Jedro

Po tretjem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko delavec ali delodajalec predlog za sodno razvezo uveljavljata do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar po naravi stvari velja tudi za z njim povezane trditve in dokaze. Ta ureditev predstavlja posebno zakonsko pravilo, ki v sporih o prenehanju delovnega razmerja pomeni izjemo od splošne ureditve o prekluzijah iz 286. člena ZPP in sledi določbi 4. točke 41. člena ZDSS-1, po kateri lahko delavec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo do konca glavne obravnave.  Če pritožbeno ali revizijsko sodišče razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, se postopek na prvi stopnji oziroma glavna obravnava nadaljuje oz. vrne v fazo, ki jo določi razveljavitveni sklep. Ker zakon določa le skrajni rok (konec glavne obravnave), ta rok velja tudi v ponovljenem postopku.

Sodišče lahko uporabi institut sodne razveze, če ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo; te so lahko objektivne narave (da mu ne more zagotoviti dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je njun odnos porušen do takšne mere, ki ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja), pri čemer je zadosten razlog za sodno razvezo že ugotovitev obstoja ene od zgoraj naštetih okoliščin.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (VII. in VIII. točka izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.117,28 EUR stroškov postopka v roku 8dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Zavezanec za plačilo sodne takse v obsegu 100 odstotkov je tožena stranka.

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da delovno razmerje tožnici pri toženki preneha z dnem 18. 5. 2023, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Zahtevek, da jo toženka pozove nazaj na delo in jo za čas po 18. 5. 2023 prijavi v matično evidenco zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter ji za ta čas plača reparacijo, je zavrnilo (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo 4.214,49 EUR z obrestmi (iz naslova denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust), znesek 1.381,47 EUR z obrestmi (iz naslova regresa za letni dopust za leto 2023); znesek 161,25 EUR z obrestmi (iz naslova fiksnega dela plače za poslovno uspešnost za leto 2022), znesek 430,00 EUR z obrestmi (iz naslova fiksnega dela plače za poslovno uspešnost za leto 2023) - (točka II izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo: fiksnega dela plače za poslovno uspešnost za leto 2024 v višini 645,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi; nadomestila deputata za leto 2024 v višini 120,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi; regresa za letni dopust za leto 2024 v višini 2.274,53 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2025 v znesku 1.990,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter znesek 2.426,20 EUR iz naslova variabilnega dela poslovne uspešnosti za leto 2024 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača denarno povračilo v višini 15.064,65 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je toženka za tožnico za čas po 18. 5. 2023 pri zavarovalnici A. v pokojninski sklad B. dolžna vplačati mesečne premije v višini 3,80 odstotka bruto plače (točka VI izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v višini 214,93 EUR (točka VII izreka). V deležu 23 odstotkov je toženko določilo za zavezanko za plačilo sodne takse (točka VIII izreka).

2.Zoper zavrnilni del navedene sodbe ter stroške postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. V bistvenem navaja, da niso bili podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo prepozne navedbe in dokaze tožene stranke, da bi moralo ugoditi reintegracijskemu zahtevku, podredno pa bi moralo kot datum sodne razveze določiti 9. 9. 2025. Nadalje uveljavlja, da je prisojeno denarno povračilo prenizko, ter da je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka, saj gre za spor iz 41. člena ZDSS-1, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške ne glede na izid postopka. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče primarno spremeni sodbo in tožnici prizna reintegracijo in vse pravice iz delovnega razmerja; podredno ugotovi, da delovno razmerje traja do 9. 9. 2025 z vsemi pravicami in ustreznim denarnim povračilom; oziroma še podredno: razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; v vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, vključno s stroški pritožbe.

3.V odgovoru na pritožbo tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je v tej zadevi prvič odločilo s sodbo in sklepom opr. št. Pd 264/2022 z dne 18. 5. 2023, s katerima je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 2022 nezakonita, odločilo, da je tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo 22. 9. 2022, ter pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem 18. 5. 2023. Zavrnilo je reintegracijski zahtevek, tožnici pa za obdobje od 22. 9. 2022 do 18. 5. 2023 priznalo pravice iz delovnega razmerja (reparacijo). Tožbo z zahtevkom na priznanje "vseh pravic iz delovnega razmerja" je zavrglo. Tožnica je zoper zavrnilni del sodbe in sklep vložila pritožbo. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 447/2023 z dne 25. 1. 2024 pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijani del sodbe in sklepa ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, z napotilom da ponovno presodi utemeljenost sodne razveze ter pozove tožnice na dopolnitev tožbe. Tožena stranka pritožbe ni vložila, zato je postala pravnomočna odločitev o nezakonitosti odpovedi ter o prisojenih pravicah tožnice za obdobje od 22. 9. 2022 do 18. 5. 2023. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo in sklepom Pd 38/2024 z dne 16. 12. 2024 ponovno odločilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 22. 9. 2022 nezakonito prenehalo in da traja do 18. 5. 2023, ko se pogodba sodno razveže, zavrnilo reintegracijo, odločilo o posameznih denarnih zahtevkih in denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1 ter v delu, v katerem je tožnica (ponovno) zahtevala reparacijo za čas od 22. 9. do 18. 5. 2023 tožbo zavrglo. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 129/2025 z dne 14. 5. 2025 pritožbama ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je tožbo v delu, ki se nanaša na ponovno ugotavljanje nezakonitosti odpovedi, zavrglo, ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno. V novem sojenju je tako ostalo odprto odločanje o reintegracijskem zahtevku za čas po 18. 5. 2023, o zavrnjenih denarnih zahtevkih za obdobje po tem datumu ter zavrnjenem delu zahtevka iz naslova fiksnega dela plače za poslovno uspešnost za leto 2022, o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ter o stroških postopka.

6.Razen glede odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje v celoti soglaša, v zvezi z odločilnimi pritožbenimi navedbami (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) pa navaja kot sledi.

7.Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zlasti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana le tedaj, kadar sodbe zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi medsebojne protislovnosti razlogov ali zaradi njihove nerazumljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. V obravnavani zadevi tak položaj ni podan, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne in med seboj skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih, na katerih temelji odločitev o sodni razvezi, datumu razveze, višini denarnega povračila in zavrnitvi posameznih reparacijskih zahtevkov. Sodbo je zato mogoče v celoti preizkusiti.

8.Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje nedopustno upoštevalo prepozne navedbe in dokaze tožene stranke glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Po tretjem odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) lahko delavec ali delodajalec predlog za sodno razvezo uveljavljata do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, kar po naravi stvari velja tudi za z njim povezane trditve in dokaze. Ta ureditev predstavlja posebno zakonsko pravilo, ki v sporih o prenehanju delovnega razmerja pomeni izjemo od splošne ureditve o prekluzijah iz 286. člena ZPP in sledi določbi 4. točke 41. člena ZDSS-1, po kateri lahko delavec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo do konca glavne obravnave.
Če pritožbeno ali revizijsko sodišče razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, se postopek na prvi stopnji oziroma glavna obravnava nadaljuje oz. vrne v fazo, ki jo določi razveljavitveni sklep. Ker zakon določa le skrajni rok (konec glavne obravnave), ta rok velja tudi v ponovljenem postopku. Ob tem pa ni mogoče spregledati, da je tožena stranka sodno razvezo predlagala že v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 27. 3. 2023. Prav tako je že v prvem postopku na naroku dne 18. 5. 2023 navajala, da potrebuje le enega delavca za opravljanje dela na zadevnem delovnem mestu, ki ga že opravlja drug delavec, zato reintegraciji nasprotuje. Zato ne drži, da bi šlo šele v ponovljenem postopku za povsem nove, nedovoljene navedbe glede sodne razveze.

9.Sodišče lahko uporabi institut sodne razveze, če ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo; te so lahko objektivne narave (da mu ne more zagotoviti dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi) oziroma subjektivne narave (da je njun odnos porušen do takšne mere, ki ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja), pri čemer je zadosten razlog za sodno razvezo že ugotovitev obstoja ene od zgoraj naštetih okoliščin. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo obstoj obeh okoliščin.

10.Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da sodišče ob podanem predlogu za sodno razvezo, tudi če je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovljena za nezakonito iz formalnih razlogov (kot v konkretnem primeru), presodi tudi tista dejstva, na katerih je delodajalec utemeljeval odpovedni razlog, če lahko ta dejstva hkrati kažejo na obstoj okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja po 118. členu ZDR-1 ne bi bilo več mogoče. Že iz same zakonske ureditve izhaja, da sodišče pri odločitvi o sodni razvezi upošteva vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Za takšen zaključek je navedlo več medsebojno povezanih razlogov: da tožnica dela na delovnem mestu referent komerciale ni opravljala zadovoljivo, da je to delovno mesto zasedeno z drugim delavcem, da tožena stranka drugega ustreznega delovnega mesta zanjo nima in da je zaupanje med strankama porušeno. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da iz skladnih izpovedb prič C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H. izhaja nezadovoljstvo delodajalca z delom tožnice ter ugotovitev, da tožnica osnovnih delovnih opravil ni opravljala uspešno. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo tudi, zakaj ni sledilo tožničini obrambi, da so bile težave pri delu predvsem posledica uvajanja novega računalniškega sistema. Oprlo se je na izpovedi več prič, da težave z novim sistemom niso bile takšne, da bi onemogočale normalno delo, ter da je bilo zaposlenim zagotovljeno ustrezno usposabljanje.

11.Ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni poglobljeno ukvarjalo z organizacijsko strukturo tožene stranke, možnostjo prerazporeditve tožnice na drugo delovno mesto oziroma obstojem drugih ustreznih delovnih mest. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ta vprašanja obravnavalo in svojo odločitev oprlo na izvedene dokaze, predvsem na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke I. I. ter prič D. D. in C. C. Iz njihovih skladnih izpovedi je ugotovilo, da je delovno mesto referent komerciale, na katerem je bila zaposlena tožnica, zasedeno z drugim delavcem, ki poleg tega opravlja tudi druga dela, ter da tožena stranka nima potrebe po dodatnem delu na tem delovnem mestu. Nadalje je bilo ugotovljeno, da pri toženi stranki ni drugega ustreznega delovnega mesta, na katerem bi bilo mogoče zaposliti tožnico, saj so bila morebitna prosta delovna mesta (npr. razpisani delovni mesti računovodje) vsebinsko in glede zahtevanih specifičnih znanj neprimerljiva z delovnim mestom, ki ga je opravljala tožnica. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka tožnici objektivno ne more več zagotoviti dela po pogodbi o zaposlitvi niti drugega ustreznega dela.

Pritožba zato neutemeljeno očita, da naj bi sodišče odločilo zgolj na podlagi pavšalnih navedb tožene stranke, saj je svojo odločitev oprlo na dokazno oceno izpovedi več prič in zakonitega zastopnika, pri čemer je razloge za takšno dokazno oceno tudi jasno in logično obrazložilo. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da odločitev o sodni razvezi po 118. členu ZDR-1 ne temelji izključno na presoji formalne organizacijske strukture delodajalca ali na hipotetični možnosti prerazporeditve delavca, temveč na celoviti presoji vseh okoliščin konkretnega primera in interesov obeh pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je takšno presojo opravilo in pri tem poleg organizacijskih možnosti delodajalca upoštevalo tudi ugotovljene težave pri opravljanju dela ter porušeno zaupanje med strankama, zato pritožbeni očitek o pomanjkljivi ugotovitvi dejanskega stanja v tem delu ni utemeljen. Ob upoštevanju celotnega dokaznega postopka zato ni odločilna niti pritožbena teza, da delovno mesto formalno ni bilo ukinjeno. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tožnici objektivno ne more več zagotoviti dela po pogodbi o zaposlitvi niti drugega ustreznega dela.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o sodni razvezi neutemeljeno oprlo na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke I. I., ki v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki še ni bil zaposlen in zato po mnenju pritožbe ni mogel imeti neposrednega vedenja o relevantnih okoliščinah. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da odločitev sodišča prve stopnje ni temeljila izključno na izpovedi zakonitega zastopnika, temveč na celoviti dokazni oceni več izvedenih dokazov (upoštevalo je tudi skladne izpovedi prič D. D. in C. C.). Dejstvo, da zakoniti zastopnik tožene stranke v času podaje odpovedi še ni opravljal te funkcije, samo po sebi ne pomeni, da njegova izpoved ne bi mogla biti relevanten dokaz glede okoliščin, ki obstajajo v času odločanja sodišča o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Pri presoji pogojev za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 je namreč odločilno predvsem dejansko stanje v času odločanja sodišča o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, ne pa izključno okoliščine v času podaje odpovedi. Zato je lahko zakoniti zastopnik kot oseba, ki vodi delodajalca in je seznanjena z organizacijo dela, relevantno izpovedal o trenutni kadrovski situaciji in organizaciji dela pri toženi stranki. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka zasedenost delovnega mesta dokazovati z listinskimi dokazi. Pravdni postopek temelji na načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP), kar pomeni, da lahko sodišče odločilna dejstva ugotavlja na podlagi vseh izvedenih dokazov, tudi na podlagi izpovedi prič in zakonitega zastopnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi zakonitega zastopnika ter prič D. D. in C. C. utemeljeno zaključilo, da je delovno mesto referent komerciale zasedeno z drugim delavcem in da tožena stranka tožnici ne more zagotoviti dela na tem delovnem mestu. Zato odsotnost posebnega listinskega dokaza o zasedenosti delovnega mesta sama po sebi ne pomeni, da ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu ne bi bila pravilna.

Ne drži nadalje pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo o porušenem zaupanju med strankama. Iz razlogov sodbe izhaja, da se sodišče pri tej presoji ni oprlo zgolj na subjektivni vtis zaslišanih prič, kot to navaja pritožba, temveč na ugotovitve o dejanskih težavah tožnice pri opravljanju dela, na posledice teh težav v organiziranem delovnem procesu ter na trenutno kadrovsko zasedenost in organizacijo dela pri toženi stranki. Tako ugotovljene okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da reintegracija ni več smiselna in da so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Ni utemeljena pritožba v delu, v katerem nasprotuje določitvi datuma sodne razveze z dnem 18. 5. 2023 in se zavzema za datum 9. 9. 2025. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Iz zakonskega besedila izhaja, da je datum odločitve sodišča prve stopnje zgolj skrajni oziroma najkasnejši možni datum sodne razveze, ne pa nujno edini dopustni datum. Pri razlagi navedene določbe je treba upoštevati, da zakon med pravno relevantne okoliščine izrecno vključuje tudi procesno dejstvo - izdajo odločitve sodišča prve stopnje. Ker to dejstvo neposredno vpliva na obseg pravic in obveznosti strank, je treba, izhajajoč iz zahtev 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic, pri odločitvi o datumu sodne razveze v vsakem konkretnem primeru opraviti celovito presojo položaja obeh strank ter v največji možni meri preprečiti, da bi samo trajanje postopka nesorazmerno vplivalo na njune pravice in obveznosti. Le na ta način je lahko zagotovljeno enako varstvo pravic ne le delodajalcev v podobnih zadevah, pač pa tudi delavcev, ki so se znajdejo v bistveno podobnih pravnih in dejanskih položajih. Na določitev datuma sodne razveze namreč vpliva samo trajanje postopka na prvi stopnji kot tudi način odločanja pritožbenega sodišča ob utemeljeni pritožbi. V obravnavani zadevi je bila že dne 18. 5. 2023 sprejeta odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter o tem, da je tožnici z dnem 22. 9. 2022 delovno razmerje nezakonito prenehalo ter je trajalo do vključno 18. 5. 2023. Ta odločitev je postala pravnomočna, saj v tem delu ni bila predmet vsebinske presoje instančnega sodišča (Pdp 447/2023). Kot pravnomočna je učinkovala, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče pravne posledice iz 118. člena ZDR-1 vezati na ta datum. Sodišče prve stopnje je pri določitvi datuma sodne razveze upoštevalo tudi dejstvo, da se je tožnica dne 24. 5. 2023 zaposlila pri drugem delodajalcu, čeprav za določen čas. Ob upoštevanju te okoliščine, skupaj z ugotovljenim neobstojem pogojev za reintegracijo ter interesi obeh pogodbenih strank, je tudi po presoji pritožbenega sodišča datum 18. 5. 2023 pravilen. Takšna odločitev v konkretnem primeru v največji meri zagotavlja uravnotežen položaj obeh strank postopka.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni zadostno obrazložilo odmere denarnega povračila ter da je prisojeno denarno povračilo prenizko. Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je sodišče upoštevalo trajanje zaposlitve tožnice pri toženi stranki, možnosti tožnice za novo zaposlitev, njeno dejansko brezposelnost po prenehanju delovnega razmerja, aktivno iskanje zaposlitve ter okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, zlasti dejstvo, da delodajalec ob odpovedi ni poznal in spoštoval osnovnih postopkovnih pravil. S tem je uporabilo kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana. Ob tem pritožbeno sodišče posebej poudarja, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo prav toliko denarnega povračila, kot ga je tožnica nazadnje zahtevala v četrti pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2024, to je 15.064,56 EUR oziroma osem povprečnih bruto plač. Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo biti prisojeno višje povračilo.

Ker je odločitev o datumu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi pravilna, je pravilna tudi odločitev glede zavrnitve zahtevkov iz naslova denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust in sicer za 19 dni v letu 2023 in 28 dni v letu 2024 (4.214,29 EUR), regresa za letni dopust za leto 2023 (1.381,47 EUR), fiksnega dela plače za poslovno uspešnost za leto 2024 (645,00 EUR), nadomestila za deputat za leto 2024 (120,00 EUR), regresa za letni dopust za leto 2024 (2.274,53 EUR), sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2025 (1.990,55 EUR), variabilni del poslovne uspešnosti za leto 2024 (2.426,20 EUR) ter zahtevek za plačilo mesečnih premij v višini 3,80 % bruto plače tožnice pri zavarovalnici A. za čas po 18. 5. 2023. Upoštevajoč trajanje delovnega razmerja (do 18. 5. 2023) ter s tem v zvezi upravičenje le do sorazmernih zneskov iz naslova denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ter regresa za letni dopust za leto 2023, je v presežku nad že pravnomočno prisojenim sodišče prve stopnje zahtevke utemeljeno zavrnilo. Do preostalih zahtevanih zneskov tožnica ni upravičena, saj so vezani na obstoj delovnega razmerja, ki po datumu 18. 5. 2023 ni priznano. Glede na dejstvo, da je bila tožnica v letu 2022 pri toženki zaposlena od 16. 3. 2022 dalje in ji je bil že pravnomočno prisojen sorazmerni del poslovne uspešnosti za leto 2022 v višini 483,75 EUR, je sodišče prve stopnje v presežku (za znesek 161,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) tudi ta zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na stroške postopka. V obravnavani zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja v smislu 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Po petem odstavku tega člena delodajalec v takšnem sporu sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen v primeru zlorabe procesnih pravic, ki v tej zadevi ni bila ugotovljena. Napačno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je treba uspeh strank vrednotiti po posameznih premoženjskih zahtevkih ter na tej podlagi tožnici naložiti povračilo dela stroškov tožene stranke. Reparacijski zahtevki, ki jih delavec uveljavlja kot posledico nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, so del istega spora o prenehanju delovnega razmerja in se stroški v zvezi z njimi ne odmerjajo ločeno. Tožnica je v tem sporu uspela v celoti, saj je njen uspeh v celoti odvisen od ugotovitve glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje tožnici priznalo njene potrebne stroške v skupni višini 2.117,28 EUR, toženi stranki pa stroške nepravilno priznalo in jih nato pobotalo, je bilo treba sodbo v stroškovnem delu spremeniti tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene potrebne stroške postopka v celoti, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje (torej 2.117,28 EUR). Pritožbeno sodišče je tako delno ugodilo pritožbi in odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP). Posledično je spremenilo tudi odločitev o sodni taksi kot strošku postopka.

Skladno z drugim odstavkom 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje plača takso tisti, ki ga kot zavezanca za plačilo takse s smiselno uporabo določb o povrnitvi stroškov zakona, ki ureja pravdni postopek, določi sodišče v odločbi o stroških postopka. Glede na predhodno obrazložitev odločitve o stroških postopka, je strošek sodne takse za postopek na prvi stopnji v obsegu 100% dolžna plačati tožena stranka.

Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnica je uspela zgolj s pritožbo glede stranske terjatve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj gre tudi v pritožbeni fazi za spor iz petega odstavka 41. člena ZDSS‑1.