Jedro

Tožba za nedopustnost izvršbe je dopustna le po predhodnem ugovornem postopku, v katerem je izvršilno sodišče odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se nanašajo na samo terjatev. Kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi se lahko v tožbi sklicevala le na opozicijske ali impugnacijske razloge, ne pa na razloge, ki se nanašajo na predpostavke izvršbe. Predvsem pa tožnica v tej pravdi ne more doseči ponovnega materialnopravnega preizkusa terjatve, ki je bila ugotovljena v izvršilnem naslovu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je nedopustna izvršba, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki In 112/2012 z dne 2.1.2013. Tožnici pa je naložilo, da mora tožencu povrniti 944,83 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v postopek pristojnemu sodišču, podrejeno pa takšno spremembo prve sodbe, da bo njenemu zahtevku v celoti ugodeno. Sodba je nična, ker jo je izdalo nepristojno sodišče. O zahtevku bi lahko odločalo le Okrajno sodišče v Škofji Loki, ki vodi izvršilni postopek. Sodišče prve stopnje si preozko razlaga prekluzijo, saj ta ne velja za navajanje pravnih stališč. Tožnica je predložila dvoje pravnih mnenj, do katerih bi se sodišče lahko vsaj opredelilo. Sodba ne more biti nad zakonom. Čeprav je pravnomočna, tožnici nalaga nedopustno obveznost, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Izvršilni naslov zato ni primeren za izvršbo in tožničina obveznost pravno ne obstaja. Tožnica je na to opozorila že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sodba, ki tožnici odreja izplačilo 35 % vodstvenega dodatka tožencu, je neupoštevna, saj je ta dajatev prepovedana, sodba pa je kljub pravnomočnosti nična in je zato ni mogoče prisilno izterjati. Ker je bilo delovno mesto toženca (inšpektor III) ukinjeno s Pravilnikom o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest z dne 20.9.2012, je izpolnitev sodbe tudi objektivno nemogoča. Toženec tako z izvršbo zlorablja svoje pravice na škodo tožnice.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za spore v izvršilnem postopku je po 63. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izključno krajevno pristojno sodišče, ki vodi izvršilni postopek. V obravnavanem primeru je to Okrajno sodišče v Škofji Loki. Čeprav je o tožbenem zahtevku odločalo Okrajno sodišče na Jesenicah, ne gre za takšno kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku seznanilo z vsebino izvršilnega spisa In 112/2012; sicer pa je atrakcija krajevne pristojnosti predpisana predvsem zaradi zagotavljanja smotrnosti in pospešitve postopka. Tožnica bi morala zatrjevano relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP uveljavljati že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 286.b člena ZPP), vendar tega ni storila. Ker nobena od strank ni ugovarjala krajevni pristojnosti sodišča, je prišlo do njene ustalitve. Brez podlage je zato pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba nična oziroma „neobstoječa“.

6. Res je, da pravdni stranki pri navajanju svojih pravnih stališč nista omejeni s prekluzijo, vendar gola pritožbena trditev, da bi se sodišče prve stopnje lahko opredelilo do pravnih mnenj, na katere se je sklicevala tožnica, ne zadošča za sklepanje o tem, da je bila prikrajšana za pravico do obravnavanja v postopku. Tožnica absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne uveljavlja, sodišče druge stopnje pa nanjo ne pazi (več) po uradni dolžnosti.

7. Tožba za nedopustnost izvršbe po 59. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je dopustna le po predhodnem ugovornem postopku, v katerem je izvršilno sodišče odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se nanašajo na samo terjatev. Kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi se lahko v tožbi sklicevala le na opozicijske ali impugnacijske razloge, ne pa na razloge, ki se nanašajo na predpostavke izvršbe. Predvsem pa tožnica v tej pravdi ne more doseči ponovnega materialnopravnega preizkusa terjatve, ki je bila ugotovljena v izvršilnem naslovu.

8. Neutemeljena je torej pritožbena trditev, da izvršilni naslov ni primeren za izvršbo, ker naj bi bila sodba, ki tožnici nalaga, da mora toženca pozvati na delo na njegovo nekdanje delovno mesto ter mu obračunati in izplačati vodstveni dodatek za čas do ponovnega nastopa na delo, nična in zato neupoštevna. Zatrjevanje dejstev, ki se nanašajo na izvršilni naslov in časovno izvirajo iz obdobja, ki je v njem upoštevano, v tej pravdi ni dovoljeno. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno vztrajanje, da gre za nedopusten predmet terjatve in da je izpolnitev obveznosti objektivno nemogoča. Izplačilo spornega vodstvenega dodatka ne nasprotuje prisilnim predpisom, niti Ustavi in moralnim načelom. Te tožničine pomisleke je že zavrnilo sodišče v delovnem sporu kot tudi izvršilno sodišče. Na Pravilnik o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest z dne 20.9.2012, ki naj bi tožnici onemogočal izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pa se je tožnica začela sklicevati šele v tožbi. V svojem ugovoru (z dne 8.1.2013) tega razloga za nasprotovanje izvršbi ni omenjala. Tega ugovornega razloga torej izvršilno sodišče še ni obravnavalo. Tožnica ga zaradi vezanosti tožbe za nedopustnost izvršbe na ugovorni postopek v pravdi ne more uveljavljati. Sicer pa po prvem odstavku 339. člena Obligacijskega zakonika (OZ) obveznost lahko preneha le, če je njena izpolnitev postala nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj je tožnica sama sprejela navedeni pravilnik in s tem onemogočila izpolnitev sporne obveznosti. Za povrh ta okoliščina ni razlog za nedopustnost izvršbe, ampak, kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, kvečjemu za ustavitev izvršbe.

9. Po navedenem je pritožbeni očitek, da toženec z izvršbo zlorablja svoje pravice na škodo tožnice, brez podlage. Ker pritožbeni razlogi, na katere se je sklicevala tožnica, niso podani, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

10. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Ker je pritožnica s pritožbo propadla, jih mora kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP)