Jedro

Davčni organ lahko nadzira in preverja pravilnost davčnega obračuna in izda odločbo v roku 10 let od roka za predložitev davčnega obračuna (112. člen ZDavP). V tem je ureditev, ko gre za samoobdavčitev, specialna in s tem drugačna od splošne oziroma od tiste, ki velja pri odmeri davka na podlagi davčne napovedi, pa tudi od tiste, ki velja za kontrolo plačevanja davka po odbitku. Okoliščina, da je od vložitve pritožbe zoper prvostopno določbo pa do drugostopne odločitve preteklo več kot 5 let, na katero se sklicuje tožeča stranka, na odločitev ne vpliva, saj po povedanem velja za konkreten primer specialna ureditev in se zato na relativno zastaranje, ki velja kot splošna ureditev, ni mogoče sklicevati.

Izrek

Tožbi se delno ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije se glede odločitve o ukrepu pod točko I/1 izreka odločbe Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnice A, št. 360-40/95-UP-I/53-343/Gr z dne 28. 6. 1996 odpravi v delu, s katerim je tožeči stranki naloženo plačilo zamudnih obresti v znesku 2.538.415 SIT. V ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi tožnika zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnica A, št. 360-40/95-UP-I/53-343/Gr z dne 28. 6. 1996 (delno) ugodila, prvostopno odločbo v točki I/2 izreka odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek, v točki I/1 izreka, po kateri se tožeči stranki nalaga v plačilo davek od dobička pravnih oseb v znesku 7.370.000 SIT s pripadajočimi predpisanimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi do dneva izdaje odločbe v znesku 2.538.415 SIT ter obračun in plačilo nadaljnjih zamudnih obresti do plačila, pa spremenila tako, da je izrek odločbe prve stopnje dopolnila z datumom zapadlosti (21. 4. 1995), od katerega so zamudne obresti po odločbi že obračunane in naložene v plačilo, zamudnih obresti za čas od izdaje odločbe do plačila pa tožeči stranki po izpodbijani odločbi več ni naložila. Sicer pa je po presoji tožene stranke tožeči stranki davek od dobička pravnih oseb naložen pravilno in skladno z določbami Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 in 20/95, v nadaljevanju ZDDPO). Pritožbeni ugovor, ki se nanaša na nepriznavanje odpisanih terjatev po temeljnici št. 16 z dne 31. 12. 1994, zavrača kot neutemeljen, saj tožeča stranka v postopku ni predložila verodostojne dokumentacije, s katero bi dokazovala dvom o plačljivosti odpisanih terjatev oziroma dokazil o izterjavi odpisanih terjatev. Ker davek od dobička ni bil pravilno obračunan, so bile tožeči stranki skladno z 2. odstavkom 49. člena ZDDPO, Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 14/92 in 13/93) ter Zakonom o predpisani meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95) obračunane zamudne obresti od prvega dne zamude (21. 4. 1995) do dneva izdaje odločbe.

Tožnik odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Pritožbo zoper prvostopno odločbo z dne 28. 6. 1996 je vložil 15. 7. 1996. Tožena stranka je o njej odločila 7. 6. 2002 z izpodbijano odločbo, ki jo je tožnik prejel 12. 7. 2002. Med vložitvijo pritožbe in odločitvijo tožene stranke, ki je edino uradno dejanje davčnega organa, ki je bilo dano v vednost zavezancu v času med vložitvijo pritožbe do drugostopne odločbe, je minilo več kot pet let. Postopek odmere davka je v skladu z določili predpisov o zastaranju, relativno zastaral. Izpodbijana odločba je zato nezakonita. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu odpravi in odloči, da se postopek odmere davka na dobiček pravnih oseb za tožečo stranko za leto 1994 in 1995 ustavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v postopku priglasilo z vlogo št. U-A09-3813/2002-3-F z dne 6. 11. 2002. Odgovora na tožbo ni podalo.

Tožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti sodišče ugotavlja, da odločitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, temelji na določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01), za katerega je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 ugotovilo, da je bil iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, neskladen z Ustavo in določilo način izvršitve tako, da zamudne obresti v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) začnejo teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo ima glede na določbo 43. člena ZUstS učinek razveljavitve, zato se skladno s 44. členom ZUstS razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. Na navedeni podlagi je sodišče tožbi delno ugodilo in odločbo tožene stranke glede zamudnih obresti odpravilo. Takšno odločitev v konkretnem primeru narekuje dejstvo, da se tožeči stranki z izpodbijano odločbo plačilo zamudnih obresti nalaga v plačilo le za čas od prvega dne zamude do dneva izdaje odločbe, torej za obdobje, za katero zamudne obresti po odločbi Ustavnega sodišča še ne tečejo. Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS), saj je imelo za tovrstno odločitev zanesljivo podlago v podatkih upravnih spisov.

V ostalem je po presoji sodišča odločba tožene stranke pravilna in zakonita. V zadevi gre namreč za postopek samoobdavčitve oziroma za nadziranje pravilnosti in zakonitosti davčnega obračuna v tem postopku. V tem primeru pa velja, da davčni organ lahko nadzira in preverja pravilnost davčnega obračuna in izda odločbo v roku 10 let od roka za predložitev davčnega obračuna (112. člen ZDavP). V tem je ureditev, ko gre za samoobdavčitev, specialna in s tem drugačna od splošne oziroma od tiste, ki velja pri odmeri davka na podlagi davčne napovedi, pa tudi od tiste, ki velja za kontrolo plačevanja davka po odbitku. Tako velja pri samoobdavčitvi daljši rok za kontrolo pa tudi za izdajo odločbe, s katero se ugotavljajo nepravilnosti, kar je tudi logično, glede na to, da davek obračuna zavezanec sam in da ob predložitvi davčnega obračuna kontrole ni, oziroma je samo formalna. Ta desetletni rok pa v konkretnem primeru ni bil prekoračen, saj je začel teči z iztekom roka za predložitev davčnega obračuna za kontrolirano leto 1994 v letu 1995, oziroma za leto 1995 v letu 1996. Odločba prve stopnje je bila izdana leta 1996, izpodbijana odločba tožene stranke pa v letu 2002, in torej nedvomno pred potekom desetih let od takrat, ko je rok iz 112. člena ZDavP začel teči. Okoliščina, da je od vložitve pritožbe zoper prvostopno določbo pa do drugostopne odločitve preteklo več kot 5 let, na katero se sklicuje tožeča stranka, na odločitev ne vpliva, saj po povedanem velja za konkreten primer specialna ureditev in se zato na relativno zastaranje, ki velja kot splošna ureditev, ni mogoče sklicevati. Davčna obveznost tožeče stranke zato ni relativno zastarala, posledično pa potem ni nezakonita odločba tožene stranke. Nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče v zadevi tudi ni našlo.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba v tem delu pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo v ostalem na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.