Jedro

Dokončno urejena meja v katastrskem postopku ni ovira za sodno ureditev meje, prav tako pa tudi ne za vložitev tožbe zaradi pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbe, tožeča stranka pa sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnika priposestvovala novo odmerjeno parcelo .../18, k. o. ... in sicer sta njena solastnika M. S. do ¾, N. S. pa do ¼, hkrati je naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki 2.382,70 EUR pravdnih stroškov s pripadki. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da se v zemljiški knjigi vpiše nanju solastninska pravica.

2. Zoper navedeno sodbo (glede na vsebino pritožbe sodišče šteje, da se ta nanaša na I. in III. točko izreka, ne pa tudi na II. točko, ki je toženi stranki v korist1) se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec, ki najprej oporeka dejanskim ugotovitvam sodbe. Sodišče prve stopnje je po njegovem mnenju napačno ugotovilo, da je bila v letu 1968 ali 1969 med parcelama pravdnih strank postavljena betonska škarpa z žičnato ograjo, ki naj bi ločevala obe nepremičnini – to ni škarpa, ampak 10 cm širok in 30 cm visok robnik, ki je 20 cm v zemlji, 10 cm pa gleda iz zemljišča. Postavljen je bil šele leta 1973. Opozarja, da namen postavitve robnika ni bil dogovor o poteku meje, ampak je šlo za začasno rešitev, dokler meje parcel ne bodo geodetsko ugotovljene. Toženec namreč pri prekopu zemljišča ni našel mejnikov, ni pa hotel ogroziti dobrih sosedskih odnosov. Ni res, da v 40 letih ni ukrenil ničesar za ureditev meje in za morebitno odstranitev betonskega robnika. Toženec in njegova družina so nenehno opozarjali tožečo stranko in njunega pravnega prednika, da betonski robnik ni postavljen na meji in da bo treba zadevo urediti. Na to je opozoril tudi leta 2004, ko se je obnovil zgornji del montažne žičnate ograje. To je predlagala tožeča stranka, toženec pa je na obnovo pristal pod pogojem, da se bo ograja prestavila in da se bo naredil nov robnik, ko bo znana uradna meja. Gre namreč za montažno stvar, ki jo je mogoče prestaviti. Toženec ni imel finančnih sredstev, poleg tega pa sosedoma ni hotel uničiti vrta, zato tudi ni naročil geodetske odmere. Tožeča stranka in njun pravni prednik so ves čas vedeli, da gre za začasno rešitev, zato rok za priposestvovanje še ni niti začel teči. Vsakič, ko je toženec omenil ureditev meje, sta tožnika to ignorirala in se o tem nista določno izjasnila. S prejemom geodetske odločbe v letu 2011 je toženec menil, da je zadeva rešena in da je mejno stanje urejeno. Opozarja, da so priče, ki jih je predlagal za zaslišanje toženec, vse to potrdile, a jih sodišče ni upoštevalo. Toženec opozarja tudi na izpovedbe obeh tožnikov v pravdi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 1611/2013, prav tako na dejstvo, da sta se tožnika v dveh geodetskih postopkih strinjala s pokazano mejo in to potrdila s podpisom zapisnika o mejni obravnavi, kar tudi kaže, da nista mogla biti v dobri veri glede poteka meje in da sta vedela, da uporabljata del zemljišča, ki ni njun. Zoper geodetski odločbi se tožnika nista pritožila. Toženec meni, da vložena tožba ne more imeti vpliva na že prej izdane geodetske odločbe, ki ostajajo v veljavi. Izrecno toženec opozarja, da posegov na svoje zemljišče (predvsem z rastjo rastlin) ni dovoljeval in sprejemal, ampak je vedno opozarjal, da se to ne sme dogajati. Večkrat je rastline, ki so segale na njegovo zemljišče, tudi porezal. Na koncu toženec ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo odločilna dejstva, hkrati pa tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj je uporabilo pravila o priposestvovanju, za kar ni bilo zakonitih pogojev. Predlaga, da se pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnika predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter priglašata stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju ZPP).

6. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - Tožnika sta solastnika nepremičnine parc. št. .../5, k. o. ... (tožnik do ¼, tožnica pa do ¾), toženec pa je lastnik nepremičnine parc. št. .../6, k. o. ... Nepremičnini mejita druga na drugo.

- V letu 1968 ali 1969 je bila med zemljiščema zgrajena betonska škarpa z žičnato ograjo. Med pravnim prednikom tožnikov F. G. in med tožencem je bil v letu 1968 ali 1969 sklenjen dogovor o poteku meje med njunima nepremičninama in sicer je ta potekala po zgrajeni škarpi.

- Postavljena škarpa je predstavljala trajno rešitev, saj že sam način ureditve meje kaže, da ne gre za začasno rešitev - ni bila postavljena enostavno odstranljiva ograja, ampak je bila zabetonirana škarpa.

- Toženec v več kot 40 letih ni ničesar ukrenil v zvezi z ureditvijo meje in odstranitvijo škarpe. Tudi v letu 2004 pri obnovi ograje ni ničesar naredil. - V letu 2000 sta tožnika vrt ob ograji spremenila v okrasni vrt, ob škarpi uredila ribnik in tja postavila veliko skalo, pa temu toženec ni nasprotoval. - Toženec je opozarjal tožečo stranko glede rastlin, ki rastejo čez mejo, a le v primerih, ko so segale čez ograjo, opozorila pa se niso nanašala na rastline ob ograji.

- V letu 2011 je bila pri GURS opravljena ureditev meje med zemljiščema pravdnih strank, v upravnem postopku ugotovljena meja ne poteka po škarpi, ampak po zemljišču tožnikov. Prvič je toženec izkazal nestrinjanje z mejo v letu 2011, po izvedeni geodetski izmeri.

7. Pritožbeno sodišče, ki v celoti sprejema te ugotovitve sodišča prve stopnje, je najprej preverilo pritožbene navedbe glede tako ugotovljenega dejanskega stanja. Ob tem je nujno opozoriti, da pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ne more upoštevati navedb, ki jih pritožnik prvič navaja šele v pritožbi in zanje ni navedel zakaj jih ni mogel podati do konca glavne obravnave3. Takšne so naslednje pritožbene navedbe: - da naj bi bila škarpa postavljena šele v letu 1973 in ne v letu 1968 oz. 1969 ter da niti ne gre za škarpo ampak za betonski robnik4; - pritožnikovo navajanje finančnih razlogov, ki naj bi tožencu preprečevali angažiranje geodeta in navedbe, da bi v primeru geodetske odmere moral uničiti vrt tožeče stranke, česar pa ni želel; - da je pritožnik nenehno opozarjal tožečo stranko in njenega pravnega prednika na to, da ograja ne stoji na meji (sodišče prve stopnje je na podlagi navedb tožene stranke in izvedenih dokazov sicer ugotovilo, da je toženec opozarjal tožečo stranko in njune pravne prednike le v primeru, ko je rastje segalo preko sporne ograje); - da je v letu 2004 na obnovitev ograje pristal pod pogojem, da se bo, ko bo znana uradna meja, ograja prestavila in da se bo napravil nov betonski robnik.

8. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je med zemljiščema pravdnih strank nizka škarpa, kar vsekakor pomeni, da ne gre za enostavno odstranljiv objekt, saj odstranitev zahteva določena gradbena dela in ne gre zgolj za odstranitev neke montažne ograje. Če bi bil namen postavitve razmejitve začasen, bi bilo, kot je ugotovilo že tudi sodišče prve stopnje, mnogo bolj logično, da bi se postavila montažna ograja, ki bi jo bilo enostavno odstraniti ali prestaviti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je težko govoriti o začasni rešitvi, ko pa je bila škarpa postavljena v letu 1969, potem pa toženec v zvezi z ureditvijo meje in odstranitvijo škarpe več kot 40 let ni ničesar naredil. Seveda bi tudi v tem primeru lahko šlo za začasno rešitev, a bi bila takšna toženčeva trditev prepričljiva le v primeru, da bi toženec sodišču ponudil ustrezne razloge, ki so mu vsa ta leta preprečevali ureditev meje. Posebej je nelogično in neprepričljivo, da bi toženec že kmalu po postavitvi škarpe opravil izmero parcele in ugotovil, da škarpa poteka po njegovi parceli, pa kljub temu več kot 40 let ne bi ukrepal. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema tudi zaključke sodišča prve stopnje o dobrovernosti tožeče stranke oz. njunega pravnega prednika. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo ugotovilo, da do geodetske odmere v letu 2011 tudi toženec ni vedel, da škarpa ne poteka po katastrski meji, zaradi česar tudi ni nasprotoval tožeči stranki da uporablja zemljišče do škarpe. Pritožbeno sodišče prav tako soglaša z ugotovitvama sodišča prve stopnje o tem, da izpovedba tožnikov v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1611/2013 in dejstvo, da nista vložila pravnega sredstva v geodetskem postopku ne kažeta na njuno slabo vero: o zamikih sta izpovedovala le v povezavi z geodetsko odmero iz leta 2011; ne glede na to, da nista vložila v geodetskem postopku, pa svojo lastninsko pravico lahko uveljavljata v pravdi. Drži namreč, kar je zapisalo sodišče prve stopnje, da dokončno urejena meja v katastrskem postopku, ni ovira niti za sodno ureditev meje, prav tako pa tudi ne za vložitev tožbe zaradi pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja5. Vse to pa potrjuje, da sta bila tožnika in njun pravni prednik celotno priposestvovalno dobo (od leta 1969 do 1989) v dobri veri, da je sporno zemljišče njihovo.

9. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih6 (priposestvovalna doba ob uveljavitvi ZTLR še ni pretekla) v povezavi z določbo 266. člena Stvarnopravnega zakonika7. Ker je najkasneje v letu 1989 iztekla priposestvovalna doba 20 let, kot jo je določal četrti odstavek 28. člena ZTLR, je tožbeni zahtevek na pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem utemeljen. Z iztekom priposestvovalne dobe je bila originarno (na podlagi zakona) pridobljena lastninska pravica, zato na odločitev sodišča ne bi imelo nobenega vpliva, če bi kasneje toženec nasprotoval uporabi spornega zemljišča. 10. Pritožbeno sodišče ne povzema pritožbenih navedb o tem, da niso bili najdeni mejni kamni in o tem, da je sodišče prve stopnje tožencu očitalo pasivnost, saj te navedbe za odločitev o pritožbi niso pomembne.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Toženec ni uspel s pritožbo, zato sam nosi svoje pritožbene stroške, sama pa nosita svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožnika, saj njun odgovor ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. členu in 165. členu ZPP.

1 Pravni interes za pritožbo namreč predstavlja možnost, da stranka z uveljavljenim pravnim sredstvom doseže zase ugodnejši pravni položaj, kot ga ima. 2 Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP 3 Gre za t. i. nedovoljene pritožbene novote, o katerih govori prvi odstavek 337. člena ZPP. 4 Pri tem je potrebno opozoriti, da o robniku (namesto o škarpi) govorita toženec in njegova žena ko sta bila zaslišana, vendar pa zaslišanje ne pomeni navajanja dejstev. 5 VSK sklep I Cp 469/2015 6 Uradni list SFRJ, št. 6/80, s kasnejšimi popravki in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZTLR 7 Uradni list RS, št. 87/02, s kasnejšimi popravki in dopolnitvami, v nadaljevanju: SPZ