12. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 25. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 540/2000 z dne 14. 11. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2074/99 z dne 17. 5. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 226/97 z dne 1. 9. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je pritožnik (tedaj tožnik) zahteval plačilo 48.958 DEM v tolarski protivrednosti s pripadki. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer za znesek 22.440 DEM, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Obenem je izdalo sklep, s katerim je pritožnika kaznovalo z denarno kaznijo zaradi žalitev sodišča in nasprotne stranke ter zaradi motenja dela sodišča. Pritožnik se je pritožil zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep sodišča prve stopnje, Višje sodišče pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo tako sodbo kot tudi sklep sodišča prve stopnje. Pritožnik je nato vložil tudi revizijo. Vrhovno sodišče je njegovo revizijo zoper sklep zavrglo, zoper sodbo pa zavrnilo.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodno odločbo v delu, v katerem je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodiščem očita pristransko sojenje, pa tudi namerno zavlačevanje rešitve zadeve. Meni, da mu ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje, kot ga določa Ustava in "podpisane Mednarodne deklaracije o človekovih pravicah". Vrhovnemu sodišču očita, da si je samo izmislilo razloge, s katerimi je utemeljilo, da pritožnik ni upravičen tudi do vračila preostalega dela zahtevanega denarnega zneska, pri čemer naj bi bili ti "izmišljeni" razlogi sami s seboj v nasprotju. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče zadevo rešiti na podlagi dokazov, ki jih je predložil on, ne pa slediti lažem in izmišljenim zgodbam toženke in njenega pooblaščenca. Poleg tega bi moralo sodišče ravnati v skladu z 214. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), ravnalo pa naj bi prav nasprotno. Opozarja, da Vrhovno sodišče ni upoštevalo njegovih navedb v pripravljalni vlogi z dne 17. 12. 1997, katerim toženka nikoli ni oporekala. Zatrjuje, da "nižja" sodišča niso enakopravno obravnavala obeh pravdnih strank, temveč so bila naklonjena toženki, s tem pa so oškodovala pritožnika. Zatrjuje kršitev 22. člena Ustave in 7. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah.

B.

3.Pritožnik zmotno razume pravno naravo ustavne pritožbe, ko skuša v njej uveljavljati svoje videnje dejanskega stanja, s katerim v pravdi ni uspel. Ustavna pritožba namreč ni še ena stopnja pravdnega postopka. Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Teh pa pritožnik ne izkaže. V ustavni pritožbi izraža predvsem nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev 7. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Ta deklaracija, ki ni bila sprejeta v obliki mednarodne pogodbe, predstavlja mednarodno običajno pravo.

Vsebina navedene določbe je enaka določbi 18. člena Ustave, ki ureja prepoved mučenja kot človekovo pravico. Kršitev te določbe bi bilo mogoče presojati v postopku z ustavno pritožbo, vendar je pritožnik ni z ničimer utemeljil, zato se Ustavno sodišče v njeno presojo ni spuščalo.

5.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bil lahko relevanten očitek pritožnika, da so sodišča odločila pristransko v korist toženke in še zlasti, da si je Vrhovno sodišče samo izmislilo razloge, s katerimi je utemeljilo, da pritožnik ni upravičen tudi do vračila preostalega dela zahtevanega denarnega zneska. Vendar je ta očitek pritožnika očitno neutemeljen. Za odločitev v zadevi bistvene dejanske okoliščine in pravna stališča so sodišča v izpodbijanih sodnih odločbah dovolj izčrpno obrazložila, prav tako so se opredelila do bistvenih navedb pritožnika. Vrhovno sodišče je odločitev, da zahtevek za povrnitev preostalega denarnega zneska ni utemeljen, oprlo na drugo pravno podlago kot sodišči prve in druge stopnje, vendar je svojo odločitev ustrezno obrazložilo.

Pritožniku je pojasnilo, da je toženka sicer res priznala svoj dolg za povrnitev plačane preživnine, vendar je takšno priznanje dolga v nasprotju s koristmi mladoletnega otroka. Toženkin pristanek za povrnitev zneskov, ki jih je pritožnik 12 let plačeval za preživljanje otroka, dejansko pomeni odpoved že plačani preživnini, taka odpoved pa po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - ZZZDR) nima pravnega učinka. Zgolj dejstvo, da se pritožnik ne strinja z navedenimi stališči sodišča, ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave. Kršitve ustavnega procesnega jamstva, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, pa tudi ni mogoče utemeljevati z navedbo, da je odločitev sodišča po vsebini napačna.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Jože Tratnik ter člana Lojze Janko in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici mag. Mariji Krisper Kramberger, ki je bila v zadevi izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnik predsednice senata Jože Tratnik