Jedro

Sodišče prve stopnje pri izdaji začasne odredbe ni upoštevalo kriterija sorazmernosti. Toženec je zatrjeval, da vrednost njegovega premoženja, na katero meri začasna odredba, bistveno presega vrednost terjatve. Čeprav vrednosti nepremičnin po GURS niso bile določene na podlagi cenilca nepremičnin, jim ni mogoče odreči vsake dokazne teže. Ob odsotnosti drugih podatkov dajejo podlago za oceno tržne vrednosti nepremičnine. Čeprav zavarovanje običajno presega terjatev, je vendarle treba upoštevati še preostale nepremičnine, ki so predmet zavarovanja, in splošno znano zvišanje vrednosti nepremičnin v centru Ljubljane, ki odstopajo od posplošene vrednosti nepremičnin v Republiki Sloveniji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. in II. točki izreka delno spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o zavarovanju V Pg 1553/2020 z dne 28. 12. 2020 delno ugodi tako, da ostane začasna odredba v veljavi v 1., 2. in 4. točki I. odstavka izreka, v 3. točki I. odstavka izreka se začasna odredba razveljavi in se predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrne, v II. odstavku izreka sklepa o začasni odredbi pa se sklep (glede stroškov) razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Izrek o izvršilnih stroških in o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ob ponovnem odločanju z izpodbijanim sklepom v točki I izreka zavrnilo ugovor tožene stranke in v točki II izreka ohranilo v veljavi začasno odredbo, s katero je toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev naslednjih nepremičnin: del stavbe št. 01 v stavbi št. 00 k. o. 0001 X (ID 001), del stavbe št. 04 v stavbi št. 00 k. o. 0001 X (ID 002) do ½, parc. št. 2520/5 k. o. 0001 X (ID 003) do 720/2880, parc. št. 1048/1 k. o. 0002 Y (ID 004) do 50/600, parc. št. 1048/2 k. o. 0002 Y (ID 005) do 50/600 (I. odstavek 1. točke izreka začasne odredbe - v nadaljevanju tudi ZO), pri čemer se prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin izvrši s takojšnjim vpisom prepovedi v zemljiško knjigo (I. odstavek 2. točke izreka ZO). Obenem je Banki X. d. d. naložilo, da mora toženi stranki ali komu drugemu po toženčevem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska v višini 134.842,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2000 dalje do plačila s toženčevega računa pri Banki X. d. d., razen za prejemke, ki so izvzeti iz izvršbe po 101. členu ZIZ in z omejitvijo do višine po 102. členu ZIZ (I. odstavek 3. točke izreka ZO). Obenem je še odločilo, da ta začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočno končanem pravdnem postopku, ki se vodi na podlagi predmetne tožbe (I. odstavek 4. točke izreka ZO) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 1.187,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. odstavek izreka ZO). Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje sklenilo še, da se izrek o stroških pridrži do dokončne odločbe (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se zoper sklep pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi kršitev določb postopka 12., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in predlaga, da višje sodišče ugodi ugovoru tožene stranke proti sklepu o zavarovanju in ta sklep razveljavi, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po določilu 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (prim. prvi, drugi in tretji odstavek cit. člena). Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer mora tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazati obstoj terjatve in še enega od nadaljnjih dveh pogojev, t. j. verjetnost subjektivne nevarnosti razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bo uveljavitev terjatve v izvršbi ogrožena, ali pa verjetnost nastanka neznatne škode, ki bi jo dolžnik pretrpel z izdano začasno odredbo.

6. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka verjetno izkazala, da je toženec kot poslovodja in družbenik s svojimi poslovnimi potezami pripeljal družbo C., d. o. o., do te stopnje, da ta predstavlja le še pravno organizacijsko lupino brez dejanske vrednosti. Družba je celotno poslovanje, dejavnost in vse zaposlene po nastanku davčne obveznosti in izdaji zapisnika o ugotovitvah davčnega inšpekcijskega nadzora št. DT-01 z dne 20. 3. 2018 prenesla na novoustanovljeno družbo N., d. o. o., pri čemer se obe družbi pretežno ukvarjata s strežbo pijač. Z dnem vpisa družbe N. so se povečali prihodki družbe N., zmanjšali pa prihodki družbe C. Navedeno ravnanje ne kaže na normalen način poslovanja, ampak na izogibanje davčni obveznosti družbe C. Sodišče prve stopnje je pritrdilo tožeči stranki, da je toženec po vsej verjetnosti odškodninsko odgovoren tožeči stranki zaradi spregleda pravne osebnosti po drugi, tretji in četrti alineji prvega odstavka 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in po prvi alineji cit. določila v zvezi s prvim odstavkom 41. člena ZGD-1 ter po četrtem odstavku 263. člena v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1 kot tudi s prvim odstavkom 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Na podlagi preteklih ravnanj toženca, ki časovno sovpadajo z nastankom obveznosti do tožeče stranke, je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da je podana subjektivna nevarnost, da bo toženec tudi vnaprej razpolagal s premoženjem tako, da bo tožeči stranki preprečena uspešna izterjava. Po oceni prvostopenjskega sodišča je podana tudi neznatna nevarnost po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, saj toženec poudarja, da nima namena razpolagati z nepremičnim premoženjem, ki je obremenjeno s hipotekami in drugimi sodnimi postopki, zaradi česar je kakršnokoli razpolaganje z njim objektivno nemogoče. 7. Toženec v pritožbi navaja, da je bil davčni inšpekcijski nadzor voden pristransko v škodo zavezanca C., d. o. o., zaradi česar je zavezanec vložil tožbo v upravnem sporu, ki se vodi pred Upravnim sodiščem RS pod opr. št. I U-1709/2020, upravni spor pa je predhodni postopek v tem gospodarskem sporu. Zato je vtoževana terjatev neugotovljena in nepravnomočna, kakršnakoli odškodninska tožba pa preuranjena.

8. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Po določilu 267. člena ZIZ je mogoče začasno odredbo izdati celo pred uvedbo sodnega postopka. Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetno izkazana terjatev. Za verjetno izkazanost terjatve pa zadostuje že, da so okoliščine, ki govorijo za obstoj določenega dejstva, močnejše od tistih, ki govorijo zoper njega. Davčna obveznost družbe C. izhaja iz izvršljive odločbe in je izkazana s seznamom izvršilnih naslovov, ki je podlaga za neposredno izvršbo. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča glede verjetnosti obstoja terjatve, čeprav ima toženec seveda možnost v upravnem sporu obstoj davčne obveznosti izpodbiti. Ker pa se o izdaji začasne odredbe odloča na podlagi verjetnosti, sodišče v tej fazi postopka (še) ne opravi celostne dokazne ocene, kot je določeno v 8. členu ZPP. Zato praviloma (še) ne izvede vseh predlaganih dokazov, pač pa oceni na podlagi gradiva v spisu, ali so navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti.1 V tej luči se pokažejo kot neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (npr. zaslišanja toženca).

9. Pritožnica navaja, da izpodbijana odločba odstopa od utečene sodne prakse, kar naj bi izkazala z navajanjem sodnih odločb, ki naj jih sodišče ne bi upoštevalo. Pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ne more konkretno odgovoriti, saj bi pritožnica morala v pritožbi navesti vse argumente konkretizirano, pritožbeno sklicevanje na predhodne vloge ne zadošča. Pravna teorija in sodna praksa sta zavzeli stališče, da redno razpolaganje s premoženjem ponavadi ne konstituira pogoja subjektivne nevarnosti, medtem ko izredno in nepojasnjeno razpolaganje (ki vsaj v splošnem poteka v smeri onemogočanja oziroma izogibanja uveljavitvi terjatev upnikov, pri čemer ni nujno, da gre za izogibanje konkretni terjatvi) najverjetneje že kaže na obstoj subjektivne nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ.2

10. Pritožnica v pritožbi vztraja, da odločba FURS davčnemu zavezancu C., d. o. o., ni bila pravilno vročena, čeprav je že prvostopenjsko sodišče v sklepu o izdaji začasne odredbe pravilno pojasnilo v točki 7 obrazložitve, da je bila navedena odločba vročena po pooblaščencu davčnega zavezanca za vročanje – družbi R., d. o. o., v skladu z 88. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in sicer na naslovu pooblaščenca, ki je naveden v registru.

11. Pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. ZSV 2438/2018-2429 z dne 3. 12. 2019 o ustavitvi postopka o prekršku zoper C. d. o. o. in odgovorno osebo A. A. (toženca), saj ustavitev prekrškovnega postopka še ne pomeni, da davčna obveznost ne obstaja in v tem pogledu ni pravno relevantna v tej zadevi. Prav tako pritožnica ne more uspeti z izpostavljanjem domnevno spornega ravnanja davčnega inšpektorja, saj je bila davčna odločba v pritožbenem postopku potrjena s strani pristojnega drugostopenjskega organa. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče pridružuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je davčna obveznost družbe C. v tem postopku na podlagi podatkov v spisu verjetno izkazana in posledično je tudi verjetno izkazana odškodninska odgovornost tožene stranke.

12. Pritožnica ni verjetno utemeljila svojih navedb, da je davčni organ z blokado TRR-ja oziroma prepovedjo razpolaganja s sredstvi na njem odvzel družbi C. vsakršno možnost za nadaljnje poslovanje in pridobivanje dohodkov in s tem onemogočil poplačilo dolga. Tožeča stranka pa je nasprotno pojasnila, da je davčni organ po določbah 111. člena ZDavP-2 dolžan zavarovati davčni dolg v vsakem primeru, čim presega znesek 50.000,00 EUR. Zavezanec pa bi lahko zoper začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti vložil pritožbo, vendar tega ni storil. Prav tako lahko v skladu z drugim odstavkom 120. člena ZDavP-2 zavezanec za davek predlaga davčnemu organu, da se že predloženo zavarovanje ali začasni sklep nadomesti z novim oziroma predloži inštrument zavarovanja. Glede na to bi lahko toženec podal predlog za zavarovanje dolga z nepremičnim premoženjem, vendar takšen predlog ni bil podan.

13. Pravilno je tudi sklepanje prvostopenjskega sodišča glede vplačil življenjskega zavarovanja v korist toženca, v zvezi s polico, vinkulirano v korist kreditodajalca, kar naj bi predstavljalo način odplačila kredita družbe C. Glede na trditve tožeče stranke, da gre za kreditiranje toženčeve lastne nepremičnine in plačilo življenjskega zavarovanja v njegovo lastno korist, bi toženec moral natančneje pojasniti svoje ugovore glede višine, pa tega doslej ni storil. 14. Brezpredmetne so pritožbene navedbe o sredstvih, knjiženih v poslovnih knjigah in bilancah stanja družbe C., ob nespornem dejstvu, da je bila davčna izvršba neuspešna.

15. Pritožnica v tem postopku ne more uspeti s sklicevanjem na blokado TRR-jev drugih pravnih subjektov (C. d. o. o. in N. d. o. o.), saj je treba prepoved razpolaganja navedenih subjektov reševati v drugih postopkih in ne v predmetni zadevi.

16. Pritožnica navaja, da tožeča stranka uveljavlja identično terjatev v upravni izvršbi in v predmetnem gospodarskem sporu zoper tri različne zavezance, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev določb iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se z navedenim razlogovanjem ne strinja. Očitno gre za postopke zoper različne pravne in fizične osebe, zato zatrjevana kršitev ne more biti podana.

17. Ni utemeljena pritožbena navedba glede konkurenčne prepovedi, ki naj ne bi bila vpisana v aktu o ustanovitvi družbe C. Tožeča stranka je omenjeno kršitev uveljavljala na podlagi prvega odstavka 41. člena ZGD-1 in ne na pogodbeni podlagi.

18. Glede na navedeno sta izpolnjena pogoja za izdajo začasne odredbe, in sicer verjeten obstoj terjatve kot tudi subjektivne nevarnosti za njeno uveljavitev.

19. Prav pa ima pritožnica, da sodišče prve stopnje pri izdaji začasne odredbe ni upoštevalo kriterija sorazmernosti. Toženec je zatrjeval, da vrednost njegovega premoženje, na katero meri začasna odredba, bistveno presega vrednost terjatve, saj je iz evidence vrednotenja GURS razvidno, da je samo del stavbe 0001-00-6 vreden 295.300,00 EUR. Toženčev delež pa znaša ½ od tega. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožnice, da tržna vrednost nepremičnine ne potrjuje vrednosti po GURS. Pritožbeno sodišče se z navedenim stališčem ne strinja povsem. Čeprav vrednosti nepremičnin po GURS niso bile določene na podlagi cenilca nepremičnin, jim ni mogoče odreči vsake dokazne teže. Ob odsotnosti drugih podatkov dajejo podlago za oceno tržne vrednosti nepremičnine. Čeprav zavarovanje običajno presega terjatev, je vendarle treba upoštevati še preostale nepremičnine, ki so predmet zavarovanja, in splošno znano zvišanje vrednosti nepremičnin v centru Ljubljane, ki odstopajo od posplošene vrednosti nepremičnin v Republiki Sloveniji. Upoštevajoč vse okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo vtoževana terjatev v zadostni meri zavarovana že s prepovedjo odtujitve in obremenitve toženčevih nepremičnin, navedenih v 1. točki prvega odstavka začasne odredbe, vpisane v zemljiško knjigo. V presežku pa bi začasna odredba presegla namen zavarovanja, določen v 271. členu ZIZ. Končno pa iz navedb tožeče stranke same v odgovoru na pritožbo smiselno izhaja, da bi lahko v davčnem postopku zavezanec dosegel nadomestitev začasnega zavarovanja s sredstvi na TRR z zavarovanjem dolga z nepremičninami. Ta izvajanja govorijo v prid stališču, da bo tudi tako začasna odredba dosegla namen zavarovanja, brez da bi pretirano obremenila dolžnika.

20. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge, s preostalimi pa se mu ni bilo treba ukvarjati (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na navedeno je bilo treba pritožbi delno ugoditi in odločiti kot izhaja iz izreka tega sklepa (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21. Odločitev o stroških celotnega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Tako tudi VSL sklep I Cp 1740/2009. 2 Prim. Urban Vrtačnik in Neža Pogorelčnik, Pogoji za izdajo začasne odredbe, Revija Odvetnik, 1 (64)/2014, stran 4 in 10.