Jedro

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog prve tožnice zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka obeh tožnikov za plačilo odškodnine ter odločilo še o stroških postopka. Ugotovilo je, da niti prva tožnica niti zavarovanec toženke nista kršila prometnih predpisov v zvezi s hitrostjo. Vzrok za nastanek prometne nesreče je bila neprevidna vožnja prve tožnice, ko je z neprednostne ceste zapeljala v križišče s prednostno cesto, ne da bi preverila možnost varnega vključevanja v promet na prednostni cesti in s katerim ne bi ogrožala drugih udeležencev v prometu, s čimer je prekršila tretji odstavek 44. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Zavarovanec toženke je sicer imel v času prometne nesreče v krvi koncentracijo alkohola 0,67 g/kg oziroma med 0,529 g/kg do 0,72 g/kg, vendar gre za minimalno prekoračitev zakonsko dovoljene meje, pri kateri so vplivi etanola na vozniške sposobnosti majhni. Zavarovanec toženke je vozilo prve tožnice pravočasno zaznal, vendar ker se je premikalo zelo počasi, je sklepal, da bo pred križiščem ustavilo. Ker tega ni storilo, je skušal preprečiti trk z umikanjem na levo. Njegovi sposobnosti zaznavanja in predvidevanja nista bili prizadeti, njegova reakcija pa je bila glede na nastalo prometno situacijo logična. Ugotovljena koncentracija alkohola v krvi torej ni v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo. Ker je za prometno nesrečo v celoti odgovorna prva tožnica, je odločitev oprlo na prvi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Pritožbi drugega tožnika pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izdalo vmesno sodbo, s katero je priznalo utemeljenost tožbenega zahtevka drugega tožnika po temelju, razveljavilo odločitev glede stroškov, ki so bili naloženi drugemu tožniku, ter zadevo v tem delu in glede odločitve o višini odškodnine vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri odločitvi glede prve tožnice je v celoti sledilo razlogom sodišča prve stopnje. Glede drugega tožnika pa je ugotovilo, da je v smislu četrtega odstavka 154. člena OZ kot sopotnik v vozilu prve tožnice drugi udeleženec prometne nesreče dveh motornih vozil. V razmerju do drugega udeleženca pa ni pomembno, ali je kdo od imetnikov motornih vozil, udeleženih v nesreči, izključno kriv za njemu nastalo škodo, saj brez nevarnega obratovanja obeh v nesreči udeleženih vozil do nesreče sploh ne bi prišlo, zato je proti drugemu tožniku vsak imetnik motornega vozila vsaj deloma odgovoren za škodo.

3. Prva tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije glede vprašanja, ali je voznik motornega vozila, ki krši pravila o prednostni cesti, nasproti drugemu vozniku vozila avtomatično izključno kriv za prometno nesrečo ne glede na njegov soprispevek k nastanku nesreče. Navaja, da glede tega vprašanja odločitev nižjih sodišč odstopa od sodne prakse VS RS (sodba II Ips 238/2009), v skladu s katero v primerih, v katerih si konkurirata kršitev drugih cestnoprometnih pravil po ZVCP-1 in kršitev pravila o prednosti na cesti ter ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravila o prednostni cesti, lahko nosi delež soodgovornosti. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo prvi odstavek 154. člena OZ, saj bi moralo uporabiti drugi odstavek istega člena o deljeni odgovornosti. K nastanku nesreče je vsaj v 50 % prispeval tudi zavarovanec toženke, ki je imel v krvi izmerjeno vsebnost alkohola nad dovoljeno mejo (kršitev 4b. točke drugega odstavka 130. člena ZVCP-1), s čimer je imel slabši reakcijski čas in je bila prizadeta njegova koncentracija (kar je splošno znana posledica alkoholiziranosti), in ki je imel možnost in dolžnost zaznati namero prve tožnice ter bi moral in mogel ustrezno reagirati in zavirati. Prva tožnica pa zavarovanca toženke ni pravočasno zaznala, saj je ta vozil z relativno visoko hitrostjo med 80-90km/h. Vsak pa je dolžan voziti svoje vozilo s takšno hitrostjo, da lahko vsak trenutek ustavi pred oviro, ki jo lahko utemeljeno pričakuje. Tudi zavarovanec toženke je torej kršil cestnoprometne predpise, te kršitve pa so v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo. Nižjima sodiščema očita tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj se nista opredelili do ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP).

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog prve tožnice zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).