja, da v manični fazi o samomoru niti ne razmišlja, v depresivni pa ima dovolj samokontrole, da ne obstaja nevarnost, da bi ga storil. Da zaradi njegove duševne motnje njegovo življenje ni ogroženo, izhaja tudi iz narave njegove bolezni, v kateri se depresivna faza in manična faza tako hitro izmenjujeta, da vmesnih faz skoraj ni in da zadržani v depresivni fazi pade v takšno depresijo, da samo leži, zob si ne umiva in se samostojno ne hrani. Takšno naravo bolezni je potrdila tudi izvedenka. Sodišče je v sklepu ugotovilo, da bi naj zadržani ogrožal tudi življenje drugih oseb. Izpovedal je, da v manični fazi vozi zelo hitro in da je zato plačal kazen za prekršek vsaj petkrat, lahko do petnajstkrat. Po čudežu pa kazenskih točk nima. Da vozi zelo hitro in da so njegove reakcije v tej fazi zelo hitre in včasih nepredvidljive, je povedala tudi bližnja oseba. Ne glede na izjavo zadržanega in bližnje osebe pa ni mogoče trditi, da zadržani ni zanesljiv voznik in da je njegova vožnja v prometu takšna, da bi ogrožal svoje življenje ali življenje drugih bolj kot drugi vozniki. To izhaja tudi iz okoliščine, da zadržani nima kazenskih točk v cestnem prometu. Odvetnik zadržane osebe pritožbo zaključuje z navedbami, da je zadržani povedal, da namerava z zdravljenjem začeti takoj, ko bo končal nujna opravila, ki so trenutno pred njim. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je duševna bolezen zadržanega trajna in zahteva nenehno prilagajanje zdravil in odmerkov in spremljanje stranskih učinkov in psihičnega stanja. Vendar pa zakonski pogoji, ki morajo biti podani za to, da lahko sodišče odloči o zadržanju osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, v sklepu niso dovolj tehtno ugotovljeni.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe 53. do 68. člena in določbo 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr)1, ki je materialnopravno izhodišče za odločanje o sprejemu na zdravljenje brez privolitve. Pritožbeno sodišče zato vseh ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne povzema in se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe pa presoja, kot je navedeno v nadaljevanju te obrazložitve.

8. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4. 1. 2024 za pooblaščenca zadržane osebe postavilo odvetnika Marjana Aleksića in izrecno, skladno z določbo 61. člena ZDZdr, pridržano osebo poučilo, da ga lahko zamenja tudi z drugim odvetnikom. Kot izhaja iz podatkov v spisu, zadržani odvetnika ni zamenjal. Zadržani v pritožbi ne pojasni, kateri pritožbeni razlog (338. člen v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1) uveljavlja s pritožbeno navedbo, da ga odvetnik brez predhodnega razgovora žal ni mogel ustrezno zastopati, zato ni možen preizkus te pritožbene navedbe. ZDZdr ne določa, da mora odvetnik obvezno opraviti pred narokom razgovor z zadržano osebo, zato tudi v primeru, da bi bilo gornjo navedbo šteti za očitek kršitve postopkovnih določb, le-ta ni utemeljen. Sicer pa je iz podatkov v spisu razvidno, da je odvetniku bila vročena vsa razpoložljiva dokumentacija (in ne le obvestilo direktorja psihiatrične bolnišnice, kot to določa drugi odstavek 61. člena ZDZdr) pred narokom, da je bil odvetnik prisoten in aktiven z vprašanji na naroku, da je po zaslišanju izvedenke navedel, da mnenju in ugotovitvam izvedenke ne nasprotuje in da nanje nima pripomb ali drugih dokaznih predlogov, vložil pa je tudi pritožbo zoper sklep z dne 5. 1. 2024, o kateri je tudi odločeno s tem sklepom.

9. V 3. in 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje (zgolj) povzelo vsebino zapisnika o sprejemu z dne 3. 1. 2024 in vsebino zapisnika PP Žalec z dne 3. 1. 2024, v točkah 6., 7. in 8. pa povzelo izpovedbe najbližje osebe, zadržane osebe in sodne izvedenke in v tem delu obrazložitve ni še podalo razlogov o ugotovljenem dejanskem stanju niti ni podalo svojih materialnopravnih zaključkov. Zadržani v laični pritožbi v zvezi s tem delom obrazložitve izpodbijanega sklepa izrecno ne trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo vsebino izvedenih dokazov (to je le moč izluščiti iz nekaterih njegovih navedb, kot je obrazloženo v nadaljevanju), niti ne navaja, da je v sklepu nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami in zapisniki, torej ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost). Pritožbeno sodišče pa ni dolžno po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) paziti na to kršitev. S pritožbenimi navedbami v zvezi s temi točkami obrazložitve zadržani dejansko izraža nestrinjanje z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki pa jih je sodišče prve stopnje podalo šele od 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa dalje, a s temi navedbami ne more ovreči zaključkov sodišča prve stopnje.

10. Zadržani dokazno nepodprto v pritožbi navaja, da mu je policija zagotovila, da 3. 1. 2024 v nobenem primeru ne bodo uporabili prisilnih sredstev, da bi ga odpeljali v PBV, in da je dokaz dogovorjeno video snemanje. Sicer pa niti ne pojasni, katero ugotovitev ali zaključek sodišča prve stopnje s to navedbo izpodbija. Lastne ugotovitve in zaključke, ki jih izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavljajo nadaljnje pritožbene navedbe, da se je njegovo razpoloženje premaknilo proti normali; da ženi ni grozil in je ni lovil in grozil z valjarjem za testo; da se je z balkona pogovarjal s policisti in vpričo policistov telefoniral ženi in zdravnici, na drugem balkonu pa je čistil mačje stranišče; da je v obdobju od 26. 12. 2023 normalno spal 7 do 10 ur; da ni razbijal stene v kuhinji, ni krilil z rokami proti zdravnici in je tudi ni ogrožal; da mu je med posredovanjem policist poškodoval roke in hrbtenico; da pusti različne stvari nedokončane, pretežno začete stvari pa dokonča; da sta se (z ženo) na Dunaju zadržala debele 3 ure. Utemeljeno zadržani opozarja na napako v zapisu letnice 2024 v drugi vrstici 6. točke obrazložitve (cit. ″Sama od meseca marca 2024 živi v Avstriji...″), a gre za podatek, ki ne vpliva na pravilnost odločitve; očitno napako pa lahko kadarkoli v skladu z določbo 328. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 popravi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je upravičeno strinjalo z izvedenko, da je zadržani v fazi manije tudi konflikten, saj njena ocena temelji na izpovedbi najbližje osebe, kateri je sodišče utemeljeno poklonilo vero, da se zadržani s sosedi verbalno prepira. Zadržani ugotovitve sodišča ne more izpodbiti zgolj z navedbo, da se s sosedi razmeroma malo ali redko prepira. Zadržani v pritožbi dopolnjuje izpovedbo, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v 7. točki obrazložitve, da je spil 7 piv, ko je začutil, da prihaja depresija, nato pa spal 2 dni in ko se je zbudil, depresije ni bilo, z navedbo, da se je depresija odmaknila za 2 meseca. A niti s to navedbo niti z navedbo, da ko je zadnjič pil, je držalo 2 meseca in ne 2 dni, s katero se očitno ne strinja s (pravilnim) povzetkom izpovedbe najbližje osebe (da se je depresija zamaknila za 2 dni), in tudi ne z navedbo, da je po izboljšanju redno spal in da ne ve, ali je tiskovni škrat navedba, da ni spal 3 noči (s katero se prav tako očitno ne strinja s pravilnim povzetkom izpovedbe najbližje osebe, da je bil pred tokratno hospitalizacijo cel mesec v depresiji, nato pa v fazi izboljšanja dobil energijo in ni spal 3 noči) ne more ovreči pravilnih razlogov sodišča, temelječih na strokovnem mnenju izvedenke, o vplivu uživanja alkohola na njegovo bolezen. Sicer pa je sam izpovedal, kot je pravilno povzeto v izpodbijanem sklepu, da ve, da je pitje alkohola zanj škodljivo. Na pravilnost ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje tudi ne vpliva, da se zadržani ne spominja natančno dogodka s prtljažnikom, o katerem je izpovedala najbližja oseba in je povzeto v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodna izvedenka je namreč ne le na podlagi te izpovedbe najbližje osebe, pač pa tudi na podlagi ostale izpovedbe ter izvedenih dokazov podala izvedensko mnenje, o strokovnosti katerega se sodišču prve stopnje upravičeno ni porajal noben dvom, sodišče pa je tudi na njegovi podlagi sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Zadržani nato v nasprotju s svojo izpovedbo, da si z metodo nespanja ne pomaga več, ker ve, da to vodi v manijo, v pritoži navaja, da tehniko nespanja uporablja, vendar maksimalno 2 noči. Ta navedba kvečjemu potrjuje ugotovitve sodne izvedenke, ki jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, da je pri zadržanemu v ospredju privzdignjena faza, med drugim tudi z nespečnostjo, in da si zadržani z nespečnostjo povzroča še večjo nestabilnost osnovne bolezni (z deprivacijo spanja skuša preprečiti nastop depresivne faze, vendar zaradi te metode tudi do 5 dni ni spal. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno v 8. točki obrazložitve povzelo izpoved izvedenke, da je zadržani izpovedal, da je bil 5 mesecev depresiven. Na ta del izpovedbe nihče od prisotnih na naroku ni imel pripombe, čeprav drži navedba zadržanega v pritožbi, da je izpovedal, da je bil 5 tednov depresiven. Slednje pa je pravilno sodišče prve stopnje navedlo v delu obrazložitve, v katerem je podalo svoje ugotovitve in zaključke, in sicer v 15. točki obrazložitve, zato podatek, ki ga je navedla izvedenka in je povzet v 8. točki obrazložitve, ne vpliva na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da ne gre zanemariti, da se zadržani v fazi depresije, ki je pri njemu izredno hude oblike (tako tudi v mesecu decembru 2023 in do deset dni pred sprejemom v PBV, ko je trajala kar pet tednov) bori s samomorilnimi mislimi in s težavo obvladuje samomorilne impulze ob tem, da ima že načrt, kako bi naredil samomor. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve pravilno povzelo ugotovitev izvedenke, da je zadržani potrdil uživanje alkohola, zato na pravilnost ocene sodišča, da mu z uporabo alkohola (z uživanjem alkohola skuša preprečiti preti depresivno fazo) preti odvisnost, ne vpliva pritožbena navedba, da sta z želo uživala alkohol 2. 1., ko je bil v dobrem stanju. Prav tako pa tudi ne sicer pravilno izpostavljena pritožbena navedba, da ne drži, da je bil ob sprejemu vinjen. Zadržani je namreč izpovedal, da je liter vina spil za novo leto. V spisu ni podatkov o alkotestu in je tudi zato (ob tem, da zadržani ne zanika, da uživa alkohol in da je o tem izpovedala najbližja oseba) neutemeljena nekonkretizirana pritožbena navedba, da naj se vpogleda v alkotest. Tudi sicer za pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni odločilna edinole okoliščina, ali je bil zadržani ob sprejemu vinjen, pač pa njegov odnos do uživanja alkohola nasploh. To pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Sodišče prve stopnje je zgolj povzelo mnenje najbližje osebe, da je pljučna embolija, ki jo je zadržani imel lani, bila najverjetneje posledica dolgotrajnega ležanja v depresivni fazi, ni pa na to izpovedbo oprlo nobenega zaključka v izpodbijanem sklepu, zato je nerelevantna tudi pritožbena navedba, da je bila pljučna embolija verjetno posledica cepljenja. Nekonkretiziranih navedb cit.: ″Sklep je tendenciozen pamflet, ki spreminja vrstni red dogodkov, kot so se dejansko zgodili. Zamolči pomembne podrobnosti in v zapisnike na zahtevo policije naknadno vnaša dogodke, ki naj bi opravičili nerazumno in brezumno uporabo prisilnih sredstev uniformirancev proti pacientu. Dogodki se niso zgodili.″ pa pritožbeno sodišče ni dolžno presojati (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

11. V pritožbah ni izpodbijana ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre za 59-letnega pacienta, ki je bil že večkrat na zdravljenju v PBV in da je nazadnje bil zadržani obravnavan v postopku Pr 29/2021, v katerem pa je podpisal soglasje k zdravljenju in je bil postopek ustavljen s sklepom z dne 9. 6. 2021. Prav tako ni izpodbijana ugotovitev, da je pri zadržanem prisotna huda psihična motnja, to je bipolarna afektivna motnja (F31). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke ugotovilo, da gre trenutno pri zadržanem za najhujšo obliko te motnje, to je hitro krožno obliko, ko ima zadržani na leto več kot štiri faze svojih bolezenskih nihanj. Kot je obrazložila izvedenka, je v osnovi bipolarna motnja psihična motnja z depresivnimi in maničnimi fazami razpoloženja, pri čemer se ob teh spremembah razpoloženja pojavljajo tudi psihotične vsebine, ki so skladne s fazo razpoloženja - torej manične, hiperaktivne, veličavske ali pa depresivne hipohondrične in nihilistične. Pri običajni obliki bipolarne motnje bi posameznim fazam sledila daljša obdobja stabilnosti, ko bi se moralo pri pacientu funkcioniranje ponovno vzpostaviti v normalni obliki, pri zadržanem pa tega ni. Izvedenka je mnenje podala na podlagi dokumentacije v spisu in izpovedbe zadržanega, da se mu je v zadnjem letu pojavilo tudi do dvanajst depresivnih epizod in da se epizode lahko preklopijo v trenutku ter da ga depresivne epizode popolnoma ohromijo, takrat samo leži in je tudi v osnovnih življenjskih potrebah, kot je hranjenje in hidracija, odvisen od druge osebe (žene), potem pa se stanje nenadoma prevesi v fazo manije, nazadnje je bilo tako pred desetimi dnevi (pred tem je bil pet tednov v fazi hude depresije). Zadržani v svoji laični pritožbi (v zvezi s tč. 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa) z navedbo, da se je stanje prevesilo v fazo normale, neutemeljeno, saj gre zgolj za njegovo lastno oceno, izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zadržani v fazi manije, ki je sledila fazi depresije brez vmesne faze umika bolezni oziroma stabilnosti.

12. Ne drži pritožbena navedba odvetnika zadržane osebe, da sodišče ni ugotovilo, da je zdravje zadržanega tako ogroženo, da bi zadržani nujno potreboval takojšnje zdravljenje, saj je to ugotovilo in obrazložilo v 15. in nadaljnjih točkah obrazložitve izpodbijanega sklepa. Čeprav sodišče prve stopnje ni izrecno v izpodbijanem sklepu zapisalo, da je bil zadržani pri podajanju izjave o tem, kako dojema svoje zdravstveno stanje, časovno ter prostorsko orientiran, se pritožbeno sodišče strinja z oceno odvetnika zadržane osebe, da je temu tako. Drži, da se zaveda, da je psihično bolan, ne pa tudi, da je sodišče ugotovilo, da je bil pri podajanju izjave razsoden. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sprejelo mnenje izvedenke, da ima zadržani zaradi hude psihične motnje (F31) hudo moteno presojo realnosti in ni sposoben obvladovati svojih ravnanj in pravilno zaključilo, da je izpolnjen pogoj iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Lasten zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da iz izjave (izpovedbe) zadržanega izhaja, da se kljub težkemu zdravstvenemu stanju dovolj dobro zaveda svojega zdravstvenega stanja, ga sprejema in v dovolj veliki meri obvladuje, da v posledici duševne motnje nima hudo motene presoje realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja in ne obstaja takšna stopnja nevarnosti, da bi ogrozil svoje življenje ali življenje drugih, huje ogrozil svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, zaradi katere bi bilo potrebno njegovo takojšnje nujno zdravljenje. Pritrditi je sicer odvetniku zadržane osebe, da sodišče v postopku ni ugotovilo, da bi zadržani, preden ga je policija pripeljala v bolnišnico, povzročil kakšno škodo ali bi jo želel povzročiti. Iz zapisa policije izhaja, kot izpostavlja pritožba, da bi naj razbil steno med kuhinjo in dnevno sobo, odvetnik zadržane osebe pa nadalje podaja lastno dokazno oceno, da se je izkazalo, da se je to namenil delati, ker je o tem že večkrat govoril z ženo, vendar pa del še ni začel izvajati, ker še nima vsega pripravljenega. Kljub temu, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da zadržani povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, je pravilen zaključen, da je podan pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zadržani ogrožal svoje življenje in življenje drugih ter huje ogrožal svoje zdravje in zdravje svojih bližnjih.

13. Ne drži pritožbena navedba odvetnika zadržane osebe, da se je tudi glede navedb policije in bližnje (očitno prav: najbližje) osebe, da bi naj grozil ženi s kuhinjskim valjarjem, izkazalo, da grožnje niso bile takšne, da bi zadržani grozil z neposrednim napadom. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo najbližji osebi, da ji je mama povedala, da ji je zadržani grozil, da jo bo z valjarjem po glavi, če bo nasprotovala razbijanju stene. O razbijanju stene, zato da naredi odprtino med kuhinjo in dnevno sobo, je namreč izpovedal sam zadržani. Res je izpovedal, da le-te še ni začel delati, a mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, glede na to, da je v zapisniku PP Žalec z dne 3. 1. 2024, ki ga je vpogledalo in kot verodostojnega sprejelo, navedeno, da je tega dne policijo poklicala žena zadržanega in povedala, da se je umaknila na parkirišče, ker je mož razbijal steno med kuhinjo in dnevno sodbo, policisti pa so na kraju ugotovili, da je zadržani nameraval narediti prehod v steni stanovanja iz kuhinje v dnevno sobo. Na izrecno vprašanje sodišča prve stopnje, ali je ženi grozil, da jo bo z valjarjem po glavi, pa je, kot je povzeto v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, izpovedal, da sta se samo prepirala, kako naj bo obrnjena preproga. On je želel, da bi bila obrnjena tako, da bi se odpirala vrata, ona pa ne. Potem je žena kupila novo, še debelejšo preprogo, da se vrata sploh niso mogla odpreti. Preprogo je obrnil, nato jo je žena čez nekaj dni obrnila spet drugače. Potem pa je zadržani preprogo spet obrnil in nanjo položil valjar. S tem je ženi hotel dati vedeti, da je Bog ustvaril silo zato, da se uporabi, kadar je to potrebno. Moški si lahko pomaga z valjarjem. Četudi je izpovedal, da pri njemu do tega sploh ne bi prišlo, je sodišče prve stopnje glede na zgoraj povzeto in obrazloženo utemeljeno zaključilo, da tudi izpovedba zadržane osebe potrjuje izpovedbo najbližje osebe, da je zadržani dejansko grozil ženi z valjarjem. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo oceni sodne izvedenke, da je zadržani v fazah hiperaktivnosti nepredvidljiv, impulziven, konflikten, ne prepozna svojega stanja, ogroža druge in sebe, zato je njegovo grožnjo potrebno vzeti kot resno. Pritožbeno sodišče pri tem le še dodaja, da ni dvoma, da je moč z valjarjem za testo povzročiti tudi hudo telesno poškodbo, lahko pa se z njim tudi ogrozi življenje.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da zadržani hudo ogroža svoje zdravje in življenje, kakor tudi zdravje in življenje drugih, s tem ko v fazi manije in posledične hiperaktivnosti, vozi avtomobil. Utemeljeno je verjelo najbližji osebi, da zadržani v fazi manije vozi hitro in je posledično nevaren šofer. V fazi manije je tresav, reflekse ima po eni strani upočasnjene, po drugi strani pa je pri vožnji preveč agresiven in tudi nima koncentracije. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da ne bi sledilo oceni sodne izvedenke, da je zadržani v posledici bolezni (v fazi manije) nevaren voznik, saj je takrat telesno bolj napet in se trese, ima zmanjšano pozornost, povečano impulzivnost, vozi po stanjih nespečnosti, tudi po več noči skupaj (zadržani je izpovedal, da včasih tudi pet dni ni spal). Nenazadnje je svojo nevarno vožnjo potrdil tudi zadržani sam, kot navaja tudi odvetnik zadržane osebe v pritožbi. Zadržani je opisal, da ko je peljal svojega prijatelja Radovana, je tako hitro vozil, da je prijatelj rekel, da bi najraje kar umrl od strahu, potem pa je vseeno rekel, da se bi pa z zadržanim še peljal. Zadržani je sam povedal, da v fazi manije vozi hitreje in da če se le da, ne plačuje preveč kazni, v fazi depresije pa skoraj ne vozi. Zaradi prehitre vožnje je plačal do sedaj od pet do petnajst kazni. Pojasnil je, da trenutno nima kazenskih točk in dodal, da po nekem čudežu. Neutemeljena je pritožbena navedba, da ne glede na izjavo zadržanega in bližnje osebe ni mogoče trditi, da zadržani ni zanesljiv voznik in da je njegova vožnja v prometu takšna, da bi ogrožal svoje življenje ali življenje drugih bolj kot drugi vozniki, saj da to izhaja tudi iz okoliščine, da zadržani nima kazenskih točk v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo obrazložilo, da je mogoče iz izpovedbe zadržanega narediti logičen zaključek, da je zadržani zelo hiter voznik, da vozi preko dovoljenih omejitev v fazi manije, da pa je dejstvo, da ni prevečkrat kaznovan za prehitro vožnjo, mogoče pripisati temu, da ga policisti pri njegovo hitri vožnjo ne ustavijo in ne oglobijo. Pravilno pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da s tem hudo ogroža svoje zdravje in zdravje drugih udeležencev v prometu. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je izpolnjen zakonski razlog iz prve v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v pritožbi odvetnika zadržane osebe, da iz izpovedbe zadržane osebe izhaja, da v manični fazi o samomoru niti ne razmišlja, v depresivni pa ima dovolj samokontrole, da ne obstaja nevarnost, da bi ga storil. Gre za lastne zaključke, ki prav tako niso potrjeni z izvedenim dokazi. Ne drži, da to, da zaradi njegove duševne motnje njegovo življenje ni ogroženo, izhaja tudi iz narave njegove bolezni, v kateri se depresivna faza in manična faza tako hitro izmenjujeta, da vmesnih faz skoraj ni in da zadržani v depresivni fazi pade v takšno depresijo, da samo leži, zob si ne umiva in se samostojno ne hrani. Kot je zadržani sam izpovedal, v fazi depresije razmišlja o samomoru. Sodišče prve stopnje pa je, sledeč mnenju sodne izvedenke, pravilno ocenilo, da kljub razumski razlagi zadržanega (da se od samomora uspe odvrniti s tem, da si bo v primeru, da konča svoje življenje, odvzel možnost, da bi bil lahko še kdaj srečen, poleg tega samomora ne namerava storiti zaradi škode, ki jo lahko s tem povzroči svojim otrokom), ne gre zanemariti, da se zadržani v fazi depresije, ki je pri njemu izredno hude oblike (tako tudi v mesecu decembru 2023 in do deset dni pred sprejemom v PBV, ko je trajala kar pet tednov) bori s samomorilnimi mislimi in s težavo obvladuje samomorilne impulze ob tem, da ima že načrt, kako bi naredil samomor. Sam je namreč izpovedal, da stoji na balkonu z električnimi kabli v roki. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je navedeno izpovedbo pri zadržanem v posledici bolezni potrebno jemati skrajno resno in jo označiti kot hudo ogrožanje zdravja zadržanega in njegovega življenja. Sodišče je pri tem upravičeno upoštevalo dejstvo, da je zadržani trenutno v manični in ne depresivni fazi, v kateri se samomorilno ogroža, vendar pa je potrebno upoštevati, da zadržani boleha za hitro krožno obliko bipolarne motnje, kateri ne sledi obdobje stabilizacije in normalnega funkcioniranja, ampak se bo faza manije, v kolikor se zadržani ne bi zdravil, prevesila neposredno v fazo depresije. To pa se lahko zgodi, kot je zadržani izpovedal, tudi v minuti ali dveh.

16. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na mnenje sodne izvedenke, da je prisilno zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice trenutno edina možnost za nudenje pomoči zadržanemu in preprečevanje opisanega ogrožanja. Pritožnika konkretizirano ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje o tem ne izpodbijata. Prav tako tudi ne ugotovitev sodišča o nujno potrebni dolžini zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Glede dobe zdravljenja je sodišče prve stopnje upravičeno v celoti sledilo mnenju sodne izvedenke, ki je prepričljivo pojasnila, da je v tem trenutku edini možen ukrep zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom v obdobju do enega meseca.

17. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr za zadržanje osebe na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve. Omejitev njene ustavno zagotovljene pravice do svobode je upravičena in nujna, saj bo le s takojšnjim nadaljevanjem njenega zdravljenja v psihiatrični bolnišnici mogoče zaščititi predvsem njeno zdravje. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeni preizkus pa ni pokazal niti kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeni pritožbi zavrnilo (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP, vse pa v zvezi z 42. členom ZNP-1). Odločitve o potrditvi izpodbijanega sklepa pa ni sprejelo, ker še niti ni izkazana vročitev izpodbijanega sklepa najbližji osebi, ki ima prav tako pravico do pritožbe.

1 Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom v psihiatrični bolnišnici brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: (-) če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (-) če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in (-) če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).