Jedro

Tožnik ni dokazal, da bi se s toženo stranko dogovoril za višje plačilo kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi. Po pogodbi o zaposlitvi je bil kot nočni receptor dolžan opravljati tudi dela polnjenje hladilnikov, poliranja pribora in polnjenja avtomata za sokove, kar so druge naloge, ki mu jih ustno in pisno naloži vodja hotela recepcije. Ker tožnik v času zaposlitve ob svojem delu ni opravljal vseh del in nalog delovnega mesta receptor natakar, ampak je šlo le za posamezne naloge, ki sodijo tudi v delokrog drugega delovnega mesta, ki jih je opravil znotraj svojega rednega dela, tožnik do plače s količnikom kot jo ima receptor natakar ni upravičen.

Diskriminacije pri zaposlovanju, verbalnega in neverbalnega nadlegovanja ter kršitve varovanja zasebnosti človekovega dostojanstva tožnik ni ustrezno konkretiziral niti krajevno, časovno niti glede osebnih okoliščin. Prav tako zatrjevano šikaniranje tožnika, ki naj bi ga direktor tožene stranke storil tako, da je tožnika silil, naj sporazumno poda odpoved in mu grozil z odpovedjo, ko mu je odredil izrabo letnega dopusta, ni podano. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati: znesek 5.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2010 dalje do plačila; znesek 14.400,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec za vsakomesečni znesek glavnice 600,00 EUR, kot je to razvidno iz izreka sodbe, oboje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.143,75 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da sodbo razveljavi in spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da opravi narok ter ponovno zasliši predlagane priče ter izda sodbo, s katero se tožnikovemu zahtevku ugodi, glede pravdnih stroškov pa odloči, da jih je v celoti dolžna kriti tožena stranka. Navaja, da ga tožena stranka pred in po nastopu dela ni seznanila, kaj vse naj bi v okviru delovnega mesta spadalo pod dodatna dela po navodilih nadrejenega. Po vrnitvi iz bolniške je tožena stranka na pult tožnika položila obširen spisek dodatnih del. Sodišče prve stopnje ni preverjalo, kaj vse je tožnik opravljal, nekaterih stvari ni delal, čeprav so bile navedene. Tožnik ni mogel zahtevati nove pogodbe o zaposlitvi, ker aktov o sistemizaciji ni prejel in sploh ni mogel biti seznanjen s svojimi pravicami in obveznostmi. V svojem zaslišanju je poudaril, da je bil njegov delokrog preveč obširen, saj je npr. samo peka briošov trajala uro in pol. Torej je tožnik delal več kot izhaja iz opisa delovnega mesta nočni receptor. Tožnik je opravljal vsa ta dela, pri čemer je bil pohvaljen s strani nadrejene delavke, delo pa mu je vzelo veliko časa, saj je moral skrbeti za požarno varnost, prvo pomoč, evakuacijo, druge zunanje dejavnike. Zato bi moral imeti plačo primerljivo količniku 1,6 in ne količniku 1,23, saj je bilo delo tožnika odgovorno za celoten hotel v nočnem času. Tožena stranka ga je šikanirala tako, da ga je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi zavedla, saj mu ni pokazala akta o sistemizaciji in drugih dokumentov. Torej je že ob podpisu ravnala zavestno protipravno. Tožnik je bil šikaniran tudi z menjavo urnikov brez razloga, čeprav je imel določen pet dnevni delovni teden, moral pa je delati tudi po šest ali sedem dni zapored brez počitka. Diskriminiran je bil tudi zaradi bolniškega staleža in poškodbe, prav tako pa tudi na druge načine (nadrejeni so mu odrejali različno delo, niso hoteli obravnavati njegovega zahtevka zaradi poškodbe pri delu, po vrnitvi z bolniške so mu nalagali prekomerno delo), kar vse je občutil kot velik pritisk in je trpel duševne bolečine, ki so se odrazile na njegovem zdravstvenem stanju. Skliceval se je tudi na kršitev zasebnosti, človeškega dostojanstva, žalitev in groženj, saj je bil zoper njega po poškodbi uveden postopek, v katerem ga je direktor tožene stranke pred pooblaščenem A.A. pozival, naj sam poda odpoved pogodbe o zaposlitvi. Direktor ni govoril resnice, da je tožnika povabil na razgovor zaradi ugotovitve, kdaj se tožniku bolniški stalež zaključi. Tožnik je predložil sodišču korespondenco elektronske pošte, iz katere izhaja, da je B.B. tožnika zavajala in ga kljub temu, da jo je obvestil, da je zaključil stalež in se želi vrniti na delo, vabila na sestanek. Šlo je za pritisk nad tožnikom, ki ima znake šikaniranja, saj ni običajno, da direktor svetuje delavcu, da naj kar sam poda odpoved. Delovno razmerje temelji na zaupanju in če ena od strank izjavi takšne besede, gre za očiten pritisk na drugo stranko, kar ima posledice še posebej za delavca, ki je v podrejenem položaju. Tožnik je v vlogi z dne 5. 10. 2011 poudaril, da je po drugem odstavku 8. člena pogodbe o zaposlitvi imel osnovno bruto plačo v višini 512,38 EUR, s količnikom izhodiščne plače, ki znaša 1,23 EUR. Plača naj bi tako znašala 629,76 EUR bruto. Tožena stranka je nepravilno obračunavala plače, saj ni upoštevala kogentne določbe tarifne pogodbe, da spadajo receptorska dela med bolj zahtevna dela. Osnovna plača tako ne bi smela biti nižja od 631,99 EUR po 1. členu aneksa h Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma oziroma 650,95 EUR po 1. členu aneksa h Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije ter 663,97 EUR po 4. členu Kolektivne pogodbe o določitvi najnižjih osnovnih plač za dejavnost gostinstva in turizma. Tožnik je bil prikrajšan že pri osnovnem izračunu, tožena stranka pa tudi ni pravilno obračunavala plače po 51. členu panožne kolektivne pogodbe, ki določa dodatke za delo v manj ugodnem delovnem času. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vloge tožnika z dne 5. 10. 2011 v kateri se je skliceval na dejstvo, da je bil uvrščen v napačni tarifni razred po Kolektivni pogodbi dejavnosti, saj naj bi šlo navedbe, ki naj bi presegale odgovor na vlogo tožene stranke. S tem se ne strinja, meni da je s tem storjena bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj lahko po 184. členu ZPP delavec do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Sodišče ni imelo razloga, da zahtevka ne bi obravnavalo, saj se je pooblaščenec tožene stranke spustil v obravnavanje na naroku 24. 6. 2013. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe iz pritožbe, predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo navedb tožnika iz pripravljalne vloge z dne 5. 10. 2011 v delu, v katerem je navajal, da naj bi mu tožena stranka v pogodbi določila plačo, ki ni v skladu s panožno Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Uradni list RS, št. 83/1997 s spremembami; PKP) oziroma s Tarifno prilogo. Sodišče teh navedb utemeljeno ni upoštevalo, saj so bile podane po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo in je bil tožnik z navajanjem teh trditev prekludiran (prvi odstavek 286. člena ZPP). Tožnik je namreč v pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2011 razširil trditveno podlago za plačilo razlik v plači in trdil, da njegova (osnovna) plača ni bila obračunana in izplačana v skladu s Kolektivno pogodbo dejavnosti, ker spadajo receptorska dela med bolj zahtevna dela, v V. tarifni razred. Sodišče teh navedb ni upoštevalo, saj so bile podane prepozno ter so vsebinsko presegale odgovor na vlogo tožene stranke.

S tem v zvezi je zmotno sklicevanje pritožbe na pravico tožnika do spremembe tožbe. Tožba po določbi tretjega odstavka 184. člena ZPP ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Tožnik tožbenega zahtevka ni spremenil, saj ni podal zahtevka, ki bi temelji na domnevnem nepravilnem obračunavanju plače v nasprotju s PKP. V pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2011 je namreč predlagal, da naj tožena stranka predloži izračun prikrajšanja, v nadaljevanju postopka pa je dne 21. 8. 2013 predložil svoj izračun. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 10. 10. 2013 stranki pravilno opozorilo na vsebino 184. člena ZPP (in da sprememba pravne podlage ne predstavlja spremembe tožbe). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da so protispisne navedbe v pritožbi, da se je tožena stranka spustila v obravnavanje takšnega zahtevka oziroma da se je pooblaščenec tožene stranke do tožnikovih navedb opredelil. Tožena stranka je namreč že pri prvem procesnem opravilu, na naroku za glavno obravnavo dne 21. 11. 2011, predložila pripravljalno vlogo z dne 18. 11. 2011, v kateri je izrecno nasprotovala takšni spremembi zahtevka, enako je nasprotovala tudi v vlogi z dne 19. 6. 2013 (vloga tožene stranke z dne 5. 10. 2011 ji je bila vročena 6. 10. 2011). Do navedb tožnika se je tožena stranka opredelila zato, če bi sodišče prve stopnje kljub njenemu nasprotovanju upoštevalo navedbe tožnika. Zaradi navedenega torej tožniku ni bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik s pogodbo o zaposlitvi (A1) razporejen na delovno mesto nočnega receptorja s količnikom plače 1,23, in da je bil tožnik z obsegom del, ki jih mora opravljati po navodilu nadrejenega, seznanjen ob vrnitvi iz bolniškega staleža, ko je dobil še pisna navodila za svoje delovno mesto. Vedel je, da mora ta dela opravljati. Kot izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 40/2013 z dne 15. 10. 2013, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v postopku, v katerem je tožnik izpodbijal zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki mu jo je podala tožena stranka, v zvezi z dodatnimi nalogami, ki jih delodajalec lahko zahteva od posameznega delavca, navedlo, da delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi med drugim opredelita naziv delovnega mesta oziroma vrsto del, s kratkim opisom dela (tretja alineja prvega odstavka 29. člena ZDR), ki pa že po naravi stvari ne more obsegati vseh opravil, ki jih je delavec dolžan opravljati v delovnem procesu. Zato je v pogodbi o zaposlitvi v zvezi z vsebino nalog delovnega mesta poleg bistvenih opravil tudi ustrezno določiti, da bo delavec delal tudi druga potrebna dela po nalogu vodje oziroma nadrejenega. Gre za dela in naloge, ki vsebinsko spadajo k bistvenim opravilom določenega delovnega mesta, upoštevajoč tudi obseg dela in organizacijo delovnega procesa pri delodajalcu. Konkretna opravila, ki se v okviru organiziranosti delovnega procesa zahtevajo in jih je dolžan delavec opravljati na določenem delovnem mestu, so v praksi tudi stvar določitve ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi oziroma uvajanju delavca v delo, potem ko je takšno pogodbo sklenil. Glede na naravo, obseg in organizacijo del je neustrezno in neprimerno zahtevati popolno konkretizacijo vseh opravil v pogodbi o zaposlitvi, v nasprotnem primeru (in pri tem nalaganju nekaterih konkretnih del) pa govoriti že o zlorabi pravic. Vrhovno sodišče je tudi navedlo, da je bil tožnik ob nastopu dela seznanjen z njegovimi opravili in med temi tudi, da je dolžan polirati pribor, polniti hladilnike in izjemoma tudi streči goste, pri čemer je zadnje opravilo sodišče prve stopnje pravilno štelo kot opravilo, ki ga je mogoče opredeliti tudi kot prodajo drugih storitev v opisu tožnikovih nalog po pogodbi o zaposlitvi. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik ta dela opravljal, ustrezno pa je bilo tudi obrazloženo, da so ta dela spadala v njegov delokrog - tudi glede na dejstvo, da je bilo pri toženi stranki zaposlenih 20 ljudi, da ni bilo delavca na delovnem mestu natakarskega pomočnika (ki ima v opisu del tudi naloge poliranje pribora), da teh del ni bilo veliko in da so bile naložena nočnemu receptorju iz razloga, ker je imel tudi bistveno manj dela kot dnevni receptor. Po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je v navedeni zadevi jasno izhajalo, da je bil tožnik s temi dodatnimi opravili seznanjen že ob nastopu dela, izrecno pa tudi kasneje. Ker tudi obseg teh del ni bil velik in je šlo le za dodatna postranska opravila, ki niso bila neprimerna za delo nočnega receptorja, jih je bil tožnik dolžan opraviti; njihovo neizvrševanje pa predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in s tem krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 88. člena ZDR.

Glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni utemeljeno tožnikovo zavzemanje, da se mu prizna za dela, ki se štejejo v okvir njegovega delovnega mesta, plača oziroma razlika v plači za višje vrednoteno delovno mesto natakarja receptorja. Sodišče prve stopnje je iz tega razloga utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 14.400,00 EUR, ki naj bi predstavljal razliko med delom, ki ga je tožnik dejansko opravljal in delom po katerem mu je tožena stranka izplačevala plačo. Tožnik je namreč zahteval plačilo razlike v plači v mesečnem znesku 600,00 EUR zaradi „vsakodnevnega prisiljujočega opravljanja dodatnih del, za katere ni prejel plačila“, s tem pa naj bi bila po mnenju tožnika tožena stranka obogatena za približno 600,00 EUR mesečno bruto. Višino je utemeljeval z razliko med količnikoma 1,23 (tožnikovo delovno mesto nočnega receptorja, uvrščeno v III. tarifi razred) in količnikom 1,6, kot ga je imelo po aktu o sistemizaciji delovno mesto „natakar receptor“. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo delo, ki ga je tožnik opravljal, delo nočnega receptorja. V 7. členu pogodbe o zaposlitvi (A1) se je tožnik zavezal, da bo pri toženi stranki opravljal naslednja dela in opravila ter vrsto del „ponudbo in prodajo namestitvenih in drugih storitev, vodenje rezervacij, sprejemanje in razporejanje gostov, zaračunavanje hotelskih storitev, dajanja informacij in koordiniranja dela z drugimi enotami, varovanje gostov, njihovega imetja in imetja družbe ter druge naloge, ki mu jih bo ustno in pisno naložil vodja hotela oziroma recepcije (delodajalec), dela pa bo opravljal v nočnem času. Takšne zadolžitve oziroma naloge vsebuje tudi popisni list o zahtevnosti delovnega mesta v Aktu o sistemizaciji (B15), ki v točki 3 določa vsebino delovnega mesta - naloge v nočnem času. Osnovno opravilo tožnika kot nočnega receptorja so bili torej ponudba in prodaja namestitvenih in drugih storitev in tudi občasna strežba gostov, vodenje rezervacij, sprejemanje in razporejanje gostov, zaračunavanja hotelskih storitev, dajanja informacij in koordiniranja dela z drugimi enotami, varovanjem gostov, njihovega imetja in imetja družbe, poleg njih pa mora po nalogu delodajalca opravljati tudi druge naloge, ki mu jih ustno in pisno naloži delodajalec, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Ugotovilo je tudi, da je delovno mesto „nočni receptor“ po pogodbi o zaposlitvi razvrščeno v III. tarifni razred in 1. plačni razred z relativnim razmerjem 1,23 do izhodiščne plače (III. tarifno skupino za to delovno mesto določa tudi akt o sistemizaciji). V času sklenitve pogodbe o zaposlitvi je bila osnovna bruto plača tožnika 512,38 EUR, vendar najmanj v višini minimalne plače, k osnovni plači pa delavcu pripadajo še dodatki po splošnih aktih družbe, tudi dodatek za nočno delo, ki ga je tožnik glede na podatke iz plačilnih list tudi redno prejemal. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tožnik ni dokazal, da bi se s toženo stranko dogovoril za višje plačilo kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je bil po pogodbi o zaposlitvi kot nočni receptor dolžan opravljati tudi dela polnjenje hladilnikov, poliranja pribora in polnjenja avtomata za sokove, kar so druge naloge, ki mu jih ustno in pisno naloži vodja hotela recepcije, zanj pa je že ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi vedel, jih poznal in so bila tudi ustno dogovorjene kot del tožnikovih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, čeprav niso bile v pogodbi izrecno napisane. Tožnik ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto natakar receptor, ki je uvrščeno v V. tarifno skupino (popisi list na strani 57 iz akta o sistemizaciji) ter tudi ni opravljal vseh del iz opisa tega delovnega mesta (vodenje in organiziranje dela v izmeni, dajanja informacij in koordiniranja dela z drugimi enotami, ponudbe in prodaje namestitvenih in drugih storitev, vodenje rezervacij, sprejemanje in razporejanje gostov, zaračunanje hotelskih gostov, varovanja gostov, njihovega imetja, ponudba storitev, strežba hrane in pijače ter opravljanje drugih del po nalogu vodje hotela), saj je njegov opis pokrival le del nalog, (ponudba in prodaja namestitvenih in drugih storitev, sprejemanje in razporejanje gostov ter varovanje gostov, njihovega imetja in imetja družbe), drugih nalog delovnega mesta receptor natakar pa ni opravljal. Tožnik s tem, ko je moral opravljati tudi delo polnjenja hladilnikov, poliranja pribora, strežbe stranke in polnjenja avtomata za sokove, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni porabil nič dodatnega časa, saj je praviloma opravil v času svojega rednega dela 8 ur dnevno, kot je razvidno iz evidence delovnega časa. Ker tožnik v času zaposlitve ob svojem delu ni opravljal vseh del in nalog delovnega mesta receptor natakar, ampak je šlo za posamezne naloge, ki sodijo tudi v delokrog drugega delovnega mesta, ki jih je opravil znotraj svojega rednega dela, tožnik do plače s količnikom 1,60 (kot jo ima receptor natakar) tudi po stališču pritožbenega sodišča ni upravičen.

Tako tožnik tudi ni upravičen do količnika 1,60 (za V. tarifno skupno) namesto pogodbeno določenega količnika 1,23 (za III. tarifno skupino) in tožena stranka zaradi teh del tudi ni bila obogatena v smislu 190. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami, OZ). Tožnik tako neutemeljeno prikazuje svoje delovne zadolžitve kot drugačno, višje vrednoteno delovno mesto natakarja receptorja. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v obrazložitvi citirane sodbe, gre pri tožniku za naloge, ki po svoji vsebini sodijo v delokrog njegovega delovnega mesta. Zato v tem delu ne gre za opravljanja delovnih nalog drugega delovnega mesta, temveč gre za delo, ki po naravi nalog, ki jih tožnik opravlja, sodi v okvir delovnega mesta, ki ga je opravljal pri toženi stranki. Tožnik je sicer trdil, da je za opravljanje dela porabil veliko časa, vendar to v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, saj zaradi tega ni delal več kot polni delovni čas.

Pravilno je zavrnjen tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi mobinga v višini 5.000,00 EUR. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora v skladu s prvim odstavkom 184. člena ZDR delodajalec povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. V skladu z drugim odstavkom 184. člena ZDR se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca morajo biti podani štirje elementi odškodninskega delikta (škoda mora nastati, škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja, obstajati mora vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, obstajati mora odgovornost povzročitelja za škode). Diskriminacije pri zaposlovanju, verbalnega in neverbalnega nadlegovanja ter kršitve varovanja zasebnosti človekovega dostojanstva tožnik ni ustrezno konkretiziral niti krajevno, časovno niti glede osebnih okoliščin, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in zato pravilno tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

Po obširno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, v kolikor je direktor tožene stranke ponudil tožniku razveljavitev pogodbe o zaposlitvi oziroma, ko je predlagal, da naj tožnik sam poda odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravilna je nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da zatrjevano šikaniranje tožnika, ki naj bi ga direktor tožena stranke storil tako, da je tožnika v letu 2010 silil, naj sporazumno poda odpoved in mu grozil z odpovedjo, ko mu je odredil izrabo letnega dopusta, ni podano. Iz izpovedbe tožnika in direktorja tožene stranke ter priče B.B. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta se po tožnikovi daljši bolniški odsotnosti zaradi poškodbe na delu poleti 2010 tožnik in direktor tožene stranke dvakrat sestala, tudi v navzočnosti pooblaščenca tožnika. Ugotovilo je, da je tožnik bolniški stalež zaključil sredi poletja in so morali pri toženi stranki zaradi poškodbe tožnika prilagoditi delovni čas. Delo so organizirali tako, da so v tem času angažirali drugega receptorja, odločitev direktorja, ki je odgovoren za organizacijo delovnega procesa o tem, da tožnik pred dejanskim nastopom dela po bolniški koristi še dopust iz preteklega leta, s čimer se je tožnik celo strinjal, pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ne predstavlja šikaniranja in protipravnega ravnanja delodajalca. Tudi ravnanje direktorja, ki je tožnika „na lep, fin način vprašal, če bi dal odpoved“, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, ne predstavlja protipravnega ravnanja. Delovno razmerje je pogodbeno razmerje, ki ga sklepata dve pravdni stranki in se lahko tudi razdira sporazumno, vsaka stranka pa lahko poda predlog za sporazumno prekinitev razmerja. Zato takšno ravnanje direktorja oziroma predlog ni protipraven in ni mogel posegati v kakšno od pravic delavca, sicer pa sporazum ni bil sklenjen in sploh niso nastopile kakršnekoli posledice za tožnika. Zato so pravno nebistvene pritožbene navedbe, da naj bi kadrovska delavka B.B. tožnika zavajala glede sestanka z direktorjem, ki naj sploh ne bi bil potreben, saj lahko direktor kadarkoli skliče sestanek z delavcem ter mu predstavi svoje predloge v zvezi z delovnim procesom.

Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti, torej da ni podan eden izmed elementov civilnega odškodninskega delikta, ki morajo biti kumulativno podane za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka šikanirala tožnika s tem, da ga ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni seznanila z aktom o sistemizaciji delovnih mest, saj je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik seznanjen z vsebino del in nalog, ki jih je bil dolžan opravljati.

Ker niso podani niti v pritožbi zatrjevani razlogi niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo, saj niso pravno odločilne (360. člen ZPP).

Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato tožena stranka sama nosi stroške odgovora (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).