Jedro

Glede na to, da, kar niti ni sporno, tožnik poseduje dovoljenje za prebivanje Republike Finske, veljavno do 31. 10. 2022 in da je vložil Prošnjo v Sloveniji dne 2. 10. 2023 (torej prej kot v dveh letih od poteka veljavnosti dovoljenja), je toženka pravilno ugotovila, da je na podlagi četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, za obravnavo Prošnje odgovorna Republika Finska.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Finski, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka); da se tožnikova predaja izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Finska sprejela prosilca, to je od 6. 11. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik, čigar istovetnost je ugotovljena na podlagi potnega lista Zvezne republike Nigerije št. ..., dne 2. 10. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da tožnik v EURODAC še ni bil vnesen. Tožnik je predložil dovoljenje za prebivanje Republike Finske št. FI41009370, izdano 8. 2. 2022, veljavno do 31. 10. 2022 (v nadaljevanju Dovoljenje). Toženka je na svoje zaprosilo na podlagi četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, 6. 11. 2023 prejela odgovor Republike Finske, da v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3. Toženka je povzela tožnikovo izjavo, da se ne želi vrniti v Republiko Finsko, ker mu tam ni bilo všeč podnebje, ker je zanj premrzlo. V Republiki Finski je bil neuspešen v preizkušnji za klub, ki ga ni izbral, zato je Republiko Finsko zapustil. Če se vrne v Republiko Finsko, bo moral začeti iz nič. Postopka mednarodne zaščite v Republiki Finski ne pozna, saj tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, njegovo dovoljenje za prebivanje je bilo namreč še veljavno. V Republiki Sloveniji mu je všeč, začel je že igrati nogomet, kmalu bo dobil pogodbo za Klub A iz Kranja, ki naj bi jo podpisal 20. 1. 2024. Po podpisu pogodbe naj bi začeli z urejanjem dovoljenja za prebivanje. V Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker ga je ustavila policija.

4. Toženka je ocenila tožnikove izjave, da se v Republiko Finsko ne želi vrniti, ker mu je v Sloveniji všeč in bi rad nadaljeval kariero, kot nerelevantne, ker si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, temveč odgovorno državo članico določajo merila iz poglavja III Uredbe Dublin III. Tožnikove izjave po oceni toženke ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Finsko. Po oceni toženke ne obstajajo razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Finski, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnikovo željo, da v Republiki Sloveniji nadaljuje s kariero, pa ocenila, da ne gre za okoliščino, ki bi preprečevala predajo prosilca pristojni državi članici. Izjavo tožnika, da bi moral po vrnitvi v Republiko Finsko kariero začeti od začetka, je toženka ocenila kot tako, ki ne dokazuje, da bi bil tožnik po predaji Republiki Finski izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Toženka je ugotovila, da ima Republika Finska v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, da imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije po oceni toženke ni sporna. Toženka je dalje ugotovila, da med Republiko Slovenijo in Republiko Finsko velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir. Toženka je po ugotovitvi, da tožnik ob vrnitvi v Republiko Finsko ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje, na na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 Prošnjo zavrgel, saj je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Finska.

5. Iz obrazložitve še izhaja, da se bo pristojni organ v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Finske dogovoril o tožnikovi predaji, ki bo potekala na mednarodnem letališču v Helsinkih, kakor hitro bo to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da Republika Finska ponovno sprejema prosilca, to je od 6. 11. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek.

_Povzetek relevantnih navedb tožnika_

6. Tožnik sklep izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter ponovno odločanje toženke. Zahteva tudi zadržanje izvršitev izpodbijanega sklepa, dokler trajajo upravni in sodni postopki v zvezi s tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

7. Tožnik navaja, da ni še nikoli zaprosil za mednarodno zaščito, da je v Republiki Finski bival na podlagi dovoljenja, veljavnega do 31. 10. 2022. Tožnik navaja, da drugi odstavek 7. člena Uredbe Dublin III določa, da se za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito določi država članica, kjer je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na to, da je toženka ugotovila, da je tožnik prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, je po mnenju tožnika za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija.

8. Zahtevo za izdajo začasne odredbe tožnik utemeljuje s tem, da bi mu z neizdajo začasne odredbe lahko nastala škoda, zaradi vrnitve v Republiko Finsko. Tukaj se je ustalil in ima krog znancev ter možnosti igrati nogomet. V Republiki Finski pa bi mogel začeti z ustvarjenjem življenjskih pogojev na novo. Tožnik meni, da ima v Republiki Sloveniji pravico počakati do pravnomočnosti sodnega postopka, v katerem se odloča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

_Trditve toženke_

9. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Poudarja, da je v izpodbijanem sklepu povsem pravilno uporabila materialno pravo in posledično odločila pravilno in zakonito.

10. S povzemanjem 3. člena Uredbe Dublin III izpostavlja, da tožnik poseduje dokument za prebivanje, izdan s strani Republike Finske, veljaven do 31. 10. 2022. Ker še ni minilo dve leti od poteka tega dokumenta, je Republika Finska na podlagi četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito tožeče stranke, ki je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ker je tožniku izdala dovoljenje za bivanje, na podlagi katerega je tožeča stranka tudi vstopila na ozemlje Evropske unije, in ne Republika Slovenija, v kateri je tožnik prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

11. Toženka še opozarja, da ni točna tožbena navedba, da naj bi drugi odstavek 7. člena Uredbe Dublin III določal, da se za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito določi država članica, kjer je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito, netočna. S povzemanjem drugega odstavka 7. člena Uredbe Dublin III, toženka opozarja, da je vložena prošnja za mednarodno zaščito, pogoj za uporabo Uredbe Dublin III, ki določa merila in mehanizme za določitev odgovorne države članice. Hierarhija meril za določanje odgovorne države članice pa se presoja v času, ko je tožnik v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V času vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pa še ni minilo dve leti od poteka veljavnosti dovoljenja za bivanje, izdanega s strani Republike Finske, zato je Republika Finska tudi sprejela pristojnost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito tožnika **K I. točki izreka**

12. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-6118/2023 in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Finski, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

14. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

15. Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)1, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

16. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv2, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil3 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,4 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje5. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.6

17. Med strankama ni sporno, da je tožnik imetnik dovoljenja za prebivanje Republike Finske št. FI41009370, izdanega 8. 2. 2022, veljavnega do 31. 10. 2022, da je tožnik 2. 10. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in da je toženka 6. 11. 2023 prejela odgovor Republike Finske, da v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje.

18. Toženka je na podlagi navedenega po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove Prošnje odgovorna Republika Finska na podlagi četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III. Kadar prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, je namreč za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je dokument izdala (prvi odstavek 12. člena Uredbe Dublin III). To velja tudi v primeru, kadar prosilec poseduje samo enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemlje držav članic (četrti odstavek 12. člena Uredbe Dublin III). Glede na to, da, kar niti ni sporno, tožnik poseduje dovoljenje za prebivanje Republike Finske, veljavno do 31. 10. 2022 in da je vložil Prošnjo v Sloveniji dne 2. 10. 2023 (torej prej kot v dveh letih od poteka veljavnosti dovoljenja), je toženka pravilno ugotovila, da je na podlagi četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, za obravnavo Prošnje odgovorna Republika Finska.

19. Edini tožbeni ugovor, to je nepravilne uporabe materialnega prava, da naj bi bila toženka odgovorna za obravnavo tožnikove Prošnje na podlagi drugega odstavka 7. člena Uredbe Dublin III, namreč ni utemeljen.

20. Sodišče pojasnjuje, da se merila za določanje odgovorne države članice, ki so določena v III. poglavju Uredbe Dublin III, uporabljajo po vrstnem redu, v katerem so navedena v III. poglavju Uredbe Dublin III (prvi odstavek 7. člena Uredbe Dublin III). Država članica, odgovorna v skladu z merili iz III. poglavja, se določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici (drugi odstavek 7. člena Uredb Dublin III). Uredba Dublin III torej v drugem odstavku 7. člena ne določa kot trdi tožnik, da naj bi bila odgovorna država, kjer je prvič vložil Prošnjo. Razlaga tožnika, za katero se zavzema, da naj bi drugi odstavek 7. člena Uredbe Dublin III določal, da je za obravnavanje prošnje odgovorna država, kjer je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodne zaščito, je torej očitno nepravilna in nima podlage v jasnem določilu uredbe. Toženka je utemeljeno zato na podlagi drugega odstavka 7. člena Uredbe Dublin III upoštevala položaj tožnika, ki je obstajal, ko je tožnik prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici, to je v Sloveniji dne 2. 10. 2023. In na ta položaj z uporabo določene hierarhije meril iz III poglavja pravilno na podlagi četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III odločila, da je za tožnikovo Prošnjo odgovorna Republika Finska.

21. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

22. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

23. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da bi mu nastala škoda v primeru vrnitve v Republiko Finsko zato, ker ima tu v Sloveniji svoj krog znancev in možnosti za igranje nogometa, da pa bi na Finskem moral začeti z ustvarjanjem življenjskih pogojev na novo. Te navedbe tožnika po presoji sodišča ne dokazujejo težko popravljive škode v smislu določbe 32. člena ZUS-1, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 2 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 3 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 4 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 5 C-411/10 (88. točka). 6 Prav tam, 94. točka.