Jedro

Tožbeni zahtevek na ugotovitev služnosti voženj, ne da bi bil opredeljen namen voženj ali prevozna sredstva, s katerimi so se vožnje opravljale, ni dovolj določen.

Glede na to, da je služnost mogoče priposestvovati le v obsegu in na način, kot se je dejansko izvrševala celo priposestvovalno dobo, mora biti v tožbenem zahtevku in v izreku sodbe to natančno določeno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja služnostne pravice vožnje, ter glede stroškov postopka, in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu (ki se nanaša na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje) se pritožba zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji služnostna pravica hoje in vožnje po obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika toženčevih parc. št. 438/4, 437/2 in 47471, vse k. o. K, in sicer v korist vsakokratnega lastnika tožnikovega gospodujočega zemljišča parc. št. 438/1 vl. št. 54, k. o. K.. Toženim strankam je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 859,47 EUR.

(2) Zoper takšno odločitev se pritožujejo toženci, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; od tu ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma navajajo, da se sodišče ni opredelilo do ugovora pasivne legitimacije četrtega toženca, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. Slednji je namreč sklenil pogodbo o ustanovitvi služnosti, ki vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo. Tožnik je zato lahko pridobil služnost na podlagi pravnega posla in je ne more zahtevati še na podlagi priposestvovanja. V nadaljevanju navajajo, da pogoji za priposestvovanje tudi sicer niso izpolnjeni. Služnost se mora namreč držati zemljišča, na katerem je ustanovljena (načelo neprenosnosti). Pot v obravnavanem primeru pa poteka več metrov stran od tožnikove parcele 438/1 (k. o. K), zato dostop s poti sploh ni mogoč. Pritožniki menijo, da je podano nasprotje med tem, kar sodišče povzema iz izpovedi prič ter njihovimi dejanskimi izpovedbami, zato je podana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Nobena priča namreč ni potrdila, da je tožnik prihajal na svojo parcelo s te poti, temveč so izjavile le, da se je tožnik vozil po cesti, česar toženci niti ne zanikajo. Dostop do parc. 438/1 vas s sporne poti je tudi sicer fizično nemogoč, saj si je tožnik postavil fiksno leseno ograjo. Nesprejemljivo se jim zdi stališče sodišča, da je tožnik ob prihodu ograjo pač izpulil. Ograja se namreč nikoli ni odstranjevala, kar je potrdilo več prič. Prvi toženec je leta 1999 na svoji parceli 438/4, k.o. K postavil ograjo in omejil pot na vsega 1,5 m širine, kar onemogoča vožnjo z avtom, traktorjem ali kmetijskimi stroji. Temu tožnik ni nasprotoval, očitno zato, ker te poti ni uporabljal. Sodišče se pri odločitvi, da je tožnik izvrševal služnost opira predvsem na pogodbo iz leta 1988, iz katere naj bi izhajalo, da prvi toženec tožniku dovoljuje uporabo poti, pri tem pa spregleda, da je tožnik ni podpisal. Sodišče nekritično povzema trditve o uporabi poti vse od leta 1980, saj takrat to sploh še ni bila cesta in je bila težko prevozna. Izpostavlja izpoved priče Ž, ki je pri delu v letih 1980 – 85 večkrat pomagal tožniku, pri čemer sta šla vedno po drugi poti. Služnosti tako ni izvrševal vsaj do leta 1985, izvrševanje do leta 2005, kolikor je potrebno za priposestvovanje, pa mu je bilo onemogočeno s postavitvijo ograje prvega toženca leta 1999 in samega tožnika leta 2001. (3) Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v izreku sodbe prišlo do očitne pisne pomote pri navedbi parcelne številke ene izmed služečih nepremičnin, kjer je navedena parc. 47471 (očitno namesto parc. št. 474/1).

Navedeno napako bo sodišče prve stopnje odpravilo s popravnim sklepom (328. čl. ZPP).

(6) Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da zahtevek v delu, ki se nanaša na obstoj služnostne pravice vožnje, ni dovolj določen. Stvarna služnost se pridobi z njenim dejanskim izvrševanjem 20 let, če lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval (54. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. list SFRJ št. 6/80; od tu ZTLR). Služnost je mogoče priposestvovati le v obsegu in na način, kot se je izvrševala celo priposestvovalno dobo, zato mora biti v izreku sodbe to natančno določeno. Tožnik ni opredelil vrste voženj, za katere zahteva ugotovitev služnosti (npr. po prevoznih sredstvih ali po namenu voženj). Glede na navedeno pomanjkljivost bi moralo sodišče prve stopnje ravnati po določbi 1. odst. 108. čl. ZPP in tožbo vrniti v dopolnitev. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo obstoj služnosti vožnje (brez opredelitve oziroma omejitve), je tako materialnopravno napačna. Ker pritožbeno sodišče ne more odpraviti te pomanjkljivosti, je sodbo v navedenem obsegu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. čl. ZPP).

(7) V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tožnika pozvati, da opredeli zahtevano služnost vožnje po poti čez parc. 438/4, 437/2 in 474/1, k. o. K, in pojasniti, kako pogosto, za kakšne priložnosti in s kakšnim sredstvom so se vožnje opravljale. Taka opredelitev pa bo ključna tudi za presojo, ali je tožnik lahko po sporni poti redno vozil, kljub temu, da je med med parc. 438/1 in 438/4 k.o. K postavil fiksno leseno ograjo, s čemer je omejil dostop na svojo parcelo (glej fotografije na list. št. 30 in naslednje). Trditev o pogostih (ali rednih) vožnjah npr. z osebnim avtomobilom ali traktorjem, s katerim ni mogoče mimo zaprte ograje, je po oceni pritožbenega sodišča z vidika splošnih življenjskih izkušenj zelo vprašljiva. Sodišče prve stopnje naj zato (po opredelitvi zahtevka tako, da bo določen tudi glede „voženj“) ponovno opravi celovito dokazno oceno, ob upoštevanju pomislekov, ki jih podaja pritožba.

(8) Pritožbeno sodišče pa ne dvomi v dokazno oceno glede ugotovitve, da je tožnik od leta 1980 do leta 2000 po sporni poti redno hodil. Navedeno priznavajo celo sami toženci; sicer z razlago, da se tožnik tam zgolj sprehaja in da poti naj ne bi uporabljal za dostop do svoje parcele na koncu poti, ki pa ni prepričljiva. Glede na to, da mu tega nikoli niso (niti ustno) prepovedali, takšne prepovedi pa ne predstavlja niti delna ograditev toženčeve parc. 438/4, k. o. K v letu 1999, saj tožniku ne omogoča prehoda, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da je služnost hoje priposestvoval. (9) V sporu zaradi ugotovitve obstoja služnosti (218. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. list RS št. 87/2002; od tu SPZ oziroma 56. čl. ZTLR) je pasivno legitimiran lastnik zemljišča, na katerem se zatrjuje obstoj služnosti. Ob nespornem dejstvu, da je četrti toženec solastnik parc. št. 474/1, k. o. K po kateri teče del služnostne poti, ne more biti dvoma o njegovi pasivni legitimaciji. Dejstvo, da je v letu 2006 podpisal večstransko pogodbo o ustanovitvi služnosti, ki zajema tudi parc. 438/1 in 474/1, k. o. K, pri čemer služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo in na pravnoposlovni podlagi torej ni nastala, ne vpliva na vprašanje priposestvovanja služnosti kot posledico daljšega dejanskega izvrševanja. Ker ne gre za odločilno dejstvo, sodišče prve stopnje ni zagrešilo procesne kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, v kolikor se do takšnega ugovora ni opredelilo.

(10) Namen stvarne služnosti je omogočiti lažje ali boljše izkoriščanje nepremičnine. Pri tem ni nujno, da gre za sosednje nepremičnine. Pritožbeno stališče, da zaradi prostorske oddaljenosti parc. 474/1 in 438/1, k. o. K., služnost naj ne bi bila mogoča, je tako materialnopravno zmotno. Kot izhaja iz kopije katastrskega načrta (priloga A8), služnostna pot po parcelah 438/4, 437/2 in 474/1, k. o. Kvodi do parcele tožnika 438/1 in očitno služi potrebam te nepremičnine.

(11) Pritožbeni razlogi je v tem delu torej niso podani, kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi ni bilo, zato jo je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

(12)

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. in 4. odst. 165. čl. ZPP.