Jedro

Pogodba o ari je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, akcesoren pravni posel (1. odst. 79. člena ZOR). To pomeni, da če ni veljavno sklenjena glavna pogodba, je neveljaven tudi dogovor o ari. Ta sam zase torej nima pravne veljave, temveč le v povezavi z veljavno glavno - prodajno pogodbo. Ker je toženec tožnici v spornem primeru hotel prodati stavbni zemljišči - torej nepremičnini, bi morala biti prodajna pogodba, da bi bila veljavna, sklenjena v pisni obliki (5. člen Zakona o prometu z nepremičninami - Ur. l. SRS 19/76 in 42/86) ali pa bi morala biti ustno sklenjena pogodba dejansko realizirana z izročitvijo zemljišč na eni strani in plačilom kupnine ne drugi strani (določilo 1. odst. 70. člena ZOR v zvezi s cit. določilom Zakona o prometu z nepremičninami). Pisna prodajna pogodba v spornem primeru ni bila sklenjena, saj se stranki v pogodbi o ari z dne 19.9.1990 nista dogovorili o enem bistvenih elementov prodajne pogodbe - ceni (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Da bi bila med pravdnima strankama sklenjena in realizirana ustna kupna pogodba za sporni gradbeni parceli pa je tudi izključeno na podlagi dejanskih ugotovitev obeh sodišč. Ker pogodbi o ari, sklenjeni med pravdnima strankama dne 19.9.1990, ni sledila sklenitev prodajne pogodbe, je dogovor strank o ari neveljaven in mora toženec tožnici vrniti znesek prejete are (določilo 104. in 214. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici tolarsko protivrednost 10.000,00 DEM po borznem tečaju na dan plačila, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Ugodilo pa je zahtevku za plačilo zneska 70.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.9.1990 dalje, višji zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili le dogovor o ari, ne pa tudi prodajne pogodbe za stavbno zemljišče. Ker ni bila sklenjena pismena prodajna pogodba, tudi dogovorjena ara ne more imeti pravnega učinka. Zato mora toženec na podlagi določil o neupravičeni pridobitvi prejeti znesek vrniti.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo, tožničini pritožbi pa ugodilo tako, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku za plačilo tolarske protivrednosti 10.000,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi po obrestni meri za vpogledne devizne vloge v DEM za čas od 19.9.1990 dalje do plačila in zavrnilo višji obrestni zahtevek. Ugotovilo je, da je toženec prodajal zemljišče v skupni izmeri 600 m2, čeprav je imel pravico uporabe le glede parcele v izmeri nekaj nad 300 m2, glede ostalega zemljišče pa ni imel nobene pravice. Da kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena, je tako izključno odgovoren toženec. Zato tudi ne more zadržati prejete are.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženec. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Glede izpovedbe priče NN in MM ter listin obstaja nasprotje med razlogi sodb in izjavo priče oz. vsebino listin. Tožnica je vedela, kaj kupuje. Tožnica si je pred podpisom pogodbe premislila. Za to, da pogodba ni bila sklenjena, je izključno razlog na tožničini in ne ne toženčevi strani, zaradi česar bi sodišči morali uporabiti določilo 1. odst. 80. člena ZOR, in ne 2. odst. tega člena.

Revizija je bila v skladu z določilom 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožnici, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP sodišče druge stopnje ni zagrešilo. Sodišče druge stopnje je korektno citiralo izjavo priče NN in povzelo vsebino listine (pogodbe o ari), na katero je oprlo svojo odločitev, kot se ta dejansko glasi. Kolikor pa revizija pod očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka navaja še tiste izjave te priče ter priče MM in listine, na katere se sodišče druge stopnje sploh ni sklicevalo, pa s tem v bistvu uveljavlja razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; tega razloga pa na revizijski stopnji glede na določilo 3. odst. 385. člena ZPP ni mogoče upoštevati.

Sicer pa revizijsko sodišče ugotavlja, da so kot podlaga za materialnopravno pravilno ugoditev tožbenemu zahtevku pravilni razlogi, ki jih je v sodbi navedlo sodišče prve stopnje, glede višine zahtevka pa odločitev in razlogi sodišča druge stopnje (s sodbo sodišča druge stopnje spremenjena odločitev prvostopnega sodišča, s katero je bilo pravnomočno ugodeno primarnemu zahtevku na vrnitev are v znesku tolarske protivrednosti 10.000,00 DEM s pripadki).

Pogodba o ari je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, akcesoren pravni posel (1. odst. 79. člena ZOR). To pomeni, da če ni veljavno sklenjena glavna pogodba, je neveljaven tudi dogovor o ari. Ta sam zase torej nima pravne veljave, temveč le v povezavi z veljavno glavno - prodajno pogodbo. Ker je toženec tožnici v spornem primeru hotel prodati stavbni zemljišči - torej nepremičnini, bi morala biti prodajna pogodba, da bi bila veljavna, sklenjena v pisni obliki (5. člen Zakona o prometu z nepremičninami - Ur. l. SRS 19/76 in 42/86) ali pa bi morala biti ustno sklenjena pogodba dejansko realizirana z izročitvijo zemljišč na eni strani in plačilom kupnine ne drugi strani (določilo 1. odst. 70. člena ZOR v zvezi s cit. določilom Zakona o prometu z nepremičninami). Pisna prodajna pogodba v spornem primeru ni bila sklenjena, saj se stranki v pogodbi o ari z dne nista dogovorili o enem bistvenih elementov prodajne pogodbe - ceni (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Da bi bila med pravdnima strankama sklenjena in realizirana ustna kupna pogodba za sporni gradbeni parceli pa je tudi izključeno na podlagi dejanskih ugotovitev obeh sodišč. Ker pogodbi o ari, sklenjeni med pravdnima strankama, ni sledila sklenitev prodajne pogodbe, je dogovor strank o ari neveljaven in mora toženec tožnici vrniti znesek prejete are (določilo 104. in 214. člena ZOR).

Odločitev, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku za tolarsko protivrednost 10.000,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila (in ne podrejenemu tožbenemu zahtevku na plačilo tolarskega zneska, kot je to storilo prvostopno sodišče) je sodišče druge stopnje pravilno oprlo na določila 5. člena Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS 91-I) in 71. člena Zakona o Banki Slovenije (Ur.l. RS 1/91-I). Tudi o višini in začetku teka zamudnih obresti (prisojene zamudne obresti po obrestni meri za vpogledne devizne vloge v DEM od 19.9.1990) je bilo materialnopravno pravilno odločeno; ker je toženec nepošteno ravnal, saj je hotel prodati zemljišče, za katero je vedel, da ni njegovo, je dolžan plačati zamudne obresti že od dneva pridobitve zneska are (214. člen ZOR) v prisojeni višini obrestne mere za vpogledne devizne vloge (analogna uporaba določila 3. odst. 399. člena ZOR).

Glede na navedeno in ker tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člena ZPP), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).