Jedro

V obravnavanem primeru se vrednosti nedenarnih zahtevkov ne seštevajo, ker gre za zahtevke iz tožbe in zahtevke iz nasprotne tožbe, zahtevka iz nasprotne tožbe pa tudi ne temeljita na isti dejanski in pravni podlagi: medtem ko prvotni zahtevek obsega premoženje, ki sta ga stranki pridobili z delom v času trajanja zakonske skupnosti, razširjeni zahtevek obsega premoženje, ki ga je tožnica pridobila kasneje, enak premoženjski režim pa toženec zatrjuje, sklicujoč se na pravilo realne subrogacije. Različni pa sta ne le dejanska in pravna podlaga zahtevkov, temveč so različna tudi pravna vprašanja, od rešitve katerih je odvisna odločitev o teh zahtevkih, poleg tega pa med njima ni takšne povezanosti, da bi bila odločitev o enem odvisna od odločitve o drugem zahtevku.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem odločanju razsodilo, da se zavrne nasprotni tožbeni zahtevek toženca glede obsega skupnega premoženja (da vanj sodi tudi stanovanje št. 12 na naslovu I.) in višjega (nad 55%) deleža na skupnem premoženju. Tožencu je naložilo, da tožnici plača 1.534 EUR, tožnici pa, da tožencu plača 14.935,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2008 dalje. V presežku je nasprotni podrejeni denarni tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo vlogo, naslovljeno kot pritožba na sodbo in razsodbo z dne 30. 12. 2010, zavrglo, sicer pa je njegovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, tožencu pa tudi naložilo, da tožnici povrne odmerjene stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženec vložil za revizijo. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija v delu, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba in potrjena sodba sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega višjega deleža na skupnem premoženju ter zavrnilnem delu po nasprotni tožbi. Uveljavlja revizijske razloge po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP) ali če je predhodno dopuščena (tretji odstavek 367. člena ZPP).

7. Zahtevek po tožbi in primarna zahtevka po nasprotni tožbi so nedenarni, zato je za presojo vrednosti spornega predmeta in s tem dovoljenosti revizije odločilna vrednost, ki sta jo stranki navedli v tožbi in nasprotni tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). S tožbo je tožnica zahtevala ugotovitev obsega skupnega premoženja in ½ deleža vsake stranke na tem premoženju in kot vrednost spornega predmeta navedla 41.729,26 EUR (prej 10.000.000 SIT). Z nasprotno tožbo je toženec zahteval ugotovitev obsega skupnega premoženja in svoj 85% delež na njem, kot vrednost spornega predmeta pa navedel 8.345,86 EUR (prej 2.000.001 SIT). V kasnejši razširitvi nasprotne tožbe (glede obsega skupnega premoženja in ugotovitve njegovega ½ deleža), ki jo je vložil tudi zoper hčerko pravdnih strank, je kot vrednost spornega predmeta navedel 12.518,78 EUR (3.000.000 SIT), obenem pa tudi „skupno“ vrednost spornega predmeta VSP 15.000.001 SIT (62.593,90 EUR), ki predstavlja seštevek vseh dotlej navedenih vrednosti.

8. Toženec z revizijo izpodbija pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba in potrjena sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede obsega skupnega premoženja in deležev na skupnem premoženju. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki je odločilna za presojo dovoljenosti revizije, se v premoženjskem sporu z nedenarnim zahtevkom presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej v deležu (izraženem v ulomku ali odstotkih) od ocenjene ali določene vrednosti spornega predmeta.(1) Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe tako znaša vrednost v razmerju 30/50 po tožbi (25.037,56 EUR), 30/85 po nasprotni tožbi (2.945,60 EUR) in v celoti po razširitvi tožbe (12.518,78 EUR). Seštevek vrednosti sicer presega mejno vrednost iz drugega odstavka 367. člena ZPP, predpisano za primere, v katerih je revizija vselej dovoljena, vendar pa revizijsko sodišče sodi, da ni podlage za seštevanje vrednosti posameznih (zavrnjenih delov) zahtevkov.

9. Po petem odstavku 367. člena ZPP se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne glede na drugi odstavek 41. člena ZPP ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Drugi odstavek 41. člena ZPP obravnava situaciji, ko gre za zahtevke v tožbi z različno podlago ali zahtevke zoper več tožencev, za kar pa v tej zadevi ne gre. V obravnavanem primeru se vrednosti nedenarnih zahtevkov ne seštevajo že zato, ker gre za zahtevke iz tožbe in zahtevke iz nasprotne tožbe. Nadalje pa tudi zahtevka iz nasprotne tožbe ne temeljita na isti dejanski in pravni podlagi: medtem ko prvotni zahtevek obsega premoženje, ki sta ga stranki pridobili z delom v času trajanja zakonske skupnosti, razširjeni zahtevek obsega premoženje, ki ga je tožnica pridobila kasneje, enak premoženjski režim pa toženec zatrjuje, sklicujoč se na pravilo realne subrogacije, po katerem spada v skupno premoženje tudi stvar, ki je po razvezi zakonske zveze kupljena iz skupnih sredstev. Različni pa sta ne le dejanska in pravna podlaga zahtevkov, uveljavljenih v nasprotni tožbi in njeni razširitvi, temveč so različna tudi pravna vprašanja, od rešitve katerih je odvisna odločitev o teh zahtevkih, poleg tega pa med njima ni takšne povezanosti, da bi bila odločitev o enem odvisna od odločitve o drugem zahtevku.

10. Ker ni podlage za seštevanje vrednosti izpodbijanih delov nedenarnih zahtevkov, revizija zoper odločitev o njih ni dovoljena. Enako velja tudi za revizijo zoper izpodbijani del pravnomočno zavrnjenega podrejenega denarnega zahtevka iz nasprotne tožbe, saj ta ne presega zneska 40.000 EUR. Revizija bi bila v konkretnem primeru lahko dovoljena le, če bi jo Vrhovno sodišče predhodno dopustilo.

11. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP revizijo zavrglo.

Op. št. (1): Pravno mnenje, občna seja VS RS 12. 12. 2002, Pravna mnenja 2/2002, stran 7.